Jedro

Sodbe v postopku v sporih mahne vrednosti ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa lahko skladno z 2. odstavkom istega člena v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 358. člena ZPP senat sodišča druge stopnje na seji ugotovi drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, če je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Odločilno pravno relevantno dejstvo za odločitev, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana, da v svojem imenu in za svoj račun zahteva plačilo terjatve od tožene stranke – najemnika stanovanja, je torej dejstvo, ali je tožeča stranka plačala dolg iz svojih lastnih sredstev.

Določba 197. čl. OZ (izdatek za drugega) v ničemer ne pogojuje pravice povračila z zmoto plačnika.

Izrek

I. 1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/13811, z dne 23.11.2004, ostane v celoti v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 845,04 EUR (prej 202.504,72 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 96,23 EUR (prej 23.060,34 SIT) od 17.3.2003 do plačila, od zneska 77,10 EUR (prej 18,476,46 SIT) od 18.4.2003 do plačila, od zneska 89,14 EUR (prej 21.362,10 SIT) od 19.5.2003 do plačila, od zneska 63,34 EUR (prej 15.178,67 SIT) od 16.6.2003 do plačila, od zneska 51,24 EUR (prej 12.279,66 SIT) od 18.7.2003 do plačila, od zneska 30,49 EUR (prej 7.306,59 SIT) od 18.8.2003 do plačila, od zneska 19,88 EUR (prej 4.764,58 SIT) od 18.9.2003 do plačila, od zneska 19,45 EUR (prej 4.660,08 SIT) od 17.10.2003 do plačila, od zneska 45,95 EUR (prej 11.010,34 SIT) od 19.11.2003 do plačila, od zneska 43,52 EUR (prej 10.428,49 SIT) od 23.12.2003 do plačila, od zneska 57,59 EUR (prej 13.801,10 SIT) od 19.1.2004 do plačila, od zneska 60,55 EUR (prej 14.510,34 SIT) od 27.2.2004 do plačila, od zneska 60,98 EUR (prej 14.614,00 SIT) od 20.3.2004 do plačila, od zneska 55,50 EUR (prej 13.300,24 SIT) od 26.4.2004 do plačila, od zneska 40,57 EUR (prej 9.722,58 SIT) od 24.5.2004 do plačila, od zneska 33,50 EUR (prej 8.029,15 SIT) od 18.6.2004 do plačila, in izvršilne stroške v znesku 113,09 EUR (prej 27.100,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 224,73 EUR pravdnih stroškov.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 255,39 EUR pravdnih stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/13811, z dne 23.11.2004, v celoti v 1. in 3. točki izreka sodbe ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek z glavnico v znesku 845,04 EUR, pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje in izvršilnimi stroški.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko, ker ta ni lastnik, ampak najemnik poslovnega prostora in zato ni zavezana za plačilo vtoževanih stroškov. Tožeča stranka nadalje citira določbo 24. člena SZ-1 ter navaja, da je res v pogodbenem odnosu z lastnikom, vendar je stroške iz lastnih sredstev zalagala za plačilo faktur dobaviteljev v korist tistih, ki so jih sicer dolžni plačevati. To je po določbi SZ-1 v konkretnem primeru najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače, česar pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, čeprav je dokazno breme v tem delu na njeni strani. Tožeča stranka graja tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je upravnik večstanovanjske stavbe v pravnem razmerju z lastniki stanovanj, svojo terjatev pa lahko v svojem imenu zoper najemnika uveljavlja le, če lastnik nanj prenese svoja materialnopravna upravičenja. Tožeča stranka navaja, da je do tega upravičena tudi v primeru, če iz lastnih sredstev zalaga plačila dobaviteljem, kar je v tožbi trdila in dokazovala, in je že s tem aktivno legitimirana za vložitev tožbe na povračilo založenih stroškov.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, skladno z določbo 5. odstavka 130. člena ZPP-D, ki določa da, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona (1.10.2008) po rednem postopku, pa vrednost spornega predmeta ne presega 2.000 evrov, se postopek nadaljuje po določbah zakona, ki ureja postopek v sporih majhne vrednosti. Skladno z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbe v postopku v sporih mahne vrednosti ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa lahko skladno z 2. odstavkom istega člena v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 358. člena ZPP senat sodišča druge stopnje na seji ugotovi drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, če je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da pravne podlage za aktivno legitimacijo tožeče stranke zahtevati plačilo stroškov v svojem imenu ne predstavlja določba 24. člena SZ-1, ki v 4. točki določa, da, če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh terjatev pa etažni lastnik. Omenjena določba namreč ureja pravno razmerje med lastnikom in najemnikom, ne določa pa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb – upravnika večstanovanjske stavbe. Zato se je v nadaljevanju prvostopno sodišče osredotočilo na vprašanje, ali je lastnik etažnega stanovanja prenesel materialna upravičenja na tožečo stranko, ki bi s tem postala aktivno legitimirana, da v svojem imenu in ne kot zastopnik lastnika stanovanja, zahteva plačilo obratovalnih stroškov od najemnika stanovanja (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18.12.2001, sodba istega sodišča opr. št. III Ips 43/2002, z dne 20.6.2002). Ker prenosa materialnopravnih upravičenj na tožečo stranko ta ni niti zatrjevala niti dokazovala, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi.

