Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je Maroko zapustil, da bi lahko finančno pomagal zagotoviti zdravljenje bolni sestri, in da si želi zgolj živeti normalno življenje. V Maroku je bil slabo plačan, opravljal je zgolj sezonska dela. Denar za pot je privarčeval sam, nekaj denarja mu je dala tudi mati.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Navedel je, da v šolo nikoli ni hodil. Pri devetih letih je začel delati kot pastir. Kasneje, ko je odrasel, pa je opravljal priložnostna dela v gradbeništvu in pridelavi sadja in zelenjave. Zaslužil je zelo malo, saj dela ni opravljal vsak dan, ker v Maroku ni dela, bil pa je tudi fizično napaden. Ravno tako je bil tudi fizično napaden. Nikjer se ne more zaposliti, saj ni izobražen. Ko je odrasel, se je sicer pričel zavedati, da je izobraževanje pomembno, vendar možnosti za to ni imel. Redne zaposlitve ni poskusil poiskati, saj bi za to potreboval šolsko spričevalo in potrdila o izobrazbi, ki jih pa sam nima. Ko je bil star 14 ali 15 let, ga je delodajalec z ostrim kamnom udaril po glavi in ga poškodoval. Rano mu je oskrbel zdravnik. Napada ni prijavil na policijo, saj je takrat bil mladoleten. Če bi se vrnil v Maroko, tam ne bi imel več upanja. Če v Maroku ne bi imel težav in bi z življenjem tam bil zadovoljen, ne bi odšel iz države. V Maroku bi ostal tudi, če bi tam imel dobro službo. Ko je bil star 18 let, je bil ponovno napaden s strani neznane osebe, s katero sta se sprla. Ta oseba ga je od zadaj udarila po glavi. Tudi tega napada ni prijavil na policijo, je pa odšel do vaške starešine in mu povedal za napad. Vaška starešina se je z osebo, ki je prosilca napadla, zgolj pogovorila in ga nagovorila k pobotanju, vendar do tega ni prišlo. Napadli so ga pa tudi v preteklem letu. Ponovno se je z nekom sprl, ta je pa potegnil nož in ga zabodel v levi bok.

