Jedro

Tožnik je sprejel delo pri žagi in s tem prevzel tisti del tveganja, ki je odvisen od njegove previdnosti in zbranosti. V tem obsegu je podana njegova odgovornost. Pretežen del odgovornosti pa zadene tožence kot imetnike nevarne stvari.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 5.740.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako zahtevek za plačevanje mesečne rente. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 16.11.1986 poškodoval, ko je za tožence žagal drva na motorni krožni žagi. Toženci so tožniku odgovorni kot imetniki nevarne stvari, vendar je delno kriv za škodo tudi tožnik, ki pri delu ni bil dovolj skrben in pazljiv. Tožena stranka je za škodo odgovorna 70 odstotno, tožnik sam pa 30 odstotno. Zavrnilo je predlog tožene stranke za znižanje odškodnine na podlagi 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker toženci niso šibkega premoženjskega stanja. Odmerilo je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 2.500.000,00 SIT, za strah 1.000.000,00 SIT, za skaženost 700.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000,00 SIT, skupaj 8.200,000,00 SIT. Glede na ugotovljeno sokrivdo je tožniku prisodilo 5.740.000,00 SIT. Rentni zahtevek je zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, koliko je zaslužil pred nesrečo in tudi ne, koliko zasluži po nesreči. Ker je tožnik opravljal zgolj občasna priložnostna dela, je štelo, da se njegov zahtevek zaradi izgubljenega dohodka nanaša na negotovo in pravno nepriznano škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino na 4.340.000,00 SIT ter razveljavilo izrek o stroških postopka, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke. Znižalo je odškodnino za telesne bolečine na 2.000.000,00 SIT, za strah na 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 3.000.000,00 SIT. Skupaj je določilo odškodnino na 6.200.000,00 SIT in naložilo tožencem v plačilo 70 odstotkov tega zneska, to je 4.340.000,00 SIT. V vseh ostalih spornih vprašanjih je potrdilo ugotovitve in pravna stališča sodbe prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del in uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi v celoti zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede zahtevka za izgubljeni zaslužek in rento pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev o sokrivdi in navaja, da temelji na nedokazanih domnevah. Ker so toženci objektivno odškodninsko odgovorni, ni mogoče uporabljati nedokazanih domnev v škodo tožnika. Navaja, da ni strokovnjak za žage in da ne ve, kako morajo biti zavarovane. Nedokazana je tudi domneva o njegovi nepazljivosti.

Izpodbija znižanje odškodnine na drugi stopnji sojenja in se pri tem sklicuje na zgotovitve izvedenca prof. dr. S. Nasprotuje stališču, da pomeni izguba dohodka negotovo in pravno nepriznano škodo in navaja, da je zdaj v domu D. V. na stroške Centra za socialno delo, vendar ne dobi niti minimalne žepnine.

Tudi tožena stranka v svoji reviziji uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, podrejeno pa, da sodbi spremeni in določi bistveno nižjo odškodnino. Navaja, da izrek sodbe ni razumljiv, ker se glasi, da mora tožena stranka nerazdelno plačati odškodnino. Iz tega ni razvidno, na katerega od tožencev se nanaša sodba. Izpodbija pa tudi pasivno legitimacijo D. T., ki ni bila lastnica žage ter E. T. ml. in D. T., ki v času nesreče nista bila lastnika posestva. O tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se sklicuje na navedbe v pritožbi. Izpodbija tudi odločitev o višini posameznih odškodninskih postavk. Meni, da prisojena odškodnina presega znesek, ki bi pomenil primerno zadoščenje po sodni praksi.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijske navedbe tožeče stranke, da ugotovitev o deljeni odškodninski odgovornosti in deležih odgovornosti vsake od strank temelji na nedokazanih domnevah, niso točne. Obe sodbi temeljita na ugotovitvi, da je krožna motorna žaga nevarna stvar v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To je dokazano z izvedenskim mnenjem J. H. Tudi tožnikov prispevek k nesreči je dokazan z istim izvedenskim mnenjem ter z izpovedbama E. T. in E. T. st., ki jima je sodišče verjelo glede tega, da se je tožnik ponesrečil tedaj, ko je sam žagal zadnji del polena in mu pri tem ni nihče pomagal. Zato je bila nesreča delno posledica tožnikove napake, pretežno pa nevarnega dela na krožni žagi. Za svojo napako odgovarja tožnik sam, za škodo, ki izvira iz nevarnosti žage, pa toženci na podlagi uzakonjene domneve vzročnosti (drugi odstavek 154. člena ter 173. in 174. člen ZOR). Tožnik je žago poznal, saj je že prej delal na njej. Ne glede na izobrazbo in zatrjevano dejstvo, da ni videl dotlej še nobene nesreče pri delu z žago, je vedel, da je to delo nevarno. Za zavedanje, da nezavarovano rezilo motorne žage lahko hudo poškoduje človeško telo, ni potrebna izobrazba in tudi ne kakšne posebne izkušnje, ki jih tožnik, ki je priložnostno opravljal taka in podobna opravila, ne bi imel. Ne gre za poznavanje predpisov o varstvu pri delu, temveč za preprosto zavedanje nevarnosti dela pri takem stroju. Dejstvo je, da je tožnik sprejel delo pri žagi in s tem prevzel tisti del tveganja, ki je odvisen od njegove previdnosti in zbranosti. V tem obsegu je podana njegova odgovornost, ki je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ugotovljena s tridesetodstotnim delom. Pretežen del odgovornosti pa zadene tožence kot imetnike nevarne stvari.

