Jedro

Tožena stranka je tožniku kot starejšemu delavcu brez njegovega soglasja nalagala delo preko polnega delovnega časa. Zaradi opravljanja dela preko polnega delovnega časa, je bil utrujen, v posledici česar je pri sestopu z bagra z višine 1 metra s kolenom udaril v gosenico stroja in zdrsnil na tla ter utrpel poškodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke za obravnavano nezgodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da se ti točki skupaj na novo glasita kot nova točka III: „III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.317,44 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 15,04 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 24.550,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe od 10. 12. 2009 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (točka I izreka). Višji zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 dalje do plačila je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.722,27 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila (točka III izreka). Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da ga spremeni in zniža prisojeni znesek odškodnine, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožeči stranki nastala ob sestopu z bagra dne 13. 5. 2006, temveč je podana krivdna odgovornost. Do škode naj bi prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je tožena stranka kljub temu, da je imel tožnik ob nezgodi status starejšega delavca (po ZDR), v nasprotju s prisilnimi predpisi tožniku odrejala delo preko polnega delovnega časa brez njegovega soglasja. Po mnenju tožene stranke so te ugotovitve sodišča nepravilne. Iz sodbe izhaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja tožnikovega soglasja za delo preko polnega delovnega časa, saj je tožnik to zanikal, kar je potrdila tudi priča A.A.. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik z urnikom delovnega časa seznanjen, saj je bil objavljen na oglasni deski in so ga vsi delavci tudi prejeli. S sprejemom oziroma seznanitvijo z urnikom je soglašal z odrejeno neenakomerno razporeditvijo oziroma prerazporeditvijo delovnega časa. Nikoli namreč temu ni nasprotoval ter je delo vedno izvajal v skladu z urnikom. Iz izpovedbe priče A.A. je mogoče le povzeti, da tožnik ni podal pisnega soglasja, ne pa tudi, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da sploh ni podal soglasja. Tožena stranka torej ni ravnala nedopustno oziroma ni v nasprotju s prisilnimi predpisi odrejala delovnega časa. Zato ni podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku. Tožnik je namreč zavestno in soglasno delal v odrejenem delovnem času, delo ga ni izčrpalo oziroma ni bil utrujen. Zato utrujenost ni vzrok za nastalo škodo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Do nezgode je prišlo zgolj zaradi nepazljivosti tožnika oziroma njegovega hotenega giba. Gre za rezultat nesrečnega spleta nepredvidljivih okoliščin. Odgovornost tožene stranke pa je izključena. Tudi priča A.A. je izpovedala, da je tožnik svoje delo lahko opravljal in ni nikoli potožil, da bi težko delal, oziroma da dela ne bi zmogel. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje priče in sicer vodje kadrovske službe, pri tem pa to zavrnitev obrazložilo s tem, da je v ta namen zaslišalo A.A., A.B. in tožnika ter na podlagi teh izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik delal preko polnega delovnega časa brez soglasja. Glede na to, da je nepravilno povzelo izpovedbe A.A., je kršilo določbo 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter nepravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja soglasja za tožečo stranko. Zaslišanje predlagane priče tožene stranke, ki je bila ključna glede pravnorelevantnih dejstev v konkretni pravdi in sicer tako glede razporeditve delovnega časa, kot tudi soglasja tožeče stranke, pa je zavrnilo ter s tem kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Glede višine nepremoženjske škode poudarja, da je prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode pretirana, saj odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih primerih. Sodišče je tožeči stranki priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti odškodnino v višini 11.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi namreč pravična denarna odškodnina iz tega naslova lahko po mnenju tožene stranke znašala največ 6.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti tožena stranka prav tako meni, da je odškodnina v višini 10.000,00 EUR pretirana. Iz izvedeniškega mnenja namreč ne izhaja, da tožeča stranka kakšnih aktivnosti, ki jih je izvajala pred nezgodo, po nezgodi ne more več opravljati. Ima le določene težave pri hoji po stopnicah in pri vzpenjanju v hrib, pri daljši hoji pa čuti blage do srednje močne bolečine, torej zmore tudi daljšo hojo. Sodišče pa je sledilo navedbam tožeče stranke ter v sodbi zapisalo, da tožeča stranka ne zmore veliko hoditi peš, še vedno pa lahko opravlja vse svoje življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odmerilo pravdne stroške, saj ni upoštevalo drugega odstavka 154. člena ZPP. Stroške je priznalo zgolj tožeči stranki, ki je v pravdi uspela s 75,42 %, medtem ko toženi stranki ni priznala nobenih stroškov (tožena stranka naj bi namreč svoje stroške nosila sama), čeprav je torej v pravdi uspela s 24,28 %. Skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP bi namreč moralo sodišče odmeriti potrebne pravdne stroške, le-ti znašajo 1.722,00 EUR, (upoštevaje uspeh v pravdi v višini 75,42 %), izračunati stroške tožene stranke (le-ti znašajo 1.647,00 EUR, upoštevaje uspeh v pravdi pa 404,83 EUR) ter jih medsebojno pobotati.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve o stroških postopka je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

Ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno povzemalo izpovedbo priče A.A.. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved pravilno povzelo ter jo dokazno ocenilo samo zase in v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi ter sprejelo dokazno oceno, ki pravilno upošteva tudi njeno izpoved. Ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, mu ni bilo treba izvajati ostalih predlaganih dokazov, t.j. zaslišanja vodje kadrovske službe tožene stranke. Zato tudi ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki, zaradi nezakonitega postopanja sodišča, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določbi 1. odstavka 171. člen OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Po 2. odstavku 171. člena OZ pa v primeru, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

K odločitvi glede vzročne zveze.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu dne 13. 5. 2006, ko je pri sestopu z bagra z višine 1 m s kolenom udaril v gosenico stroja. Do nezgode je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo okoli 12.00 ure, ko je tožnik sestopal tako, da se je z roko prijel za ročaj kabine in z nogo stopil na gosenico, pri tem pa mu je na gosenici zdrsnilo in je s kolenom udaril na gosenico in zdrsnil na tla. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je do poškodbe tožnika, pri kateri si je poškodoval koleno, prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženca. ZDR v 142. členu določa, da je polni delovni čas 40 ur na teden, v 145. členu pa določa prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa starejšemu delavcu, torej delavcu starejšemu od 55 let. Tožnik je bil v času nezgode star 57 let. Prepoved dela preko polnega delovnega časa velja za nadurno delo, za delo v primerih naravne in druge nesreče, kot tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pred delovno nezgodo nalagala delo preko polnega delovnega časa, kot to izhaja iz strojnih poročil od 24. 4. 2006 do 13. 5. 2006. Tožnik je v zadnjem tednu pred delovno nesrečo opravljal delo v trajanju 10 ur od ponedeljka do petka oziroma na dan nesreče v soboto 13. 5. 2006 v trajanju osem ur od 7.00 do 15.00 ure. To pomeni, da je opravljal delo preko polnega tedenskega delovnega časa 40 ur. Seštevek ur v obdobju od 8. 5. 2006 do 13. 5. 2006 znaša 58 ur. Sodišče je tudi upoštevalo, da je bil zaradi dolgih delovnih ur utrujen, še posebej proti koncu tedna ter da je bila navedena utrujenost razlog za nezgodo. Tožena stranka zmotno razloguje, da je tožnik podal pristanek za takšno delo preko polnega delovnega časa. Tožnik je to zanikal, sodišče pa se je s tem v zvezi oprlo tudi na izpoved priče A.A.. Verjelo je tožniku, da je prosil nadrejene za proste sobote, vendar je bila prošnja zavrnjena, ter da je opozarjal na svoje pravice kot starejši delavec. Sodišče je pravilno utemeljilo svojo odločitev, da za odločitev o obstoju subjektivne odgovornosti ni bistveno, ali je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal na podlagi odrejenih nadur ali na podlagi neenakomerno razporejenega delovnega časa pri tožencu. V obeh primerih namreč velja, da lahko to delo opravlja le na podlagi svojega pristanka. Tožena stranka zmotno meni, da je tožnik s tem, ko ni nasprotoval prejetemu urniku dela na gradbišču, soglašal z delom preko polnega delovnega časa. Le izrecno soglasje tožnika bi namreč lahko pomenilo, da soglaša z delom, zato delavcu kot šibkejši stranki v pogodbenem razmerju ni mogoče očitati, da je sam kriv za nezgodo, če ni odklonil dela oziroma je delal kljub temu, da ga ZDR ščiti kot starejšega delavca. Ker je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal soglasja za delo preko polnega časa, je nadalje sodišče tudi pravilno zaključilo, da gre tožnikovi utrujenosti pripisati vzrok za nastanek poškodbe, ki je nastala pri sestopanju iz kabine delovnega stroja - bagra. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je bilo konkretnega dne vroče v kabini. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je zdrs oziroma padec in udarec v koleno posledica tožnikove utrujenosti, ki je povzročila padec koncentracije oziroma nepazljivost pri sestopanju iz kabine. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je treba dogodek pripisati naključju, zaradi katerega naj bi bil tožnik sam kriv za nezgodo. Pritožba glede vzročne zveze torej ni utemeljena. Ker so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

