Jedro

Obe sporni vozili sta bili v času zapustničine smrti po podatkih javne evidence (ERISK) še v njeni lasti, kar skladno z 11. točko 3. člena ZMV-1 vzpostavlja domnevo lastništva. RS izpostavlja dvom v obstoj vozil le v času odločanja sodišča, kar je nepomembno. Morebitna odtujitev ali uničenje vozil, do katerih je prišlo po smrti zapustnice, na odločitev o izročitvi zapuščine brez dediča v last pritožnice ne vplivata, še manj to velja za morebitno spremembo lokacije vozil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje1 ugotovilo zapustničino premoženje in sklenilo, da se ta v celoti izroči v last Republiki Sloveniji (RS).

2.Zoper izpodbijani sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku2 pritožuje RS kot kaducitetna upravičenka. Predlaga razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o zadevi.

3.Navaja, da je odločitev sodišča napačna v drugi in četrti alineji I. točke izreka sklepa, kjer je v njeno last izročilo osebni vozili Peugeot 206/1.4, datum prve registracije 3. 11. 2004, neregistrirano, in Fiat Brava/1.6 SX, datum prve registracije 24. 6. 1997, registrska označba KR 000. Sodišču očita kršitev 9., 130. in 219. člena Zakona o dedovanju,3 ker v trenutku odločanja ni z zanesljivostjo preverilo, če navedeni vozili še obstajata, kje se nahajata (lokacija), kdo poseduje avtomobilske ključe in prometno dokumentacijo. Posledično ju pritožnica ne more nedvoumno identificirati in dejansko prevzeti v last. Izpostavlja, da je obstoj vozil vprašljiv tudi zaradi njune starosti. Zaradi opisanega je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišču očita tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izreku ni navedlo popolnih identifikacijskih podatkov iz evidence registriranih vozil in ker ni določilo, da se zapuščina izroči ustreznemu organu RS, pristojnemu za gospodarjenje z obravnavano vrsto premoženja. Sodišče naj bi odločilo tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri je potrebno pred odločitvijo o kaduciteti zanesljivo ugotoviti obstoj predmeta zapuščine in njegovo lokacijo oz. posest. Opozarja še, da je pred izdajo sklepa sodišče ni seznanilo z obvestilom o zapuščini brez dedičev, kot je navedlo v obrazložitvi sklepa.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Materialnopravna presoja sodišča, da se ugotovljeni obseg zapuščine skladno z 9., 130. in 219. členom ZD izroči v last kaducitetni upravičenki, je pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo celovito, pri čemer očitanih in uradoma upoštevanih procesnih kršitev ni storilo (kot pojasnjeno v nadaljevanju).

6.V zadevi je (v bistvenem) sporen obseg dolžnosti, ki jih ima sodišče pri izročitvi predmeta zapuščine brez dedičev RS. Pritožnica sodišču med drugim očita, da v času odločanja ni zanesljivo preverilo obstoja in lokacije dveh osebnih vozil (avtomobilskih ključev in prometne dokumentacije) ter je posledično ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Drži, da primerljiva sodna praksa obstoji, ni pa poenotena. Na to je opozorilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 44/2024. V njem se je opredelilo do revizijskega vprašanja o dolžnosti raziskovanja in ugotavljanja obstoja in lokacije predmeta zapuščine brez dedičev in drugih okoliščin, ki omogočajo izročitev predmeta zapuščine brez dedičev RS. Pojasnilo je, da sodišče takšne dolžnosti nima, saj mu je ZD ne nalaga. Ključen trenutek za ugotovitev obsega zapuščine je čas zapustnikove smrti - takrat vse premoženje, katerega lastnik je bil zapustnik v trenutku smrti, preide na RS (na podlagi zakona, brez posebnega pridobitnega akta).4 Sodišče s sklepom to dejstvo zgolj ugotovi.5