Tožene stranke neutemeljeno vztrajajo pri ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije. Pasivna legitimacija vseh štirih tožencev temelji na dejanski ugotovitvi, da so kot člani skupnega gospodinjstva imeli žago v uporabi in da je tožnik delal v njihovo skupno korist. Glede na tako stanje zadeve ni mogoče izključiti pasivne legitimacije katerega koli od njih. Revizijski očitek tožene stranke, da sodba druge stopnje o tem nima razlogov, pa prav tako ni točen, saj ta sodba izrečno potrjuje prvostopno ugotovitev o tem in opozarja na stališče, izraženo v sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 500/90 z dne 28.2.1991. Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor tožene stranke, da izrek sodbe prve stopnje ni jasen. Toženci sami so se v odgovoru na tožbo in drugih vlogah označili skupno kot tožena stranka. Sodba prve stopnje v uvodu navaja imena in naslove vseh štirih toženih strank (338. člen ZPP). Izrek tega ne ponavlja. Toda sodba je celota in ker se izrek nanaša na toženo stranko, natačno opredeljeno v uvodu, ni nejasen ali nerazumljiv. Nedvoumno izraža, da se obveznost plačila prisojenega zneska tožniku nanaša nerazdelno na vse tožence.

Obe stranki izpodbijata prisojeno odškodnino po višini. Tožnik se zavzema za višjo odškodnino, toženci pa za nižjo. Obseg poškodbe, bolečinska obdobja, operacije, zapleti z gnojenjem rane in slabim celjenjem, hospitalizacija in vse drugo v zvezi z zdravljenjem je podrobno ugotovljeno v obeh sodbah. Ker gre za dejansko stanje, to ne more več biti sporno na revizijski stopnji sojenja. Glede na ugotovljena dejstva, po katerih je šlo za hude in dolgotrajne bolečine in za druge izredne težave in neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem, je prisojena odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 2.000.000,00 SIT ustrezna. Enako velja za odškodnino za strah v znesku 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT in za skaženost v znesku 700.000,00 SIT. Celotna odškodnina v znesku 6.200.000,00 SIT je usklajena s sodno prakso v primerljivih zadevah in hkrati upošteva posebnosti tožnikovega primera. Določena je v skladu z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Revizijsko sodišče sicer ne pritrjuje stališču, da gre pri tožnikovem zahtevku, ki se nanaša na povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka in na rento, za pravno nepriznano škodo, ker tožnik ni bil redno zaposlen. Tožnik se je preživljal v skladu s svojimi skromnimi sposobnostmi in se ni ukvarjal s šušmarstvom kot nelegalnim načinom opravljanja dejavnosti zaradi izogibanja davčnim obveznostim. Zato ni razloga, da ne bi bil upravičen tudi do povračila škode zaradi izgubljenega zaslužka in do rente iz tega naslova. Vendar pa ni dokazal dejanske podlage za ta svoj zahtevek. Na obeh stopnjah sojenja je ugotovljeno, da ni dokazal, niti koliko je zaslužil pred nesrečo, niti koliko je zaslužil po njej. Zato je ta del njegovega zahtevka utemeljeno zavrnjen iz tega razloga.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (393. člen ZPP).