K odločitvi glede višine prisojene odškodnine.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

V zvezi s pritožbo zoper višino odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve imenovanega izvedenca A.C., dr. med., specialista kirurga in travmatologa, ki je v svojem mnenju podrobno podal ugotovitve glede tožnikove poškodbe in poteka zdravljenja. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik zaradi poškodbe kolena dva dni trpel neznosno hude bolečine, prejemal injekcije proti bolečinam, hude bolečine pa je trpel en mesec v letu 2006 in dva meseca v letu 2008, ko je redno jemal tablete proti bolečinam. Bolečine srednje jakosti je prestajal v letu 2006 po obdobju enega meseca po poškodbi do konca takratnega bolniškega staleža (do 1. 12. 2006) ter v letu 2008 po operaciji proteze še eno leto. ko je občasno jemal tablete proti bolečinam. Bolečine blažje narave pa je čutil v preostalem času vse do danes, vendar v zadnjem obdobju zdravil proti bolečinam ni jemal. Hude bolečine so po ugotovitvah sodišča torej trajale dva dni in sicer to gre za bolečine, ki po sodni praksi terjajo lajšanje z analgetiki v obliki injekcij in infuzij, srednje hude bolečine, ko je potrebno redno jemanje tablet so trajale vse skupaj tri mesece ter lažje bolečine eno leto, 5 mesecev in 2 tedna. V zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem pa je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam izvedenca, da je tožnik zaradi poškodbe utrpel punkcijo kolena, rentgensko slikanje, bil dvakrat operiran in sicer v juniju 2006 z artroskopijo in vstavitvijo kolenske proteze v aprilu 2008, prestal je narkozo, anestezijo, dvakrat odstranjevanje šivov, dobil infuzijo na dan operacije in en dan zatem dobil hialgan injekcije in injekcije proti tvorbi strdkov. Pregledan je bil pri osebnem zdravniku travmatologu in ortopedu, bolnišnično zdravljenje je trajalo osem dni v letu 2008, zdraviliško zdravljenje 14 dni, potrebna je bila fizioterapija, ležanje po operaciji en dan, nato uporaba bergel. Bolniški stalež tožnika je trajal 16 mesecev in pol v letu 2006, tri mesece in tri tedne v letu 2008, tožnik je delal s polovičnim delovnim časom pet tednov v obdobju od decembra 2006, do januarja 2007. Zaslišan kot priča je tožnik tudi prepričljivo izpovedal, da bolečine še vedno čuti, vendar je od namestitve proteze dalje boljše kot prej. Na podlagi vseh teh ugotovitev, ko je torej sodišče oprlo svojo odločitve na ugotovitve izvedenca in tožnika ter pravilno upoštevalo naravo in vrsto telesnih bolečin ter vrste in nevšečnosti, ki jih je utrpel med zdravljenjem in ki se pričakujejo tudi v bodoče, je sodišče prve stopnje iz tega naslova utemeljeno prisodilo tožniku 11.000,00 EUR. Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 198/2008 ter s tem v zvezi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2446/2010 z dne 29. 9. 2010, pri čemer je celoten obseg škode pripisalo škodnemu dogodku ter ni upoštevalo, da je vpliv ostalih dejavnikov na nastalo škodo znaša približno 1/10 in se nanaša na tožnikovo povečano telesno težo in starost. Tožena stranka v pritožbi le zgolj pavšalno navaja, da gre za odstop od uveljavljane sodne prakse, pri čemer se ne sklicuje na nobeno zadevo, ki bi utemeljevala drugače. Pri pregledu objavljene sodne prakse, ki se nanaša na priznanje odškodnin zaradi poškodb pri delu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so sodišča v podobnih primerih prisojala podobne zneske. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti je tožnik vtoževal znesek 16.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Zmotne in protispisne so pritožbene navedbe, da tožnik zaradi poškodbe nima posledic oziroma so le-te takšne, da ne utemeljujejo odškodnine. Sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca, da tožnik rahlo šepa v levo pri hoji, ter da je gibljivost kolena manjša in sicer 300 v iztegu in 350 v upogibu v primerjavi z zdravo desno nogo. Tožnik v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti težko izvede počep, težave ima pri hoji po stopnicah in pri vzpenjanju v hrib, previden mora biti pri sestopanju. Čuti bolečine ob spremembi vremena in daljši hoji. Izvedenec je tudi ugotovil, da tožnik delo doma zmore, vendar pa ima bolečine, če prenaša težja bremena od 10 kg. Pri delu na vrtu si pri začetnem zagonu odpočije, da se stanje levega kolena umiri. Tožnik je povedal, da ne more več hoditi v hribe po nezgodi, da ne zmore veliko hoditi peš, kar pa je vse prej rad in pogosto počel. Pri svoji odločitvi je sodišče tudi upoštevalo, da je tožnik moral opravljati svoje delo do upokojitve brez omejitev. Ugotovljene posledice, ki nedvomno pomenijo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, utemeljujejo prisojeni znesek odškodnine v znesku 10.000,00 EUR. Tudi v tem delu je bila pritožba tožene stranke neutemeljena.

