Jedro

Ob upoštevanju 24. člena ZSRT ter podatkov spisa (tožnik kot lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja v območju občine Piran, kar je izven njegovega stalnega prebivališča) je prvostopenjski organ mogel tožnika določiti kot zavezanca za plačilo turistične takse.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavezancu – tožniku za leto 2012 odmeril turistično takso v letnem pavšalnem znesku v višini 183,60 EUR za objekt na naslovu ..., v površini 243 m2, št. točk 2000, vrednost točke 0,0918. Takso je tožnik dolžan plačati najkasneje do 31. 3. 2013 na tam navedeni račun. V obrazložitvi je kot podlago za svojo odločitev navedel 4. in 24. člen Zakona o spodbujanju razvoja turizma (nadaljevanju ZSRT) ter Odlok o turistični taksi v občini Piran, povzel elemente za njen izračun in odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da tožnik ni izkazal, da se stanovanje ne uporablja za turistične namene, je pa lastnik obravnavanega stanovanja, kjer nima prijavljenega stalnega prebivališča. V okviru dopolnitve pritožbenega postopka pa je bil pooblaščenec tožnika tudi pozvan, da posreduje popoln naslov tožnika v ZDA, česar slednji ni storil, zaradi česar so tudi očitki, da bi moral organ zagotoviti osebno vročitev v ZDA, neutemeljeni.

Tožnik je v tožbi navedel, da je nesporno, da je lastnik nepremičnine na naslovu ... in da nima tu prijavljenega stalnega prebivališča, temveč stalno prebiva v tujini. Tožnik je to nepremičnino oddajal v dolgoročen (ne turističen) najem. Tožnik je že v pritožbi (po tem, ko je tožnikov brat slučajno po neuspešnem vročanju v tujini našel odločbo) grajal dejstvo, da nepremičnina ni namenjena turistični oddaji. Meni, da bi morala toženka vse odločbe njemu vročiti osebno. Najemnik, ki je v tem stanovanju bival, je imel tam prijavljeno stalno prebivališče, kar je preverljivo iz uradnih evidenc. Tožnik sicer res ni dostavil svoje davčne napovedi za odmero dohodnine od oddajanja nepremičnine v najem, ker gre za davčno tajnost, ki je ni želel deliti z občinskim organom. Je pa v tem primeru davčna napoved povsem nepomembna, ker bi tožnik lahko oddajal nepremičnino v najem brezplačno, lahko bi bila tudi prazna (kot je sedaj, ko jo obnavlja), kar iz napovedi ne bi bilo razvidno. To dokazuje dejstvo, da je v letu 2012 imel tam prijavljeno stalno prebivališče A.A., ki je tožnikov bivši najemnik in je stalno prebivališče lahko prijavil le na podlagi najemne pogodbe. Dejstvo, da tožnik ni oddal napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja nepremičnine v najem, ne dokazuje ničesar. Tožnik napovedi ni oddal, ker mu najemnik ni že eno leto nič plačal, zaradi česar je vložil tožbo na sodišče in je bila tudi izdana sodba Okrajnega sodišča v Piranu P 227/2012. Toženka ni ponudila nobenega dokaza, da se tožnikova nepremičnina dejansko uporablja v turistične namene ali da bi se tožnik ukvarjal s storitvami prenočevanja. To potrjuje tudi odsotnost odmere davka iz turistične dejavnosti. Predlagal je odpravo obeh odločb in povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo še dodala, da je bila očitno odločba vročena, podatke v zvezi z odmero dohodnine glede oddajanja nepremičnine v najem pa naj bi si toženka sama pridobila po uradni dolžnosti, kot je predlagal tožnik. Sodbe pa tožnik v pritožbi ni navajal in je tudi ni predložil kot dokaz, zaradi česar gre za tožbeno novoto. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškov postopka.

Tožnik je v pripravljalnem spisu še dodal, da je njegov naslov lahko najti v vseh uradnih evidencah, da mu je bila na enak način vročena tudi odločba o odmeri turistične takse za 2011, zoper katero pa se ni mogel pritožiti. Ponovno je poudaril, da ni šlo za turistično oddajo nepremičnine, kar bi toženka lahko preverila iz uradnih evidenc o prijavi stalnega prebivališča. Sodba sodišča pa je bila izdana kasneje kot drugostopna odločba, zato je ni mogel prej predložiti. Vztrajal je kot doslej.

