Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča že zaradi narave sodnega odločanja odklonitveni razlog ne more biti pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije v prejšnjih zadevah oziroma odločitev sodnika v takih zadevah.

Pravilno je zato stališče predsednice upravnega sodišča, da nestrinjanje z odločitvijo sodišča ne more biti odklonitveni razlog za izločitev sodnika, pač pa je to lahko razlog za vložitev (rednega ali izrednega) pravnega sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije zavrgla zahtevo tožnika za izločitev višjih sodnikov svetnikov A. A., B. B. in C. C. v zvezi z upravnim sporom, vodenim pod opr. št. III U 476/2009 (1. točka izreka), zavrnila zahtevo tožnika za izločitev višjega sodnika svetnika A. A. v zvezi z upravnim sporom, vodenim pod opr. št. III U 236/2011 (2. točka izreka) in zavrgla zahtevo tožnika za izločitev višjih sodnikov svetnikov B. B. in C. C. v zvezi z upravnim sporom, vodenim pod opr. št. III U 236/2011 (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi k 1. točki izreka sklepa se predsednica upravnega sodišča sklicuje na časovno omejitev možnosti izločevanja sodnika, določene v drugem odstavku 72. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi k 2. in 3. točki izreka pa zavrača izločitev sodnika iz razloga, da nestrinjanje z odločitvami sodišča v končanih zadevah ne more biti razlog za izločitev sodnika v tekoči zadevi, saj lahko tisti, ki se ne strinja z odločitvijo sodišča, za svoje nestrinjanje uporabi redna in izredna pravna sredstva.

3. Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, „da pritožbeni organ ugotovi, da so vsekakor podani utemeljeni razlogi za izločitev navedenih sodnikov svetnikov iz nadaljnjega odločanja v tej zadevi, na podlagi 70/6 ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1“. Jasno mu je, da ne more izločati sodnikov v že končanih zadevah in da predlaga izločitev istih sodnikov v upravnem sporu III U 236/2011. Glavni razlog za izločitev sodnikov je v tem, da so v isti zadevi v treh odločbah tožnikovi tožbi sicer ugodili, vendar so vsakokrat le odpravili odločbo in vrnili zadevo v ponovni postopek toženi stranki, ki pa vseskozi ignorira izdane sodbe. Ravno za takšne primere pa je „predvidena nadomestna odločitev sodišča o zahtevku tožeče stranke“.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajajo odklonitveni razlogi za sodelovanje višjih sodnikov svetnikov A. A., B. B. in C. C. v upravnem sporu, vodenim pod opr. št. III U 236/2011. Tožnik se namreč ne pritožuje zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa.

6. Iz pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) med drugim tudi izhaja, da sodnik ne sme biti s stranko ali predmetom spora povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo dvom, da sodnik v sporu ne more odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Odklonitveni razlogi za izločitev sodnika (iudex suspectus) so opredeljeni v 6. točki 70. člena ZPP z generalno klavzulo, za razliko od izključitvenih razlogov (iudex inhabilis), ki so v prvih petih točkah 70. člena našteti taksativno. Po generalni klavzuli iz 6. točke 70. člena ZPP sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (npr. veliko prijateljstvo, veliko sovraštvo, pa tudi daljno sorodstvo do strank, zakonitih zastopnikov in pooblaščencev). Po presoji Vrhovnega sodišča že zaradi narave sodnega odločanja odklonitveni razlog ne more biti pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije v prejšnjih zadevah oziroma odločitev sodnika v takih zadevah. To stališče je skladno tako z enotnim mnenjem domačih in tujih teoretikov (Ude, Galič, Zoller) kot z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča (Cp 11/2006, Cp 5/2008, Cp 20/2008 in Cp 1/2011). Pravilno je zato stališče predsednice upravnega sodišča, da nestrinjanje z odločitvijo sodišča ne more biti odklonitveni razlog za izločitev sodnika, pač pa je to lahko razlog za vložitev (rednega ali izrednega) pravnega sredstva.

7. Vrhovno sodišče pa kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove navedbe, da v tem primeru obstaja odklonitveni razlog za izločitev vseh treh sodnikov zaradi tega, ker v prejšnjih zadevah niso sprejeli „nadomestne odločitve sodišča o zahtevku tožeče stranke“, s čimer tožnik smiselno zatrjuje, da bi moralo sodišče zato, ker tožena stranka ne spoštuje izdanih sodb, samo odločiti o pravici tožnika do razpisanih sredstev v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1. Ne glede na stališče, navedeno v 6. točki tega sklepa, pa iz zadev Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, U 232/2002, U 365/2007 in III U 436/2009, izhaja, da je v zadevi U 232/2002 tožnik vložil laično tožbo, ki jo je sodišče v senatu sedaj izločevanih sodnikov štelo za tožbo zaradi molka organa in o njej odločilo po določbah ZUS/97, ki so se nanašale na molk organa. O tožnikovi drugi tožbi v zadevi U 365/2007 sploh niso odločali izločevani sodniki; le tretji tožbi je sodišče v senatu sedaj izločevanih sodnikov ugodilo in ob odpravi odločbe vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1.