Jedro

Včasih je tožbeni zahtevek, ki se glasi na potek služnostne poti „po obstoječi poti“, lahko tudi dovolj določen, kadar je potek služnostne poti v naravi jasno viden. V situaciji, kot je konkretna, ko v naravi pot ni vidna oziroma je med strankama sporno, kje poteka, pa tak zahtevek ni dovolj določen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tudi v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine parc. št. 34/2 in 35/1, k. o. X, ki sta last tožeče stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po skrajnem zahodnem delu parc. št. 32/1, k. o. X v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje tokrat pred drugega sodnika. Pritožba kot bistveno izpostavlja, da tožeča stranka ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka, ker v njem ni določno opisala poteka širine in dolžine poti, ki poteka po nepremičnini tožene stranke. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja so relevantna dejstva, ki jih mora navesti tožeča stranka, nanašajo pa se na dejansko uporabo poti, časovne komponente in širino poti. Tožena stranka vztraja, da je pot, ki leži na delu na nepremičnini tožene stranke, nastala šele po postavitvi garaže in ne pred stotimi leti, ker so bila do leta 2003 na spodnjem delu parcele tožene stranke drevesa in škarpa. Izvedenec ne more podati mnenja, kakšna je bila pot v preteklosti, še manj, ali se je po njej tudi vozilo in kako.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Vsaka tožba mora skladno z določilom prvega odstavka 180. člena ZPP vsebovati določen tožbeni zahtevek (petitum). Zahtevek mora biti določen v subjektivnem kot tudi v objektivnem pogledu. V objektivnem pogledu je zahtevek določen, kadar je iz njega mogoče spoznati kakšno pravno varstvo tožeča stranka uveljavlja in v kakšnem obsegu. V primeru ugotovitvene tožbe (tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti) mora tožeča stranka opisati pravico ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi. Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika (služeča stvar). Za opredelitev vsebine pridobljene pravice stvarne služnosti hoje ali vožnje je zato odločilen opis služnostne poti. Včasih je tožbeni zahtevek, ki se glasi na potek služnostne poti „po obstoječi poti“, lahko tudi dovolj določen, kadar je potek služnostne poti v naravi jasno viden. V situaciji, kot je konkretna, ko v naravi pot ni vidna oziroma je med strankama sporno, kje poteka, pa tak zahtevek ni dovolj določen. Iz fotografij, ki so v spisu sledi, da je v času ko sodišče odloča o tej zadevi, v naravi tu gradbišče, ki je v pretežni meri posuto s peskom, zato ni jasno, kje naj bi potekala trasa služnostne poti, med pravdnima strankama pa je njen obseg sporen. Pritožba tožene stranke, da tožbeni zahtevek ni dovolj določen glede poteka poti, je zato utemeljena. Ker je izrek sodbe posledično nejasen, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že samo zato, je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).

5. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi sodbe sodišče prve stopnje opozorilo, da je s priposestvovanjem mogoče služnost pridobiti le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševalo v priposestvovalni dobi. Za pravilno uporabo materialnega prava glede priposestvovanja služnosti je treba ugotoviti tudi, kako se je izvrševala služnostna pravica vožnje z motornimi vozili, v kakšnem obsegu in kako dolgo, v kakšen namen, kako pogosto in po kateri trasi, saj je samo na podlagi takšnih dejstev mogoče ugotoviti, kakšna služnost je bila priposestvovana. Ker sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku teh dejstev ni ugotavljalo, sodbe ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče absolutnih bistvenih kršitev, na katere je bilo opozorjeno v ponovljenem postopku ni v celoti odpravilo, se zadeva v ponovljenem postopku dodeli v sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

6. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa dejstva, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, še pred tem pa pozvati tožečo stranko, da določno oblikuje tožbeni zahtevek.

7. Skladno z določilom 165. člena ZPP se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.