Toženka je vztrajala pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, opozorila pa je še na odgovor Konzularnega sektorja pri Ministrstvu za zunanje zadeve z dne 25. 9. 2013, iz katerega izhaja, da si je toženka poskušala pridobiti naslov tožnika, vendar ji to ni uspelo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, odločitev pa vsebuje tudi zadostne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Uvodoma se sodišče opredeljuje do zatrjevanih kršitev pravil postopka v zvezi z vročanjem izpodbijane odločbe tožniku. Tožnik namreč zatrjuje, da bi mu odločba morala biti osebno vročena po ZUP. S to predpostavko se sodišče načeloma strinja. Po 87. členu ZUP se morajo namreč odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona (vročitev po elektronski pošti) (prvi odstavek). Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec (med drugim) v poštnem predalčniku pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek). Iz podatkov spisa izhaja, da je organ izpodbijano odločbo tožniku poslal na naslov ..., kjer tožnik nedvomno nima prijavljenega stalnega prebivališča in sicer iz razloga, ker se je oziroma so se pošiljke, ki jih je organ pošiljal tožniku na njegov naslov v ZDA, kjer tožnik stalno prebiva, vračale z oznako ''nepopoln naslov''. To pomeni, da vročanje na tožnikov naslov v ZDA ni bilo uspešno. V pritožbenem postopku je drugostopni organ pooblaščenca tožnika med drugim tudi pozval (zlasti glede na pritožbeni očitek o nepravilnem vročanju prvostopne odločbe), da mu posreduje popoln naslov tožnika v ZDA, ki pa ga tožnik organu ni želel posredovati, organ pa je tudi sam poskušal pridobiti podatek o tožnikovem naslovu pri raznih državnih organih (davčnem uradu ter Ministrstvu za zunanje zadeve) v Sloveniji, vendar ni uspel. Glede na povedano in ob upoštevanju, da z vročanjem prvostopne odločbe na naslov ..., tožnik ni izgubil pravice do pravnega sredstva, saj je drugostopni organ štel, da je pritožba pravočasna in dovoljena, sodišče sodi, da organ z vročitvijo izpodbijane odločbe tožniku na njegov (edini) znani naslov v Sloveniji ni kršil zakona.

Po 4. členu ZSRT je turistična taksa pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej (5. točka), za počitniško hišo ali počitniško stanovanje pa se po tem zakonu šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno (7. točka). 24. člen istega zakona pa omogoča občinam, da lahko določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase ali za vse druge osebe (prvi odstavek). Zavezanci za plačilo iz prvega odstavka tega člena plačajo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, ki se določi v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 26. člena tega zakona, pri čemer pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče (tretji odstavek 24. člena). Na podlagi zadnje citiranega 24. člena ZSRT je bil sprejet Odlok o turistični taksi v občini Piran, ki je za območje občine Piran določil zavezance za plačilo turistične takse (med drugim je za zavezance določil lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj za prenočevanje zase in za vse druge osebe) njeno višino, postopek pobiranja in odvajanja, rok za njeno nakazovanje, spremljanje in nadzor ter njeno prisilno izterjavo.

Ob upoštevanju citirane materialnopravne podlage ter podatke spisa (tožnik kot lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja v območju občine Piran, kar je izven njegovega stalnega prebivališča) je tako tudi po presoji sodišča organ mogel tožnika določiti kot zavezanca za plačilo turistične takse. Tožnik v pritožbenem postopku tudi ni ponudil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bil lahko oproščen tega plačila, pri čemer je nedvomno dokazno breme na tožniku, da izkaže, da zakonskih pogojev za določitev obveznosti plačila ne izpolnjuje, in ne na organu, kot to zmotno meni tožnik, saj - kot že povedano - tožnik zakonske pogoje za uveljavitev plačila te obveznosti izpolnjuje. Iz podatkov spisa pa še izhaja, da se tožnik v pritožbenem postopku tudi ni odzval pozivu organa o predložitvi dokazov o dolgoročnem najemu za sporno nepremičnino ter prijavi stalnega prebivališča najemnika na tem naslovu z navedbo, da si naj podatke organ pridobi sam oziroma, da jih ne bo predložil, ker gre za davčno tajnost, čemur je organ tudi sledil in ugotovil, da podatkov, ki bi potrjevali te navedbe tožnika pristojni organ nima.

Tožnik sicer tudi meni, da bi moralo sodišče v tem upravnem sporu kot dokaz o oprostitvi plačila turistične takse upoštevati zamudno sodbo Okrajnega sodišče v Piranu, P 227/2012 z dne 6. 5. 2013, vendar se moti. Gre namreč za tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki je sodišče glede na 52. člen ZUS-1 ne more upoštevati. Kot je razvidno iz citirane sodbe okrajnega sodišča, je tožnik tožbo vložil že 12. 9. 2012, sodba pa je bila izdana 6. 5. 2013. To pa pomeni, da ne glede na to, da sodbe pooblaščenec tožnika morebiti še ni prejel do datuma izdaje drugostopne odločbe, ki je 30. 5. 2013 (kar je sicer malo verjetno glede na to, da gre za odvetniško družbo), bi tožnik lahko v pritožbi zoper izpodbijano odločbo kot v dokaz svojih navedb o sklenjeni najemni pogodbi drugostopni organ opozoril na tek pravde (in hkrati morda še pojasnil izostanek oddaje napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem) ter predlagal, da organ odloči po prejemu sodbe, česar pa ni storil. Da pa tožnik iz upravičenih razlogov v postopku izdaje upravnega akta ni mogel predložiti tega dokaza ali navesti tega dejstva, pa v tožbi niti ne zatrjuje.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pravilen, pravilna in zakonita pa je tudi izpodbijana odločba.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.