Jedro

Prošnja za azil mora biti vložena na predpisanem obrazcu. Prošnja za azil je očitno neutemeljena, če z njo prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, to je tudi tedaj, če jo vloži z namenom, da bi odložil odstranitev iz Slovenije. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Če tožnik v tožbi ne navede, katere dokaze oziroma okoliščine bi v zvezi z materialno podlago, na kateri temelji odločitev tožene stranke, lahko dodatno pojasnil oziroma podal na glavni obravnavi, ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če prvostopno sodišče odloči brez oprave glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke dne 2.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek s tem, ker je prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na dejansko stanje, kakršnega je ugotovila tožena stranka in ga je ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na tako dejansko stanje je presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila ZAzil (1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil), ter tudi pravila postopka, ko je odločala v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pojasnilo pa je tudi, zakaj je v zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi namreč ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogom za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Sklicuje se na 35., 36. in 42. člen ZAzil, 50. člen ZUS, 1. odstavek 339. člena v zvezi s 287. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, 2. odstavek 357. člena ZPP, 10. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP), 22. člen, 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije. Odvzeta mu je bila možnost kontradiktornega postopka pred sodiščem, ni mu bila dana možnost enakega obravnavanja pred sodiščem in ni bil enakopraven toženi stranki. Vse do 4.10.2005 ni mogel spremljati postopka, saj ni mogel uporabljati svojega jezika. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, saj sodišče sploh ni odločilo o tožnikovi prošnji za azil z dne 21.9.2005. Sklicuje se na obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1542/2005 z dne 15.12.2005, s katero je bilo odločeno o omejitvi njegovega gibanja. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bil napravljen napačen zaključek. Zato je izpodbijani akt nezakonit in materialnopravno zmoten. Glede vsebinskih razlogov se sklicuje na razloge, ki jih je navedel v tožbi v zadevi, opr. št. I Up 1542/2005. Navaja, da se je 21.9.2005 udeležil zdravniškega pregleda, zaslišanja pa ni moglo biti, ker ni bilo ustreznega prevajalca. Zato mu je predstavnik azilnega doma rekel, da gre lahko v mesto. Odpeljal se je s taksijem, vendar ni prišel v L., temveč se je znašel čez mejo v Italiji. Ni imel namena zapustiti Slovenije. Zatrjuje, da mu je bila ob prihodu v azilni dom 21.9.2005 vročena le neka brošura, ni pa mu bil omogočen prevajalec. Ko se je iz Italije vrnil v Slovenijo, so ga namestili v Centru za tujce v P., od koder je poklical odvetnika. Ta je, ne da bi vedel, da je že vložena prejšnja prošnja, vložil novo prošnjo za azil. Šele kasneje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo z dne 21.9.2005 prikrila in o njej tudi ni odločila. Enako je ravnalo prvostopno sodišče in s tem kršilo določbo 42. člena ZAzil. Prvostopno sodišče se do predlaganih dokazov, katerih izvedbo je predlagal, ni opredelilo. Ni pojasnilo, zakaj niso pomembni za odločbo. Predlagal je tudi zaslišanje prevajalca, ki je prevajal ob njegovem prihodu v azilni dom. Upoštevati je treba, da v Italiji, kjer je bil prijet, ni zaprosil za azil, zato je bil tudi vrnjen v Slovenijo brez odlašanja, sicer bi lahko ostal v Italiji dlje časa, pa tega ni naredil. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje ne omenjata, zakaj ne bi bilo možno, da se je tožnik zmotil in namesto v mesto pomotoma prekoračil državno mejo, upoštevajoč, da je Slovenija relativno majhna država. Ni torej zlorabljal postopka, temveč se je preprosto zmotil oziroma je bil zaveden s strani neznanega taksista, sicer pa tega sodišče ni raziskalo. V skladu s 285. členom ZPP bi moralo sodišče prve stopnje raziskati vsa odločilna dejstva in dopolniti morebitne nepopolne navedbe tožnika v pomembnih dejstvih, da bi se ugotovilo pravo dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ali podrejeno spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali samo opravi glavno obravnavo in spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se, da se izogne ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke, kar potrjujejo tudi upravni in sodni spisi, je tožena stranka z v tem sporu izpodbijano odločbo odločala o tožnikovi prošnji za azil, ki jo je na predpisanem obrazcu (63.b člen ZAzil) vložil 4.10.2005. Tožnikovi lastnoročni izjavi z dne 21.9.2005 in 26.9.2005 se namreč glede na določbo 63.b člena ZAzil ne štejeta za vloženi prošnji za azil, temveč le za nameri za vložitev prošnje. V 1. odstavku 63.b člena ZAzil je določeno, da mora biti prošnja za azil podana na obrazcu, predpisanem v podzakonskem predpisu iz 6. odstavka 25. člena ZAzil. Ta določba pa ne vpliva na določbo 7. in 25. člena ZAzil, po katerih se tujca, ki izjavi, da namerava vložiti prošnjo za azil, ali vloži lastnoročno napisano izjavo, da želi v Sloveniji zaprositi za azil, že od vložitve namere oziroma izjave obravnava kot prosilca za azil. Glede na to na odločitev v tej stvari ne vplivajo navedbe tega sodišča v sodbi, opr. št. I Up 1542/2005 z dne 15.12.2005. Ker torej tožnikovi nameri oziroma izjavi z dne 21.9.2005 in 26.9.2005 nista prošnji za priznanje azila v smislu 63b člena ZAzil, ni utemeljena pritožbena navedba, da je bil v obravnavanem primeru kršen 42. člen ZAzil. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je drugo namero za vložitev prošnje za azil z dne 26.9.2005 vložil tožnikov odvetnik, saj je iz upravnih spisov razvidno, da jo je lastnoročno napisano vložil tožnik sam.

