Jedro

Določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen, po mnenju Ustavnega sodišča RS (odločba št. u-I-23/93), ni mogoče razlagati kot pravno fikcijo, ampak kot pravno domnevo, zoper katero je mogoč nasproten dokaz. Zato mora sodišče prve stopnje dati pritožnici možnost dokazovanja, da nelojalnost njene prednice ni obstajala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 904/95-10 z dne 7.2.2001, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.5.1995, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo ter potrdila odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine M. z dne 30.11.1993. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da se A.P. roj. P., roj.

10.11.1875 v T., Italija, po predpisih o držav-ljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Za ugotavljanje državljanstva se uporablja določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/48, 88/48, 105/48, v nadaljevanju ZDrž) po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena (dne 4.12.1948) živele v tujini in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Ta določba se je v času svoje uveljavitve uporabljala retroaktivno. Uporaba te določbe v postopkih ugotavljanja državljanstva na podlagi pravne kontinuitete je ustavno dopustna (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93) in torej tožbeni ugovori glede zatrjevane diskriminatorne obravnave oseb ter retroaktivn-e uporabe navedene novele niso utemeljeni. Pokojna A.P. (mati vlagatelja zahteve za denacionalizacijo) je leta 1947 odšla v tujino in tam ostala do smrti (19.5.1960 v G.). V državljansko knjigo FLRJ se ni nikoli vpisala. Za osebe, ki so se (tako kot pok. A.P.) izselile, je, glede na navedeno, že od 28.8.1945 veljalo, da niso pridobile državljanstva DFJ oziroma FLRJ, tudi, če so imele dne 6.4.1941 domovinsko pristojnost na območju, ki je pripadalo FLRJ. Tretjega pogoja iz novele 2. odstavka 35. člena -ZDrž, to je obstoja nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ, upravni organ, v skladu z 3. odstavkom 63. člena ZDen, ni posebej ugotavljal. Iz upravnih spisov izhaja (dopis Muzeja NOB), da je bila imenovana članica Kulturbunda, z rdečo člansko izkaznico ter stalnim nemškim državljanstvom. Iz zgodovinskih virov je znano, da so se v Kulturbund lahko včlanili le pripadniki nemške na-rodnosti oziroma tiste, ki so se tako opredelili. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor glede pravnega akta, s katerim bi morala biti nemška narodnost ugotovljena. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo glede narodnosti pok. A.P. s tem, ko na splošno navaja in se sklicuje na neimenovane zgodovinske vire in jih uporabi kot dokaz, hkrati pa ne presoja njenih dokazov v postopku in jih tudi ne ovrže. Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. To pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Določba 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, je vzpostavila pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele ZDrž (1948) živele v tujini, ravnale nelojalno zoper interese narodov in države FLRJ.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) namreč ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, po mnenju Ustavnega sodišča RS, ni mogoče razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, ampak kot pravno domnevo, zoper katero je mogoč nasproten dokaz.

Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena ZDrž tožnica niti v upravnem postopku niti v tožbi, ki jo je vložila pred objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS (25.4.1997), ni imela možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevale lojalnost pok. A.P. Vendar pa je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo že v času, ko je bila navedena odločba Ustavnega sodišča RS že objavljena v Uradnem listu RS, zato bi moralo sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu z 44. členom ZUS ter tožnico pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnica v pripravljalnem postopku navedla, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS).

Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). V novem postopku bo mora-lo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve in dati pritožnici možnost dokazovati v zvezi z nelojalnostjo pok. A.P. Pri tem se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo zakonski domnevi v zvezi z nelojalnostjo. Šele na tej podlagi bo sodišče prve stopnje lahko sprejelo ustrezno odločite-v. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 74. člena ZUS, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.