3. Po ugotovitvi tožene stranke je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, ker ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V Maroku je tožnik živel v revščini, bil je slabo plačan za opravljanje sezonskih del, redne službe ni našel. Trikrat pa je bil tam tudi fizično napaden. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal okoliščin takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, saj sploh ni uveljavljal preganjanja v svoji izvorni državi zaradi razlogov veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz njegovih navedb ne izhaja, da bi na njegovo slabo ekonomsko situacijo vplivali oziroma jo povzročili neki tretji akterji in bi mu zaradi tega bile onemogočene osnovne človekove pravice, pač pa, da po svoji lastni subjektivni oceni ni mogel zaslužiti dovolj za preživetje celotne družine, kar še sam povezuje predvsem s svojo neizobraženostjo. Tožnik pa tudi nikoli ni zatrjeval da bi slaba ekonomska situacija bila posledica diskriminatorne obravnave, ali bi mu bil onemogočen dostop do trga dela oziroma do ostalih storitev, povezanih s samim ekonomskim obstojem. Fizične napade pa je tožnik prvič omenil šele na osebnem razgovoru, kar toženi stranki vzbuja dvom v pristnost navedenih dejstev še zlasti glede na izjavo tožnika, da Maroka sploh ne bi zapustil, če bi tam našel redno zaposlitev, iz česar izhaja, da mu oviro pred vrnitvijo v Maroko predstavlja zgolj slaba ekonomska situacija, v kateri je živel. Tudi če je tožnik bil v Maroku dejansko izpostavljen trem fizičnim napadom, je v izvorni državi po njih ostal še kar nekaj časa (več let), pri čemer iz njegovih izjav ne gre razumeti, da bi poleg treh samostojnih incidentov, ki jih je imel, bil dejansko izpostavljen resni škodi ali preganjanju v izvorni državi. Ravno tako pa tudi omenjeni trije incidenti ne dosegajo zakonsko določenega pragu resne škode, niti se v zvezi z njimi tožnik ni nikoli obrnil na policijo. Tudi ni zatrdil, da se na policijo ni obrnil, ker se nanjo ne bi mogel obrniti ali da bi mu bila pomoč s strani države onemogočena. Zato ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi mogla nuditi zaščite. Tožena stranka meni, da v primeru vrnitve v Maroko tožnik ne bi bil soočen s preganjanjem ali resno škodo na podlagi razlogov iz Ženevske konvencije in Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Iz navedenega tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi grozila resna škoda po 28. členu ZMZ-1. 5. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in v njej navaja, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb o razmerah v izvorni državi, in sicer, da izhaja iz podeželskega območja, z družino so se večkrat selili. Živel je z materjo, dvema bratoma ter invalidno sestro s paralizo. Kot otrok je moral delati kot pastir, ni obiskoval šole in je nepismen. Tudi uradna oseba je zaznala ter podala na Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 6. 10. 2020, da tožnik ne razume arabskega jezika (govori beduinski dialekt), ne razume tudi samih pojmov ter vprašanj, ki se mu morajo večkrat in na različne načine postaviti. Kot neizobražen in nepismen živi v revščini. Je že res, da je kdaj živel pri katerem kmetu, ko je opravljal sezonska dela, vendar to je bilo redko in za zelo malo denarja, ki ni zadoščal za osnovno preživetje. Kot otroka ter kasneje kot mladostnika so ga večkrat napadli, tudi zabodli z nožem; na organe pregone se ni obrnil, to ni v njihovi navadi, saj živijo v plemenski skupnosti, obrnil se pa je na vaško starešino. Oseba, ki ne zna brati in pisati, je prosilec s posebnimi potrebami, ki potrebuje prilagojena postopkovna jamstva. ZMZ-1 sicer izrecno nepismenih oseb ne omenja kot prosilca s posebnimi potrebami, vendar pa tudi ne našteva izčrpno tovrstnih prosilcev. Po 14. členu ZMZ-1 se prosilcem, ki potrebujejo posebna jamstva v postopku, zagotovi ustrezna podpora, da lahko uživajo pravice in izpolnjujejo obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki so določene v tem zakonu. Meni, da je bil pri njegovi obravnavi prošnje kršen 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ob vrnitvi v izvorno državo bi utrpel resno škodo, ker kot posameznik ne bi imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Navaja, da ni bil seznanjen z dejstvom, da je bila Kraljevina Maroko s strani Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo, tudi ni bil povprašan o razlogih. Tožena stranka bi morala upoštevati subjektivni in objektivni element utemeljevanja razlogov prošnje za mednarodno zaščito v skladu z 21. ter 22. členom ZMZ-1 ter vključiti oceno stanja v izvorni državi. Tožena stranka bi morala preveriti splošne in specifične informacije o izvorni državi v povezavi s tožnikovimi navedbami. Tožnik bi v zaslišanju pred sodiščem podrobneje pojasnil okoliščine glede pahnjenosti v revščino, tudi zaradi svoje narodnosti, možnosti dostopa do dela, denarne oz. kakršnekoli pomoči v izvorni državi. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, prav tako ni zatrjeval, da mu Maroko ne bi mogel nuditi varnosti. Tožnik je bil v postopku dvakrat informiran, zaradi svoje nepismenost, na njemu sprejemljiv način. Informiranje je razumel, postavljena so mu bila številna pod/vprašanja, odločbo pa je prejela njegova pooblaščenka. Tožnik je sicer navedel, da v šolo ni hodil, vendar ga vanjo mati ni vpisala in ne, ker bi mu bila pravica do šolanja onemogočena. Kljub neizobraženosti je opravljal različna priložnostna dela, četudi s slabim zaslužkom, dostop do dela mu je bil torej omogočen. Ni zatrjeval ovir na področju zdravstva oziroma dostopa do ostalih socialnih storitev. Tudi ni izkazal, da bi bila ekonomska stiska posledica delovanja tretjih akterjev ali države same. Zato zatrjevana revščina ne more biti obravnavana v okviru resne škode oziroma v okviru 3. člena EKČP. Informacij o izvorni državi pa niti ni bila dolžna preverjati, saj tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin potencialnega nečloveškega ravnanja v izvorni državi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja). Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene in lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, vključno z njenimi povzetki dejstev ugotovljenih v upravnem postopku, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo obrazložitev tožene stranke zgolj podprlo z določenimi poudarki.

9. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi katerega izmed razlogov oziroma podlag iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1, to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

10. Tožnik je sicer zatrjeval, da so ga v Maroku trikrat fizično napadli. Da bi sodišče lahko presojalo, ali mu grozi resna škoda ob vrnitvi v državo v smislu prve oziroma druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je usmrtitev oziroma nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, delodajalca in dveh neznanih oseb, bi moral nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1. Ta določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite, kot je zatrdila že tožena stranka. Tega pa tožnik niti zatrjeval in tudi ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen fizičnih napadov. Sodišče zato sodi, da če pri policiji niti ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.“

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da ga policija ne bi bila sposobna ali ga ne bi hotela zaščititi pred zatrjevanim ravnanjem nekdanjega delodajalca oziroma dveh neznanih oseb in s tem posledično ni izkazal, da bi mu v Maroku grozilo preganjanje ali resna škoda s strani navedenih oseb. Glede na navedeno tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o izvorni državi glede fizičnih napadov posameznikov.

12. Tožnik je sicer v tožbi uveljavljal, da bi moral biti v postopku obravnavan kot prosilec s posebnimi potrebami zaradi svoje nepismenosti, vendar ni niti navedel, kakšne pravice naj bi mu bile v postopku kršene. Sodišče sledi pojasnilu tožene stranke, kar je razvidno tudi iz zapisnikov ob podaji prošnje in osebnega razgovora, da je tožnika zaradi njegove nepismenosti dvakrat seznanila z njegovimi pravicami in mu postavljala številna pod/vprašanja, da je lahko izvedela za vsa dejstva v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, ki jih je želel tožnik podati, ob tem pa mu je vprašanja tudi večkrat postavila z različnimi besedami, da jih je tožnik lahko razumel. Ker tožnik ni zatrdil drugače, sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku ni kršila procesnih pravic tožnika kot nepismene osebe, kar zato posledično ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

13. Sodišče ugotavlja v nadaljevanju še, da tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin.1 Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.2 Tožnik je sicer pojasnil, da ni hodil v šolo, ker ga mama ni vanjo vpisala, ter da je bival skupaj z družino, imel je občasne zaposlitve, kljub nizki stopnji izobrazbe pa je celo prihranil denar za pot do Evrope, sicer pa drugih ovir do dostopa do temeljnih storitev oziroma dobrin, npr. na zdravstvenem oziroma socialnem področju, tožnik ni navajal. V tožbi je sicer prvič omenjal svojo narodnost kot razlog svojega slabega finančnega stanja (pri čemer niti v tožbi tega ni specificiral) in navedel, da bo med zaslišanjem pojasnil okoliščine revščine, možnosti dostopa do dela ter denarne oz. kakršnekoli pomoči v izvorni državi. Sodišče ugotavlja, da so navedene trditve nekonkretizirane, tožnik je namreč tisti, ki nosi že trditveno breme za zatrjevanje okoliščin preganjanja in/ali resne škode v izvorni državi (poleg dokaznega bremena). Tožnik je sicer v tožbi predlagal lastno zaslišanje za izkazovanje kršitev po 3. členu EKČP v zvezi z njegovim bivanjem v Maroku. Vendar pa sodišče ne izvaja t.i. informativnih dokazov, ko bi se z izvedbo dokaza šele ugotovile trditve stranke, temveč mora stranka v postopku najprej zatrditi dejstva in jih specificirati, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze, tega pa v konkretni zadevi tožnik ni storil. Tožnik ni niti navedel konkretiziranih trditev, kakšna domnevno resna škoda naj bi mu grozila ob vrnitvi, kar bi šele izkazoval s predlaganim dokazom. S tem tožnik niti ni uspel izkazati, da bi imel očitno utemeljen zahtevek glede na 3. člen EKČP oziroma 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah, tudi upoštevajoč standarde iz odločitev ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia, da bi lahko sodišče ugotovilo, ali gre v konkretni zadevi za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin.3 Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem pa je kot rečeno na strani tožnika.

14. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči namreč ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode v smislu 4. člena Listine EU glede na prakso ESČP oziroma Sodišča EU.4 Tožnik je podal elemente, ki so preveč nekonkretizirani in preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; ob tem je pomembno, da tudi tožnik, ki ima pooblaščenca, v konkretnem primeru tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU.

15. Na tej podlagi je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.5 1 Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 25, 31, 35-36. 2 Ibid. odst. 35. 3 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 25, 31, 35-36. 4 Glej tudi sodbe v zadevah M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.252-254, 263; Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283; C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35. 5 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.