Jedro

Koristi, ki jih želi tožnica zaradi pravdnega postopka varovati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, so zgolj posredne, saj se nanašajo na izid drugega postopka, v katerem se ne odloča o upravnopravnem upravičenju investitorjev do gradnje. Ne gre torej za varovanje neposrednih koristi, kar za udeležbo v postopku zahteva 43. člen ZUP. Predvsem pa te koristi zgolj zato, ker se nanašajo na sodni postopek, še niso pravne, saj niso oprte na katerega od materialnih predpisov, ki jih je treba uporabiti v predmetnem upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničin predlog za obnovo upravnega postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-733/2013-14 z dne 19. 12. 2013, investitorjema A.A. in B.A. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu), za „legalizacijo“ neskladne gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 226/3 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica ta predlog vložila, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, torej iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ ugotavlja, da je tožnica za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela že 23. 12. 2013, pred sestankom ali na sestanku za mediacijo zaradi tožbe, vložene v zvezi z objektom, ki je predmet navedenega gradbenega dovoljenja. Predlog za obnovo postopka, ki je bil priporočeno oddan na pošto 3. 2. 2014, je bil torej vložen po izteku enomesečnega roka iz 263. člena ZUP.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in ji naložil, da mora prizadetima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v letu 2012 s prizadetima strankama sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je med drugim zemljišče, na katerem stoji objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja. Glede pravočasnosti predloga za obnovo se drugostopenjski organ strinja s prvostopenjskim in zavrača pritožbene navedbe, da prvostopenjski organ ne bi smel upoštevati, da se je tožnica z obstojem gradbenega dovoljenja seznanila 23. 12. 2013, saj je do tega prišlo v okviru mediacijskega postopka, ki je po Zakonu o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju ZMCGZ) zaupen, stranke pa se ne morejo sklicevati na izjave, ki so bile dane med mediacijo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je v letu 2012 od prizadetih strank kupila več nepremičnin, med drugim tudi objekt, ki je predmet omenjenega gradbenega dovoljenja. Po nakupu je ugotovila, da sta prizadeti stranki k temu objektu brez gradbenega dovoljenja zgradili prizidek, za katerega po mnenju projektivnega biroja gradbenega dovoljenja tudi ni mogoče dobiti. Glede na to je tožnica zaradi neodpravljive pravne napake odstopila od pogodbe, se izselila iz predmetnega objekta in s tožbo od prizadetih strank zahtevala povračilo kupnine ter nastale škode. Temeljno vprašanje tega pravdnega postopka je, ali je pravna napaka stvari odpravljiva, torej ali je objekt mogoče „legalizirati“. V upravnem postopku, ki se je nanašal na izdajo gradbenega dovoljenja za ta objekt, se je torej reševalo vprašanje, ki glede na pravdni postopek pomeni predhodno vprašanje, pri tem pa tožnici ni bila omogočena udeležba, čeprav ima to predhodno vprašanje pomemben vpliv na njen pravni položaj.

Meni, da se toženka ne bi smela sklicevati na podatke, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, saj je to v nasprotju z določbami ZMCGZ, s katerim je skušal zakonodajalec preprečiti, da bi bila stranka zaradi sodelovanja v mediaciji v slabšem položaju, kot če mediacije ne bi bilo. Toženka bi zato morala ravnati, kot da mediacijskega srečanja dne 23. 12. 2013 sploh ni bilo. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovni postopek, naj odpravi 2. točko drugostopenjske upravne odločbe in naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeti stranki pa v odgovoru na tožbo navajata okoliščine, v katerih naj bi se tožnica oziroma njena pooblaščenka seznanili z obstojem gradbenega dovoljenja, ter svoja stališče o uporabi ZMCGZ. Sodišču predlagata, naj tožbo zavrne in tožnici naloži povračilo njunih stroškov. Tudi v nadaljnjih vlogah tako tožnica kot prizadeti stranki navajajo okoliščine, v katerih naj bi prišlo do seznanitve z obstojem gradbenega dovoljenja in svoja stališča o uporabi ZMCGZ.

Tožba ni utemeljena.

Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti v tem postopku udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe. Temeljni pogoj za odločanje o obnovi postopka iz tega razloga torej je, da stranka sploh zatrjuje okoliščino, zaradi katere bi ji morala biti omogočena udeležba v postopku.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. To pomeni, da je stranski udeleženec oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti. Zato je lahko stranski udeleženec samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

Povedano drugače: oseba, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku, mora to zahtevo utemeljiti s svojo osebno in neposredno koristjo, ki izvira iz katerega od predpisov, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v tem postopku. Upravna stvar, o kateri se je odločalo v upravnem postopku, katerega obnovo zahteva tožnica, je bila izdaja gradbenega dovoljenja. Ne iz tožbe, ne iz listin v upravnem spisu (predloga za obnovo postopka) pa ne izhaja, da bi tožnica zatrjevala neposredno razmerje med njenimi pravicami in predmetom upravnega postopka, ki bi izhajalo iz katerega od materialnih predpisov, ki jih je treba uporabiti pri izdaji gradbenega dovoljenja. Tožnica torej svojega stališča, da bi ji moralo biti omogočeno sodelovanje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ne opira na trditev o obstoju katerekoli (pravne, osebne, neposredne) koristi, v katero bi bilo poseženo z gradnjo predmetnega objekta in bi jo po povedanem lahko varovala v tem postopku.

Bistvo tožbenih navedb je, da izdaja gradbenega dovoljenja kljub temu posega v tožničin pravni položaj na način, ki zahteva njeno udeležbo v postopku. Izdaja gradbenega dovoljenja namreč bistveno poslabšuje njen položaj v vzporedno potekajočem pravdnem postopku.

Vendar pa je pravdni postopek kot sodni postopek povsem ločen in neodvisen od upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. V njem se odloča o premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih (1. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja pa o upravnopravnem upravičenju do gradnje objekta.

Navedeno že na prvi pogled pomeni, da so koristi, ki jih želi tožnica zaradi pravdnega postopka varovati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, zgolj posredne, saj se nanašajo na izid drugega postopka, v katerem se ne odloča o upravnopravnem upravičenju investitorjev do gradnje. Ne gre torej za varovanje neposrednih koristi, kar za udeležbo v postopku zahteva 43. člen ZUP. Predvsem pa te koristi zgolj zato, ker se nanašajo na sodni postopek, še niso pravne, saj niso oprte na katerega od materialnih predpisov, ki jih je treba uporabiti v predmetnem upravnem postopku.

Po prvem odstavku 267. člena ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, najprej preizkusi obstoj več pogojev, med drugim, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji niso izpolnjeni, predlog s sklepom zavrže. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi morala biti udeležena v postopku za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja kot stranka. Izpodbijani sklep je torej zakonit, vendar po presoji sodišča iz drugih razlogov, kot so navedeni v njegovi obrazložitvi. Sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v obrazložitvi pa navedlo razloge za to. Pri tem se je oprlo izključno na tožbene navedbe in navedbe v tožničini zahtevi za obnovo postopka, ki je del upravnega spisa. Tem navedbam druge stranke v upravnem sporu niso ugovarjale, zato jih je sodišče štelo za nesporne. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno, je odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.