Jedro

Dogovor o uporabi solastnine je lahko tudi sestavni del pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vendar če ta ni veljavno sklenjena, to na veljavnost dogovora (pogodbe) o uporabi solastnine ne vpliva, ker se za sklenitev takšne pogodbe ne zahteva posebne oblike.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se odločitev s sklepom o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (I. točka izreka izpodbijane odločbe) ter odločitev s sodbo (III. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe) potrdita.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom, in sicer s sklepom pod I. točko izreka ugodilo ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in izpodbijani sklep o zavarovanju z začasno odredbo P 89/2013 z dne 2.7.2013 razveljavilo ter predlog tožeče stranke za njeno izdajo kot neutemeljenega zavrnilo, pod II. točko izreka pa zaradi delnega umika tožbe glede zneska 3.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje v tem delu postopek ustavilo, medtem ko je s sodbo pod III. točko izreka tožbeni zahtevek za plačilo 6.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje kot neutemeljenega zavrnilo in pod IV. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.177,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sklepom o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (I. točka izreka izpodbijane odločbe – v nadaljevanju pritožba zoper sklep) in zoper odločitev s sodbo (III. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe – v nadaljevanju pritožba zoper sodbo) se je v roku pritožila tožeča stranka, v obeh primerih iz vseh pritožbenih razlogov.

3. V pritožbi zoper sklep navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker sodba, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, še ni pravnomočna, tožeča stranka tako v nadaljevanju postopka s pritožbo ne bo imela več ustreznega zavarovanja svoje denarne terjatve, in to kljub temu, da je izkazala tako verjetnost obstoja le-te, kot tudi nevarnost, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev terjatve znatno otežena. Tožeča stranka je prepričana, da je verjetnost obstoja terjatve ki jo vtožuje v tej pravdi, izkazala, kar izhaja iz njenih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in iz predloženih in v postopku izvedenih dokazov. Postopanje sodišča, da ugodi ugovoru tožene stranke zato, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, je nepravilno in nezakonito, saj sodišče verjetnosti obstoja terjatve po prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne more presojati v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. V predlogu za izdajo začasne odredbe mora stranka obstoj terjatve verjetno izkazati, kar je nižji standard, kot dokazni standard, ki se zahteva za izdajo meritorne odločbe v pravdnem postopku. Če je torej tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, to še ne pomeni, da terjatev tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe ni bila vsaj z verjetnostjo izkazana. Zatrjevanje, da je tožeča stranka tekoče obratovalne in vzdrževalne stroške hiše krila sama, kar je podkrepila z ustreznimi dokazi, nedvomno zadostuje dokaznemu standardu verjetnosti. Tožena stranka je v svojem ugovoru zgolj pavšalno zatrjevala neutemeljenost in neizkazanost navedb tožeče stranke, kar ni podkrepila z nobenim dokazom. Za začasno odredbo so odločilne okoliščine, ki obstajajo v času njene izdaje, posledično čemur sodišče svoje odločitve ne more opreti na zavrnitev tožbenega zahtevka v isti zadevi. V nadaljevanju pritožba izpostavlja zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje glede dogovora med strankama. Meni še, da ko je sodišče nesorazmerno dolgo odločalo o ugovoru tožene stranke in zadržalo odločitev o ugovoru vse do izdaje končne odločbe v zadevi, je kršilo tudi načelo hitrosti postopka. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev s sodbo (III. in IV. točka izreka) razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja dogovora o plačevanju obratovalnih stroškov za stanovanjsko hišo na naslovu ..., saj obstoj takega dogovora ni potrdila v svoji izpovedbi ne tožnica, niti zaslišana priča M.. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je v obrazložitvi navedlo, da je priča M. izpovedal, da je obstajal dogovor med F. in toženko, da bi F. skrbel za toženko in plačeval vse stroške, po smrti toženke pa postal lastnik celotne hiše, saj M. slednjega ni izpovedal v delu, ki se nanaša na plačevanje stroškov, kar jasno izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9.7.2014. Iz navedenega zapisnika o naroku za glavno obravnavo tudi ne izhaja, kar prav tako zmotno navede sodišče prve stopnje, da je tak dogovor potrdila tudi tožnica, zaslišana kot pravdna stranka, saj je ta nasprotno temu izpovedala, da dogovora o stroških nikoli ni bilo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da toženko (pravilno tožnico) kot dedinjo po pokojnem F. zavezuje dogovor, sklenjen za časa njegovega življenja med njim in toženko, ki se nanaša na skrb za toženko, pri čemer pa slednjo ne zavezuje zaveza, da bo po svoji smrti hišo na naslovu ..., prepisala na pokojnega F. oziroma njegove dediče. V skladu z določbo 563. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) preide obveznost preživljalca glede preživljanja na njegove dediče samo, če ti v to privolijo, zato tudi zaveza pokojnega F. ne more vezati tožnice, ker ta v to nikoli ni privolila, še posebej ob dejstvu, da je toženka prepisala svoj solastninski delež na hiši na naslovu ... na svojega sina M. in hčerko J.. Ni namreč mogoče, da bi dogovor vezal samo eno stranko, drugo pa ne. Odločitev sodišča je še toliko bolj napačna glede na dejstvo, da med pravdnima strankama dogovora o skrbi za toženko, nikoli ni bilo, kar še posebej velja za plačevanje stroškov, ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da bi bil med njima tak dogovor sklenjen. Nenazadnje je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo tudi določbo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

