Jedro

Tožnica izpodbija sklep, ki je zanjo ugoden, saj je v njem ugotovljeno, da izpolnjuje natečajne pogoje ter da je primerna za položaj generalnega direktorja direktorata. Iz tožbi priloženega gradiva je očitno razvidno, da izpodbijani upravni akt v pravni položaj tožnice ne posega, zato je bilo treba tožbo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Posebna natečajna komisija uradniškega sveta ugotovila, da kandidatka A.A. izpolnjuje natečajne pogoje in je glede na izpolnjevanje standardov strokovne usposobljenosti, ki jih je določil Uradniški svet, primerna za položaj generalnega direktorja Direktorata za invalide na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V obrazložitvi se sklicuje na 60. in naslednje člene Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/06, v nadaljevanju ZJU). Kandidatko je ocenjevala tako iz standardov izkušenj, kot znanja in menedžerskih sposobnosti ter pri tem ugotovila, da je v vseh treh sklopih primerna za položaj, za katerega se poteguje.

Zoper tako izdani sklep je tožnica vložila tožbo. V njej pojasnjuje, da je za dejstvo, da ni bila izbrana, izvedela iz zapisnika seje Vlade z dne 30. 12. 2010, ki je bil objavljen na spletu. Da ne bi zamudila 30-dnevnega roka, ki je začel teči 8. 12. 2010, se je odločila za tožbo zoper svoj sklep, tudi ob upoštevanju odločbe Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 216/2007, ki jo prilaga. Meni, da je kandidat brez možnosti pritožbe, ko je o svoji neizbiri obveščen po poteku roka za vložitev tožbe zoper sklep, izdan s strani natečajne komisije o primernosti. V postopku sta bili prijavljeni le dve kandidatki. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na ZJU ter konkretno obrazlaga svojo sklepno trditev, da je iz vpogleda v dokumentacijo protikandidatke in poslušanja magnetograma prepričana, da je tako po izkušnjah kot po znanju ter strokovnosti v prednosti pred njo. Svoje menedžerske sposobnosti pa dokazuje s tem, da vodi program, ki ima 108 zaposlenih. Ker gre za Direktorat za invalide, bi bilo z zaposlovanjem težje hendikepiranih oseb lahko tako dejstvo zgled in primer dobre prakse ostalim inštitucijam v okviru javne uprave, kot tudi v zasebnem sektorju, tako v državi kot tudi na ravni EU. Kot ji je znano Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve tudi ne izpolnjuje kvote zaposlovanja hendikepiranih, kot to določa Zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki je v domeni Direktorata za invalide.

Sodišče ugotavlja, da je potrebno v danem primeru tožbo zavreči. Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Ta je namreč procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora po 1. odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi, ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor zanj pomeni možnost izboljšanja svojega pravnega položaj, ki ga brez tega upravnega spora, ne bi mogel doseči. Tožnica s tožbo izpodbija odločbo, ki je bila zanjo ugodno rešena, saj je bilo v njej ugotovljeno, da natečajne pogoje izpolnjuje ter da je primerna za položaj generalnega direktorja direktorata. Iz tožbi priloženega gradiva je očitno razvidno, da upravni akt, ki ga tožnica izpodbija s tožbo, v njen pravni položaj ne posega. Zato je potrebno njeno tožbo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Namen omenjene procesne predpostavke namreč je, da se iz nadaljnjega obravnavanja izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika.

V zvezi z navedbo tožnice, da je vložila tožbo zoper sklep, s katerim je bila ugotovljena njena primernost za mesto generalne direktorice, iz razloga, ker je pri tem upoštevala sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 216/2007, pa sodišče pripominja naslednje. V danem primeru gre za različno situacijo od tožničine. V tej zadevi je kandidat izpodbijal odločbo protikandidata in ne svoje odločbe. Vprašanje, ki se je pri tem pojavilo, pa je bilo vprašanje, kdaj začne teči 30- dnevni pritožbeni rok. Pri tem je sodišče zavzelo stališče, da začne ta teči od dneva, ko je bila tožeči stranki vročena odločba, ki se nanaša nanjo, ker ji odločba protikandidata ni bila vročena. Skladno z izraženim stališčem Vrhovnega sodišča, bi torej tožnica morala vložiti izpodbojno tožbo zoper sklep protikandidatke o izpolnjevanju pogojev in primernosti, kolikor bi menila, da za to obstojajo pogoji. Ker pa je tožbo vložila zoper odločbo, ki je bila izdana njej, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.