Jedro

Za utemeljen odlog izvršbe morata biti v smislu materialne določbe 71. člena ZIZ kumulativno izpolnjena dva pogoja, prvi, da mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, drugi pogoj pa je podan bodisi ob obstoju enega od taksativno naštetih primerov v prvem odstavku citirane določbe oziroma še v primeru, če je v smislu drugega odstavka citirane določbe podan posebno upravičen razlog, pri čemer mora tudi v zadnjem primeru sodišče seveda ugotavljati še verjetnost obstoja nevarnosti nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica sama nosi nastale ji stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 24.9.2008 kot neutemeljen zavrnilo, zato ker dolžniku ni uspelo izkazati splošnega pogoja za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, pri čemer dolžnik posebno upravičenih razlogov iz drugega odstavka 71. člena ZIZ ni zatrjeval. Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter predlaga njegovo spremembo oziroma podrejeno njegovo razveljavitev. Ponovno, kot že v predlogu za odlog navaja, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, ker upnica v primeru uspeha z revizijo ne more zagotoviti povrnitve njegovih denarnih sredstev, ko gre za večjo vsoto denarja, medtem ko so nepremičnine, na katerih je izvršba dovoljena, njegove edine nepremičnine, drugih vrednih stvari nima. Poleg tega zatrjuje, da so podane še dodatne okoliščine, ki kažejo na verjetnost nastanka škode, saj se v praksi dogaja, da se stvar ne proda na prvi dražbi, temveč šele na naslednji za tretjino cene, kar pa gotovo predstavlja škodo za dolžnika, ko bo njegova nepremičnina prodana pod ocenjeno vrednostjo.

Upnik v odgovoru na pritožbo smiselno prereka pritožbene trditve.

Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru odgovor na pritožbo upoštevalo iz razloga, ker je sodišče prve stopnje upnika pozvalo na vložitev odgovora, čeprav je v danem primeru potrebno uporabiti že Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, ki je stopil v veljavo 1.10.2008, in ki se v danem primeru, ko je bila odločitev sprejeta po tem datumu, skladno s prehodno določbo prvega odstavka 130. člena ZPP-D uporablja tudi v konkretni zadevi. Upoštevaje zgoraj citirano novelo namreč ZPP v prvem odstavku 366. člena določa, da se ne uporabljajo v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno določbe o odgovoru na pritožbo zoper sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus zadeve pokaže, da izvršilno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zagrešilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena istega zakona), na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje se z razlogi, kot jih je podalo izvršilno sodišče, v celoti strinja ter se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje, zaradi pritožbenih izvajanj pa še dodaja: Za utemeljen odlog izvršbe morata biti v smislu materialne določbe 71. člena ZIZ kumulativno izpolnjena dva pogoja, prvi, da mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, drugi pogoj pa je podan bodisi ob obstoju enega od taksativno naštetih primerov v prvem odstavku citirane določbe oziroma še v primeru, če je v smislu drugega odstavka citirane določbe podan posebno upravičen razlog, pri čemer mora tudi v zadnjem primeru sodišče seveda ugotavljati še verjetnost obstoja nevarnosti nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode.

Izvršilno sodišče je pravilno ugotovilo, da je dolžnik izkazal zgolj drugi pogoj, to je, da je vložil izredno pravno sredstvo (točka 1 prvega odstavka 71. člena ZIZ), ni pa za verjetno izkazal tudi prvega pogoja, to je verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Za obstoj tega pogoja pa, kot pravilno ugotavlja izvršilno sodišče, ni moč šteti dejstva, da upnica v primeru uspeha z revizijo dolžniku ne more zagotoviti povrnitve denarnih sredstev in pa dejstva, da so to dolžnikove edine nepremičnine oziroma edina stvar, ki jo ima. Kot je pravilno zaključilo izvršilno sodišče, ta dejstva ne predstavljajo verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ko dolžnik le pavšalno zatrjuje o nezmožnosti s strani upnice povrnitve mu denarnih sredstev v primeru izvedene izvršbe, medtem ko škoda, ki bi naj dolžniku nastala zaradi izvedbe izvršbe, ni in ne more biti škoda, ki bi predstavljala pravno priznano škodo v smislu pravnega standarda pojmov nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda po prvem odstavku 71. člena ZIZ. Sklicevanje dolžnika v pritožbi, da bo po vsej verjetnosti njegova nepremičnina prodana za tretjino cene, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki kot taka ne more biti upoštevna v postopku na drugi stopnji v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Ne glede na to pa je ugotoviti, da navedeni razlogi dolžnika, upoštevaje dejstvo, da izvršba kot prisilna izpolnitev obveznosti za dolžnika predstavlja poseg v njegovo premoženjsko sfero, kar pomeni, da mu bo zaradi tega nastala določena škoda kot posledica izvršbe, takšna škoda prav tako ne predstavlja škode v smislu 71. člena ZIZ.

Zaradi navedenega dolžnikova pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 1. točke 365. člena ZPP.

Dolžnik stroškov postopka s pritožbo ni priglasil, zato o njih ni bilo odločeno, medtem ko stroške odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje ni priznalo upnici, kajti slednja z ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.