5. Tožena stranka v odgovorih na pritožbi zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

7. Da je bil dogovor med pokojnim F. in toženo stranko, kateri se je po smrti F. nadaljeval med tožnico in toženko, je sodišče prve stopnje prepričljivo, argumentirano in logično utemeljilo v 9. točki izpodbijane sodbe in pritožbeni pomisleki v zvezi z obstojem takega dogovora ne omajajo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o njegovem obstoju. Da je takšen dogovor obstajal, je zlasti izpostaviti dejstvo, da se je tudi v celoti in ves čas izvrševal. Torej je ves čas toženka, sicer solastnica predmetne nepremičnine do 1/2, skladno dogovoru nepremičnino uporabljala v pritličju, tožnica s svojimi pa prvo nadstropje in mansardo, pri čemer je tožnica v celoti krila vse tekoče stroške v zvezi z uporabo nepremičnine (voda, elektrika, komunalne storitve, ogrevanje, RTV, telefon, zavarovanje), plačilo dela katerih je tožbeni zahtevek v tej pravdi. Pritožbena trditev, da obstoj takega dogovora potrdi tudi tožnica v svoji izpovedbi, je protispisna, ker sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej 9. točko) navede, da tožnica ob zaslišanju pove, da glede plačevanja stroškov ni bilo nikoli sporov med pravdnima strankama, plačevala jih je vse skozi tožnica oziroma njen mož. Takšna izpovedba tožnice izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju na naroku dne 9.7.2014 (glej zadnji odstavek na tretji strani zapisnika). Res pa tožnica potrdi obstoj dogovora, kar pravilno pojasni sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v svojih navedbah s tem, ko navede, da je že od gradnje hiše s toženko obstajal dogovor, da bo ta v hiši uporabljala prostore v pritličju, sin F. s svojo družino pa bo zanjo skrbel (glej 2. in 3. stran vloge tožeče stranke z dne 4.11.2014). Zmotna je tudi pritožbena trditev, da priča M. dogovora s svojo izpovedbo ne potrdi, saj je on, zaslišan kot priča, izrecno izpovedal, da je stroške za hišo vseskozi plačeval F., po njegovi smrti pa tožnica, in da je pred tem obstajal dogovor, da bo F. skrbel za tožnico, nato pa bo po njeni smrti postal lastnik hiše v celoti (glej predzadnji odstavek na četrti strani zapisnika o glavni obravnavi dne 9.7.2014). Takšna izpovedba nedvomno predstavlja smiselno potrditev dogovora. Iz navedenega sledi, da sodišče v tem delu ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba.