Ker se tožena stranka pritožuje zoper celotno sodbo, čeprav pritožba v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za skaženost in strah ni obrazložena, je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku za skaženost prisodilo 1.000,00 EUR, pri čemer je ugotovilo, da tožnik šepa, da je levo koleno rahlo zadebeljeno ter da ima 11 cm dolgo brazgotino belkaste barve, zaradi katere čuti rahlo nelagodje. Tožniku je verjelo, ko je izpovedal, da mu je neprijetno, ko je v kratkih hlačah ali na dopustu, ko ga ljudje sprašujejo glede poškodbe kolena oziroma kaj se mu je zgodilo. Na podlagi njegove izpovedbe mu je utemeljeno prisodilo 1.000,00 EUR.

Prav tako je utemeljeno prisojena odškodnina za strah v višini 1.800,00 EUR. Tožnika je ob škodnem dogodku močno zabolelo, sodišče pa je tudi upoštevalo, da je tožnik sicer ob samem dogodku hotel ta strah oziroma poškodbo minimalizirati. Ko pa je videl, da zaradi bolečin ne zmore več obremenitev, je strah postal hud. Trpel je srednje močan sekundarni strah za končni izid zdravljenja, ki je trajal nekaj dni, nato spet zelo hud sekundarni strah pred artroskopijo, potem pa sta se dve leti izmenjavala srednje močan do zelo hud sekundarni strah. Izvedenec je navedel, da je tožnik močan sekundarni strah trpel še tri tedne pred vstavitvijo proteze, zelo hud strah pa tri dni pred operacijo vstavitve proteze. Nato je en teden po operaciji strah nihal od zelo hudega do hudega strahu, do zdraviliškega zdravljenja pa je postal srednje močan. Danes pa je pri tožniku prisoten blagi sekundarni strah. Tožnik je povedal, kako je bilo po nezgodi s kolenom, in sicer ga je bilo strah, ko ni mogel hoditi. Prav tako ga je bilo strah, ko je izvedel, da bo moral na operacijo ter da takrat tri dni ni spal, ker ga je skrbelo, kako bo operacija uspela in če bo sploh še lahko hodil. Sodišče je ob upoštevanju vsega navedenega ter višine odškodnin v podobnih primerih utemeljeno prisodilo tožniku celoten vtoževani znesek 1.800,00 EUR.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka. Tožniku je sicer pravilno odmerilo stroške postopka glede na uspeh, vendar pa bi moralo tudi toženi stranki priznati njene stroške postopka, upoštevati uspeh ter potem ta dva zneska odšteti oziroma pobotati. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je upravičena do zneska 404,83 EUR, pri čemer je pri tem že upoštevan njen uspeh, ki znaša 24,58 % od odmerjenih celotnih oziroma priznanih stroškov v višini 1.647,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče ta znesek upoštevalo ter ga odštelo od prisojenega zneska tožniku te odločilo kot to izhaja iz izreka sodbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je le-te po 5. točki 358. člena ZPP znižalo in odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08; ZOdvT), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka delno uspela v pritožbenem postopku, ji pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Uspeh znaša 1,62 %. Glede na višino izpodbijanega dela sodbe (24.954,83 EUR = izpodbijani ugodilni del v znesku 24.550,00 EUR in sporni del stroškov postopka v znesku 404,83 EUR), je tožena stranka upravičena do nagrade za pritožbo v znesku 445 x 1,6 = 712,00 EUR (tar. št. 3210), skupaj z 20 % DDV, pavšalom v znesku 20,00 EUR in sodno takso za pritožbo, ki znaša 54,00 EUR (količnik 3,0 x 16 EUR) po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/2010; ZST-1). Tožena stranka je tako upravičena, glede na uspeh, do pritožbenih stroškov v znesku 15,04 EUR.