7.Sodišče je torej ravnalo z ustrezno skrbnostjo, ko je pri uradnih (javnih) evidencah opravilo poizvedbe o zapustničinem premoženju v času njene smrti. Obe sporni vozili sta bili v času zapustničine smrti po podatkih javne evidence (ERISK) še v njeni lasti, kar skladno z 11. točko 3. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1) vzpostavlja domnevo lastništva.6 Pritožnica izpostavlja dvom v obstoj vozil (posplošeno zaradi njune starosti) le v času odločanja sodišča, kar pa je glede na zgoraj pojasnjeno nepomembno. Morebitna odtujitev ali uničenje vozil, do katerih je prišlo po smrti zapustnice, na odločitev o izročitvi zapuščine brez dediča v last pritožnice ne vplivata, še manj to velja za morebitno spremembo lokacije vozil.

8.Res je, da v času smrti zapustnice nobeno od obravnavanih osebnih vozil v javni evidenci ni bilo več vodeno kot registrirano vozilo, vendar zgolj to dejstvo, ob odsotnosti konkretiziranih navedb o tem, da je pred smrtjo zapustnice prišlo do njunega uničenja oziroma odsvojitve, ne zadošča za izpodbitje domneve iz 11. točke 3. člena ZMV-1.7 Pritožbeno sodišče se zaveda težav, s katerimi se pritožnica sooča ob prevzemu zapuščine brez dedičev, vendar je v zvezi s tem pomembno dvoje. Kot prvo, da to breme ni nič večje od bremena, ki ga pri dedovanju nosijo dediči, in kot drugo, da je to breme (dopustno) naloženo pritožnici z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij in s tem tudi varovanja javnega interesa.8

9.Pritožnica neutemeljeno izpostavlja nejasnost izreka izpodbijanega sklepa. Navedeni osebni vozili sta označeni z znamko in tipom ter datumom prve registracije, eno od njiju dodatno še z registracijsko številko. Ob tem, da je znana njuna, v uradne evidence vpisana lastnica, ti podatki zadoščajo za identifikacijo vozil. Do preostalih (podrobnejših) podatkov vozil bo imela pritožnica, kot nova lastnica, neomejen dostop. Tudi manjko določitve ustreznega organa RS, pristojnega za gospodarjenje z osebnimi vozili, ni bistveno, saj lahko slednjega še vedno določi pritožnica sama.9

10.Zaključka sodišča ne omaje niti pritožničino navajanje, da pred izdajo sklepa ni prejela obvestila o obstoju zapuščine brez dedičev.10 Pritožnica namreč ne konkretizira kršitve, ki naj bi jo sodišče s tem zagrešilo, niti ne pojasni, kako bi predhodna seznanitev z obsegom zapuščine vplivala na njeno nadaljnje oz. drugačno postopanje. S tem, ko je svoje pravice in interese lahko (pritožbeno) uveljavljala in se do obsega zapuščine opredelila, pritožbeno sodišče pa je njene očitke vsebinsko presojalo in nanje tudi odgovorilo, ji je bilo ustrezno zagotovljeno sodelovanje in izjavljanje v postopku.

11.Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------

V nadaljevanju sodišče.

Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZD.

Tako pravice kot obveznosti, hkrati in sočasno, neposredno in brez sprejemne izjave.

Tovrstni sklepi so namreč deklaratorne narave.

11. točka 3. člena ZMV-1 določa, da je lastnik vozila oseba, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil.

Primerjaj 39. člen ZMV-1.

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2024 z dne 15. 1. 2025, 14. točka.

Česar niti ne prereka.

To sicer drži, saj iz spisa (l. št. 68 - 70) izhaja, da je bilo obvestilo namesto kaducitetni upravičenki posredovano Direkciji RS za infrastrukturo (t. j. organu v sestavi ministrstva za infrastrukturo RS).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o motornih vozilih (2017) - ZMV-1 - člen 3, 3/1-11 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 9, 130, 219

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.