8. Kot pravilno in skladno sklepu o dedovanju D 90/2011 z dne 24.8.2012 (priloga A7) v 12. točki izpodbijane odločbe ugotovi sodišče prve stopnje, je tožnica kot edini dedič po pokojnem F. z njegovo smrtjo vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v dogovor pokojnika z njegovo mamo – toženko o uporabi pokojnemu in toženki solastnih nepremičnin ter kritju stroškov v zvezi z uporabo teh nepremičnin, kar je nenazadnje potrjeno tudi z enakim načinom uporabe teh nepremičnin in kritju stroškov v zvezi z njihovo uporabo po smrti F., le da na njegovo mesto vstopi tožnica. Torej je zmotno pritožbeno tolmačenje, da ta dogovor tožnice ne bi vezal. Pritožba se zmotno sklicuje tudi na 563. člen OZ, ker to določilo ureja prehod obveznosti na dediče preživljalca pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, medtem ko tu obravnavani dogovor ne predstavlja pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz VI. poglavja OZ, ampak dogovor med solastniki o uporabi solastnine. V kolikor pa pritožnica v ta dogovor vpleta dogovor med pokojnim F. in toženko, da bo njuna solastna nepremičnina po smrti toženke prešla v last F., sedaj pa je toženka ta svoj solastniški delež prenesla na svojega sina M. in hči J., je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno utemeljilo, da je ta del dogovora lahko šteti kot nagib za sklenitev dogovora o uporabi solastne nepremičnine, ker dogovor o tem ni bil sklenjen z zahtevano obličnostjo (pogodba o dosmrtnem preživljanju), v kolikor pa je ta nagib odpadel, gre za zmoto v nagibu, zaradi katere je možno zahtevati razveljavitev pogodbe (glej 15. točko izpodbijane odločbe). S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve o nemožnosti ločevanja dogovora o uporabi solastnine in pogodbe o dosmrtnem preživljanju. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse svoje premoženje ali njegov del s tem, da je njegova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (557. člen OZ). Ker mora ta pogodba biti sklenjena v notarski obliki (558. člen OZ), je veljavno sklenjena le, če je sklenjena v takšni obliki. Dogovor o uporabi solastnine je sicer lahko tudi sestavni del pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vendar če ta ni veljavno sklenjena, to na veljavnost dogovora (pogodbe) o uporabi solastnine ne vpliva, ker se za sklenitev takšne pogodbe ne zahteva posebne oblike.

9. Pritožbi je odgovoriti le še glede razlage 68. člena SPZ in pritožba je zmotna tudi v tem delu, oziroma je razlogom te določbe, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 8. točki izpodbijane odločbe, v celoti slediti in jim ni potrebno dodajati novih pojasnil. 10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev s sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

11. Res je, kot trdi pritožba, utemeljenost izdaje začasne odredbe ugotavljati po okoliščinah, ki so obstajale v času izdaje sklepa o začasni odredbi. Vendar je pri tem upoštevati tako navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, kot ugovorne navedbe zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Glede na vse te navedbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da terjatev, katere zavarovanje se s predlagano začasno odredbo zahteva, ni verjetno izkazana, kar nedvomno potrjuje tudi dejstvo, da je bil tožbeni zahtevek zaradi njegove neutemeljenosti zavrnjen. Torej je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, kar vse je tudi pravilno utemeljilo. Če je sodišče prve stopnje o ugovoru odločilo hkrati z odločitvijo o tožbenem zahtevku in če je bil takrat tožbeni zahtevek neutemeljen, materialnopravno ni možno, da pa bi bil pred tem verjetno izkazan, seveda ob upoštevanju vseh ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev za odločitev. Res je tudi, da bi bilo pravilneje, da bi sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo čimprej, torej verjetno pred odločitvijo o tožbenem zahtevku. Vendar na pravilnost in zakonitost odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe ni in ni moglo vplivati, če je sodišče o tem odločilo istočasno z odločitvijo o tožbenem zahtevku. Torej v pritožbi očitana kršitev 7. člena ZIZ ni bistvena kršitev določb postopka in zato ne more biti upoštevni pritožbeni razlog.

12. Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe (I. točka izpodbijane odločbe) in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške, saj tožeča stranka s pritožbama ni uspela, medtem ko tožena stranka v svojih odgovorih na pritožbi ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbah, torej njeni stroški za odgovora na pritožbo za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni.