Jedro

Izvršilne stroške je dolžan dolžnik plačati upniku le v toliko, kolikor so bili potrebni za izvršbo. Tožena stranka je imela možnost izdelati svoj obračun obresti in tako ugovarjati obračunu zamudnih obresti, ki ga je napravila tožeča stranka, le za razliko. Na ta način bi se le v tem delu vodil spor. Ker pa je tožena stranka sklepu o izvršbi ugovarjala v celoti (ne le za razliko), se je tudi spor vodil glede celotnega zneska, na katerega se je glasil vtoževani obračun obresti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej toženi stranki naložilo povrnitev 1.310,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, nato pa je s popravnim sklepom toženi stranki naložilo povrnitev 5.456,50 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper drugi sklep (zoper stroške tožeče stranke) se pritožuje tožena stranka, in sicer smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pri tem pa ne priglaša pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je že z dopisom z dne 6.3.1990 (B 2) zavrnila obračun zamudnih obresti tožeče stranke, ki se je glasil na 6.670,30 SIT (A 3). Ko je tožeča stranka (preden je izvršilni postopek prešel v pravdnega: upnik) navedeni obračun uveljavljala z izvršilnim predlogom, pa mu je tožena stranka ugovarjala.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka povsem pravilno vložila izvršilni predlog, saj tožena stranka spornega obračuna zamudnih obrestni ni poravnala. Sicer pa bi tožena stranka lahko izdelala svoj obračun obresti, na podlagi katerega bi potem obračunu tožeče stranke ugovarjala samo za razliko in bi se tudi samo v tem delu vodil spor. Ker pa je tožena stranka ugovarjala uveljavljanemu obračunu obresti v celoti in ne le za razliko, se je tudi spor vodil glede celotnega zneska 6.670,30 SIT.

Tožeča stranka je obračunu zamudnih obresti v znesku 6.670,30 SIT ugovarjala zaradi napačne obrestne mere, vendar pa je v teku spora - naknadno (dne 7.3.1991 - B 3) poravnala celotni sporni znesek (v višini 6.670,30 SIT). Navedeno kaže na to, da je bil sporni obračun zamudnih obresti pravilen in da je bila tožena, ne pa tožeča stranka tista, ki je nasprotni stranki neutemeljeno povzročila stroške postopka.

Torej je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti potrebne izvršilne stroške (glej 5. odst. 32. člena Zakona o izvršilnem postopku). Tožena stranka kot dolžnik namreč ni prostovoljno poravnala spornih 6.670,30 SIT. Prav tako pa je pravilno toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške, ki so bili potrebni (glej 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena Zakona o pravdnem postopku).

Tožena stranka je namreč glavnico 6.670,30 SIT poravnala šele potem, ko je po ugovoru tožene stranke izvršilni postopek prešel v pravdnega, torej v teku pravdnega postopka.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (na podlagi 2. točke 380. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.