Tudi po presoji pritožbenega sodišče so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje o tožnikovi prošnji za azil z dne 4.10.2005 v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, ki je urejen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ta določa, da pristojni organ lahko takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če (med drugim) prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo pa se po 5. alinei 36. člena ZAzil med drugim šteje tudi, če prosilec vloži prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (iz Slovenije).

Ker je tožnik, kot izhaja iz odločbe tožene stranke in izpodbijane sodbe, kar potrjujejo tudi upravni spisi, po vložitvi prve namere za vložitev prošnje za azil dne 21.9.2005 zapustil azilni dom in ilegalno odšel v Italijo, od koder je bil dne 23.9.2005 vrnjen in v Sloveniji kaznovan za prekršek ter nastanjen v Centru za tujce v P., in je nato dne 26.9.2005 v centru za tujce podal drugo lastnoročno napisano izjavo za vložitev prošnje za azil, to je tretji dan po nastanitvi v centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz države (od 23.9. do 26.9.2005), pritožbeno sodišče kot pravilno presoja oceno tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je prošnjo za azil dne 4.10.2005 vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. Na te okoliščine so bile pravilno uporabljene določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnikovo zatrjevanje v pritožbi, da ni nameraval iti v Italijo, da kot prosilec za azil ni vedel za svoje pravice in obveznosti, ker vse do vložitve prošnje 4.10.2005 ni bilo prevajalca v jezik, ki ga razume, so po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z upravnimi spisi oziroma so neverodostojne. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bil dne 21.9.2005 v jeziku urdu seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma in da je s svojim podpisom istega dne potrdil pisno izjavo v jeziku urdu, da je prejel brošuro "Informacije za prosilce za azil". V pritožbi pa sam navaja, da je v tožbi predlagal zaslišanje prevajalca, ki je prevajal ob njegovem prihodu v azilni dom, torej je bil prevajalec prisoten najmanj takrat. Torej je že iz tega razvidno, da je bil tožnik kot prosilec za azil na predpisan način opozorjen na svoje pravice in obveznosti ter pravne posledice kršenja tega. Tožnikova izjava, da je nevede in nehote prišel v Italijo, pa je po presoji pritožbenega sodišča, glede na to, da se je s taksijem peljal iz Ljubljane v Novo Gorico in v bližini Nove Gorice ilegalno peš v skupini prestopil slovensko mejo z Italijo, neprepričljiva in nelogična ter zato neverodostojna.

Pritožbeno sodišče kot nedovoljen zavrača pritožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitev dejanskega stanja. Ta razlog se lahko v pritožbi v upravnem sporu uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena ZUS), česar pa v tem primeru ni.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka zaradi neoprave glavne obravnave. Taka kršitev je po 4. odstavku 72. člena ZUS podana le, če je neoprava glavne obravnave vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v tem primeru ni. Za odločanje o tem, ali gre za očitno neutemeljeno vlogo po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil je namreč dovolj, če je iz vloge in okoliščin, v katerih je bila podana, mogoče skleniti, da prosilec zavaja in zlorablja postopek, ker je prošnjo podal zato, da bi odložil svojo odstranitev iz Slovenije. Te okoliščine pa so bile v tem primeru v upravnem postopku ugotovljene in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presojene. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel, v čem bi lahko s svojimi nadaljnjimi izjavami in z zaslišanjem prevajalca dokazal nasprotno. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da v tem primeru niso bile kršene določbe ZUS, ZPP, Ustave RS in EKČP, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.