Jedro

Tožnik sicer ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, s katero je sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi, ampak pri drugi gospodarski družbi. Ker je bilo v pogodbi o zaposlitvi kot razlog za prenehanje pogodbe določeno tudi prenehanje mandata direktorja (poslovodne osebe), mu je tožena stranka iz tega razloga zakonito podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka sodbe ter 2. točka izreka sklepa) spremenita tako, da se v tem delu glasita: „Zavrne se tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela 13. 6. 2008, neutemeljen in je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 27. 6. 2008 do 14. 1. 2009 obračunati odškodnino v višini razlike med mesečno plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007, in med mesečno plačo, ki jo tožeča stranka prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008, in sicer mesečno v višini 2.901,07 EUR bruto, nato pa po plačilu davkov izplačati tožeči stranki ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljen (1. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 27. 6. 2008 do 14. 1. 2009 obračunati odškodnino v višini razlike med mesečno plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in mesečno plačo, ki jo prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008, in sicer mesečno v višini 2.901,07 EUR bruto, nato pa tožniku po plačilu davkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da se tožbeni zahtevek (pravilno tožba) za izplačilo odškodnine v višini razlike v plači za obdobje od 15. 1. 2009, zavrže (1. točka izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v višini 671,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka sklepa).

Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe in zoper 2. točko sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu zamudno sodbo (pravilno sodbo) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Na kratko povzema dejansko stanje v zadevi oziroma dejstva, ki so bistvena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik imel status poslovodne osebe pri družbi G. Ljubljana d.o.o., vendar po mnenju sodišča to ni bistveno, saj tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki. Sodišče navaja, da ni šlo hkrati za delovnopravni in statusnopravni odnos med tožnikom in toženo stranko, zato ni mogoče uporabiti izjeme po 72. členu ZDR. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 61/2005. Navaja, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati bistveno okoliščino, to je dejstvo, da je tožnik pri toženi stranki prejemal plačo v določeni višini prav zaradi opravljanja poslovodne funkcije v družbi G. d.o.o., da je bilo to v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno in da je tožena stranka iz tega razloga z družbo G. d.o.o. sklenila pogodbo o izvajanju poslovodenja. S to pogodbo je tožena stranka prevzela obveznosti od družbe G. d.o.o. in je tožniku priznala položaj poslovodne osebe, s tem pa tudi vse pravice iz tega naslova. Zato meni, da je nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za hkratni statusnopravni in delovnopravni odnos med strankama. Tožnik je ravno zaradi svoje poslovodne funkcije od tožene stranke prejemal bistveno višji dohodek, kot bi ga sicer. Tožena stranka je tekom postopka večkrat poudarila, da je potrebno ločiti delovno razmerje, ki je bilo nesporno sklenjeno za nedoločen čas, od delovnega mesta, na katerega je bil tožnik imenovan. Tožnik zamenjuje pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo po izrecnem sporazumu pogodbenih strank vezano na mandat, zato so ob prenehanju mandata O. prenehale tudi te naloge tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 184. člen ZDR, ko je odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Po prenehanju poslovodne funkcije ni bilo več podlage za izplačilo plače, ki je temeljila na sklepu o imenovanju. Tožnik je bil namreč s sklepom skupščine družbe z dne 30. 5. 2008 odpoklican kot direktor družbe G. d.o.o.. Sodišče tudi ni ugotavljalo obstoja predpostavk, ki so podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Zgolj pavšalno navaja, da je škoda enaka razliki med plačama, ki jih je prejemal na podlagi prve in druge pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kar samo oblikovalo tožbeni zahtevek, saj je bil zahtevek tožnika nedoločen in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je brez utemeljenih razlogov zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov s pavšalno obrazložitvijo, da so ti nepotrebni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s povrnitvijo stroškov opozarja na določbo 41. člena ZDSS. Tožena stranka očitno še vedno misli, da je bila določba 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 veljavna, kar je posledica napačne interpretacije določbe 72. člena ZDR s strani tožene stranke. Tožena stranka je pravilno navedla, da tožnik zahteva plačilo odškodnine in ne plačila razlike v plači. Le višino odškodnine je določil v višini razlike v plači, kar je tudi pravilno, saj je zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga tožnik utrpel škodo v višini razlike v plači, ki jo prejema sedaj in ki bi jo prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija utemeljenost odpovednega razloga ter zahteva plačilo razlike med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008 v višini 2.901,07 EUR bruto.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, potem, ko se je postavilo na stališče, da v primeru podpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi, delavec ohrani zgolj pravico izpodbijanja utemeljenosti odpovednega razloga (tako stališče pa je že zavzela sodna praksa), da tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, pač pa v drugi gospodarski družbi, zato ne more biti razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje individualne pogodbe iz 2. alinee 16. člena te pogodbe (prenehanje mandata izvršnega direktorja). Zaključilo je, da prenehanje mandata izvršnega direktorja ni zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini razlike v plači med novo in prejšnjo pogodbo za čas od začetka plačevanja plače po novi pogodbi do odločitve sodišča prve stopnje (14. 1. 2009).

