Jedro

Tožeča stranka je domnevo o alkoholiziranosti dokazala z dejstvi iz kazenske sodbe. Sama kazenska sodba pa ni dokaz v civilnem postopku. Vzročno zvezo mora ugotoviti civilno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 696.072,00 tolarjev v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.l994 dalje do plačila ter povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 66.937,50 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči 15.5.1996. Prvostopno sodišče je sprejelo tako odločitev, ker toženka ni dokazala, da alkoholiziranost ni bila vzrok za nezgodo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe.

Navaja: Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Kazensko sodišče se je ukvarjalo z vzrokom alkoholiziranosti. V kazenski zadevi je bilo zavzeto stališče, da je v vzročni zvezi z nastankom nesreče le neprimerna hitrost, ne pa tudi alkoholiziranost. Tako je toženka dokazala, da alkohol ni bil vzrok. Dokazno breme je sedaj na tožnici.Toženka je s pravnomočno kazensko sodbo dokazala, da ni vzročne zveze.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

K razlogom izpodbijane sodbe je glede na pritožbene trditve treba še dodati: Izhodišče za obravnavanje zadeve so Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-91 NM (pril. A7). Ni izpodbijano, da med strankama veljajo. Po teh pogojih zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, med drugim tudi, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozil pod vplivom alkohola. Šteje se, da je pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola (čl. 3/1-3a). Zavarovanec pa ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (čl.3/2-1b). Tako torej 1. odst. določa domnevo o alkoholiziranosti, ta domneva pa je izpodbojna (2.odst.). To, da je toženka ob nezgodi imela v krvi 0,72 g/kg alkohohola, kar je torej 0,72 promila, ni sporno, sporno pa je, ali obstaja vzročna zveza med alkoholom in nezgodo. Tožeča stranka je torej domnevo o alkoholiziranosti dokazala. Na toženki je sedaj, da dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Toženka trdi v pritožbi, da je to dokazala s kazensko sodbo. Kazenska sodba pa ni dokaz v civilnem potopku. V situaciji iz 12/3. čl. ZPP je civilno sodišče sicer vezano na kazensko sodbo, vendar tu ne gre za tak primer. Če je kazensko sodišče ugotovilo, da ni vzročne zveze, to še ne pomeni, da je toženka to dokazala v pravdi. Pravdno sodišče mora namreč dejansko stanje v zvezi z zahtevkom samo ugotavljati, samo pa odloča tudi o vzročni zvezi. Iz drugega spisa sodišče zve lahko le določena dejstva (sodno znana dejstva), ki jih zato ni treba dokazovati. Dejstvo o stopnji alkoholiziranosti ni sporno, izhaja pa tudi iz kazenskega spisa. Ali pa je to bilo vzrok za nezgodo, mora ugotoviti pravdno sodišče. Ker torej toženka v pravdi ni ponudila dokazov za svojo trditev, je odločitev sodišče prve stopnje pravilna.

Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (368 čl. ZPP).