Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vpis prepovedi razpolaganja z nepremičninami za lastnika pomeni določeno prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je le neznatna, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki glasi:″Tožencu se prepoveduje odtujitev in obremenitev njegovih nepremičnin z ID znaki: parcela X. 1141, parcela X. 1137, parcela X. 686/6 in parcela X. 686/7 z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Začasna odredba traja še mesec dni po pravnomočnosti odločitve v zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 220/2021. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe.″

2. Ta sklep pravočasno pritožbeno izpodbija tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu in uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je v tem postopku zavarovanja uporabiti na podlagi 239. in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi.

Navaja, da odločitev sodišča temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da bi s prepovedjo odtujitve in obremenitve tožencu nastala znatna škoda, ker bi mu bilo prepovedano razpolaganje z vsem nepremičnim premoženjem. Slednjega tožnik v predlogu ni zahteval, ker kot izhaja iz tožbe, na katero se je v predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti skliceval, je toženec tudi formalni lastnik nepremičnin ID znak: del stavbe X.-1504-25 in X.-1504-26, na katerih pa tožnik prepovedi odtujitve in obremenitve ni zahteval. Če bi sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni zahteval vpisa prepovedi odtujitve in obremenitve na vseh nepremičninah toženca, bi ugotovilo, da bi s predlagano odredbo toženi stranki nastala zgolj neznatna škoda. Sodišče krši določbo tretjega odstavka 270. člena ZIZ, kot trdi, da bi v primerih, kot je obravnavani, izdaja začasne odredbe postala pravilo, ker bi bilo dokazovanje drugih pogojev zahtevnejše. Sodišče bi moralo zakonsko določbo najprej uporabiti tako, kot se glasi, ne pa da predpostavlja namen določbe in posledice, ki bi sledile, če bi se besedilo člena interpretiralo tako, kot jo je zapisal zakonodajalec. Gre za primer t.i. rezultatskega odločanja, ko se je sodišče že vnaprej odločilo, da začasne odredbe v takih primerih ni mogoče dopustiti zato, ker bi to pomenilo ugoditev večini predlogov za začasno odredbo. Neznatno škodo je treba interpretirati tako, kot se pravni standard glasi, torej kot škodo, ki sicer obstaja, vendar pa v položaj posameznikov ne posega v taki meri, da bi ga bistveno ovirala pri izvrševanju njegove pravice, v konkretnem primeru lastninske pravice. V obravnavani zadevi je torej standardu neznatne škode zadoščeno iz razlogov, kot so bili izpostavljeni v predlogu, poleg tega pa sodišče v svojem sklepu niti določno ne navede, kakšna škoda naj bi tožencu nastala. Sodišče se v napadenem sklepu ukvarja zgolj s tem, kakšne posledice bi imela interpretacija zakonske določbe in kaj bi lahko predlagana začasna odredba pomenila na abstraktni ravni, namesto da bi v konkretni zadevi presodilo, ali je eventualna škoda, ki bi tožencu nastala, sploh omembe vredna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je tožnik v konkretni pravdni zadevi po vložitvi tožbe predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin parc. št. 1141 in 1137, obe k.o. X., in parc. št. 686/6 in 686/7, obe k.o. X. 5. Pri presoji predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 270. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. V navedenem členu je tako določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da bo tožencu s predlagano začasno odredbo nastala le neznatna škoda.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vpis prepovedi razpolaganja z nepremičninami za lastnika pomeni določeno prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je le neznatna, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.1 Da kljub temu gre za neznatno škodo, mora zato predlagatelj posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve. Neznatna škoda je namreč pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera.2 Okoliščine, ki utemeljujejo pogoj neznatne škode, pa mora predlagatelj konkretno zatrjevati in njihov obstoj tudi verjetno izkazati.

7. Pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnik v predlogu za začasno odredbo pogoj neznatne škode utemeljeval s trditvami, da je toženec zaposlen, da živi v najemniškem stanovanju v Ljubljani, da ima tako rešen stanovanjski problem in da predmetnih nepremičnin ne uporablja redno. Zgolj s temi navedbami pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje tožnik ni uspel za verjetno izkazati, da toženec nima namena razpolagati s predmetnimi nepremičninami. Ob odsotnosti navedb o obstoju drugih okoliščin na strani toženca in zgolj na podlagi povzetih pavšalnih trditev, ki jih tožnik tudi ni z ničemer izkazal, ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da bo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin tožencu nastala le neznatna škoda.

8. Tožnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da se predlagana začasna odredba nanaša na celotno nepremično premoženje toženca, ker da je spregledalo trditve v tožbi, iz katerih izhaja, da ima toženec v lasti tudi dve nepremičnini, v zvezi s tema pa začasne odredbe ni predlagal. Tožnik namreč prezre, da se je v predlogu za začasno odredbo skliceval na tožbene trditve le glede verjetnosti obstoja terjatve, kar je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnjeno, zato trditev iz tožbe pri presoji pogoja neznatne škode sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. S pritožbenim sklicevanjem na trditve v tožbi zato tožnik ne more uspešno nasprotovati ugotovitvam sodišča prve stopnje o nastanku škode, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo na podlagi trditev podanih v predlogu za izdajo začasne odredbe.

9. Tudi nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje že vnaprej in zgolj na abstraktni ravni odločilo, da začasne odredbe v ugotovljenih okoliščinah ni mogoče dopustiti. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo povsem konkretne in zadostne razloge, čemu pogoja neznatne škode tožniku ni uspelo izkazati in ob tem zgolj še dodatno pojasnilo, da bi bila izdaja začasne odredbe v ugotovljenih okoliščinah tudi v nasprotju z namenom 270. člena ZIZ, ki pogoj neznatne škode določa kot izjemo od splošnega pogoja - subjektivne nevarnosti, zaradi česar je lahko izpolnjen le izjemoma.

10. Ker v predlogu za začasno odredbo zatrjevanega pogoja neznatne škode tožnik po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni izkazal, je sodišče prve stopnje njegov predlog pravilno zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev, na katere pazi skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti.

12. Ker so stroški postopka zavarovanja z začasno odredbo del pravdnih stroškov, ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku, bo o stroških nastalih v zvezi s predlagano začasno odredbo, vključno s stroški tega pritožbenega postopka, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Primerjaj tudi sklepe npr. VSL I Cp 2971/2012, VSK II Cpg 256/2018, VSL I Cp 3401/2014 in druge. 2 Primerjaj tudi sklepa npr. VSL I Cp 1187/2015 in I Cp 1885/2013 in druge.