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec izvršnega direktorja z dne 29. 3. 2007. V 2. členu navedene pogodbe o zaposlitvi so bile določene naloge delovnega mesta, med njimi tudi poslovodenje G. Ljubljana d.o.o.. Tožena stranka in G. Ljubljana d.o.o sta 1. 2. 2007 sklenila pogodbo o poslovodenju, z namenom ureditve medsebojnih razmerij. Na podlagi navedene pogodbe in pogodbe z dne 29. 3. 2007, je tožnik opravljal funkcijo direktorja pri družbi G. d.o.o.. Tožnik pa je bil dne 31. 5. 2008 odpoklican kot direktor. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da statusnopravni položaj tožnika in delovnopravni položaj nista v povezavi, s tem stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Tožnik namreč ni opravljal poslovodne funkcije v drugi družbi, temveč v družbi, ki je povezana z delodajalcem tožnika. Tožnik je s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 prevzel v okviru delovnih nalog poslovodenje družbe G. d.o.o.. Iz 16. člena navedene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da pogodba preneha veljati s potekom mandata izvršnega direktorja. Po poteku mandata izvršnega direktorja in odpoklicu tožnika s funkcije direktorja G. d.o.o., ni bilo več podlage za obstoj pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007. Zato mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je tožnik sprejel. Dejstvo, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 opravljal funkcijo direktorja pri povezani družbi tožene stranke, kaže, da so se v konkretnem primeru prepletali delovnopravni in statusnopravni elementi. Ker je bil bistveni element pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 opravljanje funkcije poslovodenja v povezani družbi, je imela tožena stranka podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 61/2005 z dne 20. 10. 2005. Bistvena ugotovitev v citirani sodbi je namreč, da tožnica ni bila poslovodna oseba, zato je za prenehanje delovnega razmerja potrebno uporabiti določbe delovnega prava. V konkretnem primeru je bila bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, temveč pri drugi gospodarski družbi. Dejstvo, da je bil tožnik direktor družbe G. d.o.o. v okviru pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko (2. člen pogodbe) pomeni, da je tožena stranka lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove v skladu z določbo 72. člena ZDR. Le-ta določa, da v primeru, če poslovodne osebe sklepajo pogodbo o zaposlitvi, stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ker je 16. člen pogodbe o zaposlitvi, kot razlog prenehanja pogodbe določal tudi prenehanje mandata izvršnega direktorja, je bilo postopanje tožene stranke v zvezi s odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove materialnopravno pravilno. Glede na ugotovitev, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je tudi odločitev o plačilu odškodnine v višini razlike med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008 za čas od 27. 6. 2008 do 14. 1. 2009 napačna.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo postopanje tožene stranke z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v skladu z zakonom, zaradi česar je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje po določbi 4. točke 358. člena ZPP tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo vključno z zahtevkom na plačilo odškodnine. Pritožbi tožene stranke je s tem v celoti ugodilo in njenih nadaljnjih navedb ni presojalo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sodbe in zavrnilo tožnikov zahtevek, je v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik v pravdi ni uspel, po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa krije svoje stroške, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) v teh sporih krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če delavec zlorablja svoje procesne pravice, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (2. točka izreka sklepa).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki je s pritožbo sicer uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka po določilu 5. odstavka 41. člena ZDSS, tožnik pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.