Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil obs. I.M. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ na 1 leto zapora, obs. Z.D. pa zaradi pomoči k temu kaznivemu dejanju na 6 mesecev zapora.

Zagovornik obs. I.M. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev tega zakona v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe obs. I.M., zato je nepravilno ocenilo zagovor tega obsojenca kot neverodostojen, zagovoru soobs. Z.D. pa je verjelo. Dejansko stanje je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno glede načina in pravil opravljanja prevozov s taksijem in komuniciranja z dispečerskim centrom taksistov. Ocenjevanje zagovora v zvezi z risbo avtomobilskega ključa, ki je bila najdena v vozilu obsojenca, je odveč, ker ta risba nima nobene zveze s kaznivim dejanjem. Za trditev, da je obs. I.M. vzel avtomobil R.P., ni nobenih dokazov. Sodišče ni ocenilo nasprotij v zagovorih soobs. Z.D. Obs. I.M. je odvzelo ponarejeni ključ avtomobila R.P., čeprav ni bil njegov in ni bil njemu zasežen.

Predlaga, da se obs. I.M. oprosti ali pa se obe sodbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker obrazlaga le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati, zatrjevani kršitvi materialnega in procesnega zakona pa nista obrazloženi.

Zahteva zagovornika obs. I.M. ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva zagovornika obs. I.M. za varstvo zakonitosti se ukvarja predvsem z vprašanji dejanske podlage sodbe, namreč, ali je treba pri ugotavljanju odločilnih in pomembnih dejstev verjeti zagovoru obs. I.M. ali zagovoru soobs. Z.D., ki prvega obremenjuje. Po določbah 2. odstavka 420. člena ZKP pa se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da ne izvede dokazov, ki jih je predlagala obramba obs. I.M., ker to ni bilo potrebno in bi se postopek le zavlačeval. Odločitev je v sodbi prve stopnje ustrezno obrazložena. Zavrnitev teh predlogov tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni vplivala na pravilnost in popolnost ugotovljenih odločilnih okoliščin in zato ni nastal dvom o resničnosti teh dejstev.

Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da sodišče ni ocenilo nasprotij v zagovoru obs. Z.D., kar bi lahko bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba prve stopnje na 6. strani navaja, da je njegova "izpovedba ves čas enaka in se sklada z dokaznim materialom v spisu", edino neskladje je glede dneva, ko mu je obs. I.M. pokazal garažo v C., kjer naj pusti avto. To neskladje je sodišče ocenilo kot pomoto, ki ni vplivala na oceno verodostojnosti tega obsojenca (7. stran sodbe).

Kršitev 69. člena KZ zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje s tem, da ni bilo pogojev za odvzem ponarejenega avtomobilskega ključa, ampak da ga ni moč vzeti obs. I.M., ker ključ ni bil njegov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso bile kršene določbe 1. odstavka 69. člena KZ. Ni dvoma, da je bil odvzeti ponarejeni ključ uporabljen za storitev kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obs. I.M. obsojen, ker je prav z odvzetim ključem, do katerega je na nepojasnjen način prišel, storil kaznivo dejanje. Odvzeti ključ je bil torej uporabljen za storitev kaznivega dejanja in v skladu s 1. odstavkom 69. člena KZ ga je sodišče odvzelo obs. I.M., čeprav v trenutku, ko so policisti ključ našli in ga zasegli kot dokaz, obsojenec ni bil v posesti ključa.