Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnilnega dela tožbenega zahtevka, sodba v tem delu nima razlogov in se je v tem obsegu ne da preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede datuma 1. 12. 2010 ter v II. in III. točki izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbo Zdravstvene komisije toženke z dne 7. 6. 2010, odločbo imenovanega zdravnika z dne 8. 4. 2010 pa glede zaključka bolniškega staleža ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni do 1. 12. 2010 (I. točka izreka); zahtevek tožnika, da se ugotovi njegova začasna nezmožnost za delo za čas od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011 pa zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 243,96 EUR v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke. Meni, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do predpisanega zdravljenja tožnika z antibolečinsko terapijo z različnimi opiati, čeprav je tožnik opozarjal na nezmožnost za dela, tudi iz razloga odvisnosti in kasnejših simptomov, zaradi prenehanja jemanja opiatov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo tožniku, zaradi odtegnitve od morfinskih preparatov in sicer ob pregledih v septembru in oktobru 2010, predlagano, da opravi pregled v ambulanti za zdravljenje odvisnosti. Izvedenec se v svojem mnenju ni opredelil do tega, kako je okoliščina odtegnitve od morfinskih preparatov vplivala na tožnikovo zmožnost za delo, ker to sodi v področje psihiatrične obravnave. Tožnik je sodišču predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki razpolaga z ustreznimi znanji, da bi ob pregledu zdravstvene dokumentacije tožnika in po opravljenem razgovoru s tožnikom lahko podal ustrezna pojasnila, kako so zdravstvene težave zaradi odtegnitve morfinskih preparatov vplivale na zmožnost tožnika za delo ter v kolikšni meri so zmanjševale njegove sposobnosti za delo. Do vsega navedenega se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi lahko bistveno vplivali na odločitev sodišča. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni upoštevalo dejstvo, da se tožnik po mnenju lečečega specialista nevrokirurga po nastanku poškodbe septembra leta 2009 ne bo mogel več ukvarjati z dejavnostmi na terenu, kot se je lahko pred nastankom poškodbe. Tožniku je s strani specialista tudi bilo svetovano, da naj postopoma prične s svojim običajnim delom in da naj v začetku začne najprej s 4 urno delovno obremenitvijo, ter je tako nelogična odločitev sodišča v izpodbijanem delu, da je tožnik zmožen za delo za čas od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011, saj bi sodišče glede na navedeno za to obdobje moralo odločiti tudi o času, v katerem bi bil tožnik zmožen za delo v polovičnem delovnem času. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem meni, da odločitev sodišča temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, prav tako pa v postopku niso bila kršena določila pravdnega postopka. Sodišče je odločilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo, celo v večjem obsegu, kot je menil sodni izvedenec, kar toženka sprejema zaradi dejstva, ker tožnik formalno nima priznanih omejitev za delo, pod katerimi bi bil po mnenju sodnega izvedenca zmožen delati v skrajšanem delovnem času po 4 ure od 15. 9. 2010 do 1. 12. 2010. Je pa ugotovljeno obdobje začasne nezmožnosti za delo tožnika omogočalo reaktivacijo v delo in je njegova pritožba v celoti neutemeljena ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni obrazložilo zavrnilni del tožbenega zahtevka, temveč je v točki 9 obrazložitve le navedlo, da „ker je tožnik zahteval, da se ugotovi njegova začasna nezmožnost za delo do 6. 1. 2011 je sodišče v preostalem delu za čas od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011 tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo.“ Začasno nezmožnost za delo za čas od 17. 4. 2010 do 1. 12. 2010 je oprlo v pretežni meri na izvedensko mnenje izvedenca specialista nevrokirurga, ki je kot vzrok začasne nezmožnosti za delo navedel bolečinski sindrom vratu in ramen na desni strani, ki je nastala v letu 2009. Sodba tako nima razlogov v zavrnilnem delu in se v tem obsegu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V okviru novega sojenja bo moralo sodišče prve stopnje to napako odpraviti in pojasniti zavrnilni del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za čas od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011. To bo sodišče storilo na podlagi ocen že do sedaj izvedenih dokazov in po potrebi izvedlo še druge dokaze, ki so potrebni za ugotovitev dejanskega stanja in bi bili lahko v predmeti zadevi relevantni in šele na to bo o zadevi lahko ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo v skladu s 354. členom ZPP, saj je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitev glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Glede pritožbenih stroškov je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.