Vendar pa je aktivna legitimacija tožeče stranke zahtevati plačilo v svojem imenu lahko podana tudi na drugi pravni podlagi (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18.12.2001). V nadaljevanju se je prvostopno sodišče sicer opredelilo tudi do verzije, a je pri tem napačno razlagalo vsebino verzijskega zahtevka oz. zahtevka na temelju neupravičene pridobitve. Prvostopno sodišče je zmotno zaključilo, da pravila o verziji pridejo v poštev le, če nekdo plača tuj dolg v zmoti, da plačuje svojega. Zato je prvostopno sodišče, ker iz navedb tožeče stranke izhaja, da je vedela, da je plačevala tuj dolg, zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na tej pravni podlagi. Ta odločitev prvostopnega sodišča je materialnopravno zmotna. Pravna razlaga instituta verzije prvostopnega sodišča je materialnopravno zmotna, niti ni prvostopno sodišče jasno podalo pravne podlage za verzijski zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi 197. člen OZ, ki določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Že na podlagi jezikovne razlage je razvidno, da določbe v ničemer ne pogojuje pravice povračila z zmoto tožeče stranke, enako je tudi stališče pravne teorije (Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 57). Ob upoštevanju določb 197. in 190. člena OZ je za utemeljenost zahtevka na tej pravni podlagi potrebno dokazati, da je tožeča stranka za toženo stranko nekaj potrošila in da je bila tožena stranka za ta potrošek tožeče stranke obogatena brez pravnega temelja.

Na tej podlagi pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejanske stanje. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavlja institut neupravičene pridobitve, in sicer 197. člen OZ, v zvezi z 190. členom OZ, ki določa, da mora, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti ali pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Odločilno pravno relevantno dejstvo za odločitev, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana, da v svojem imenu in za svoj račun zahteva plačilo terjatve od tožene stranke – najemnika stanovanja, je torej dejstvo, ali je tožeča stranka plačala dolg iz svojih lastnih sredstev.

Tožeča stranka je predlogu za izvršbo vloženem dne 11.11.2004 in prvi pripravljalni vlogi vloženi dne 27.3.2008 navajala, da je upravnik večstanovanjske stavbe in da je tožena stranka uporabnik stanovanja in garaže na naslovu X, Ljubljana. Tožeča stranka je poravnala vse račune dobaviteljev blaga in energije iz lastnega transakcijskega računa in stroške založila za vse etažne lastnike, potem pa je mesečno izstavljala fakture za povračilo založenega po delilnem ključu, ki je tudi naveden v tej prvi pripravljalni vlogi. Nadalje tožeča stranka navaja, da je za toženo stranko založila 845,04 EUR stroškov, ki jih sestavljajo stroški tekočega obratovanja (stroški skupne elektrike – stopnišča, hišnika s prispevki, hladne vode – priključna moč, čistilke s prispevki, skupne elektrike, toplotne energije – priključna moč, odvoza smeti, stroški toplotne energije – ogrevanje vode ter poraba hladne vode) ter stroški opominjanja. Za navedeni znesek je bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Tožeča stranka zahteva plačilo glavnice v znesku 845,04 EUR ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne fakture do plačila. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi vloženem dne 7.12.2004 izrecno priznala dejstvi, da je bila tožeča stranka upravnik in ona najemnik stanovanja št. 7 na naslovu X, ugovarjala pa je zgolj, da med njo in tožečo stranko ni nobene pogodbe oziroma razmerja in zato dolg ni mogel nastati. Ostalih navedb tožena stranka ni prerekala, zato se dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka zahtevka ni prerekala niti po višini ali glede začetka teka zamudnih obresti. Ker se priznanih dejstev ne dokazuje (214. člen ZPP), je pritožbeno sodišče lahko zgoraj zatrjevano dejansko stanje, ki se razlikuje dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopnim sodiščem, ugotovilo na seji. To pooblastilo pritožbenega sodišča izhaja iz smiselne uporabe 358. člena ZPP, in sicer 2. in 3. točke 1. odstavka, ki pritožbeno sodišče pooblaščata, da na seji ugotovi drugačno dejansko stanje kot prvostopno sodišče na podlagi drugačne presoje listin, pisnih izjav prič, predmetov ali posredno izvedenih dokazov. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče na podlagi omenjenega pooblastila ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke v predlogu za izvršbo in prvi pripravljalni vlogi izkazana z listinami predloženimi s strani tožeče stranke, zlasti z fotokopijami računov in izpiskov o prometu in stanju na poslovnem računu (priloga A4-A79), fotokopijami opominov (priloga A80) in fotokopijo razdelilnika stroškov (priloga A81). Po povedanem je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

Odločitev o stroških temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom ter je v celoti uspela tudi v pritožbenem postopku, ji mora tožena stranka povrniti potrebne pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene pravdne stroške. Potrebni pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 224,73 EUR (200 točk OT za prvo pripravljalno vlogo po tar. 19/1, 200 točk OT za prvi narok dne 19.5.2009 po tar. 20/1, 8 točk OT za materialne stroške, vse z 20% DDV, strošek poročila stranki pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je že vključen v opravi drugih storitev). Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 255,39 EUR, in sicer 114,94 EUR sodne takse za pritožbo ter 140,45 EUR stroškov odvetnika (250 točk OT za pritožbo po tar. 21/1, 5 točk OT za materialne stroške, vse z 20% DDV).