Jedro

Zadeva je sprva sodila v nepravdni, ne pa v pravdni postopek. Ker pa tožnica vtožuje uporabnino tudi za obdobje po 4. 1. 2013, ko toženka nima več omenjene pravice uporabe tožničinega solastninskega deleža in gre v tem pogledu za vprašanje obogatitvenega zahtevka iz 198. člena OZ (oziroma v povezavi s 96. členom in drugim odstavkom 95. člena SPZ), ki se obravnava po pravilih pravdnega postopka, je bilo navsezadnje tudi v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, da je bilo o celotnem tožbenem zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tudi zato, ker je treba o najemnini v smislu četrtega odstavka 22. člena ZDen in o nadomestilu dosežene koristi iz 198. člena OZ odločati z upoštevanjem enakih vsebinskih kriterijev, in sicer, da je tožnica upravičena do odmene, ki jo predstavlja tržna najemnina.

Višino ustrezne tržne najemnine bi prvo sodišče moralo ugotoviti s pomočjo sodnega cenilca (izvedenca).

Ker gramoz, ki ga na nepremičninah v solastnini tožnice (tudi) v obravnavanem obdobju izkorišča toženka, ni (so)last tožnice, ampak je v lasti države, vrednost te mineralne surovine ne more biti neposredno upoštevana oziroma zajeta v sami tržni najemnini za te nepremičnine. Kakšna bi bila primerna tržna najemnina je odvisno od vseh okoliščin obravnavanega primera in narave same nepremičnine, kar vpliva na izbiro konkretnih meril za izračun tržne najemnine. Na obravnavanih nepremičninah se črpa gramoz, poleg tega pa toženka na njih izvaja tudi svojo dejavnost predelave odpadkov. Sorazmerno temu imajo te nepremičnine zato višji ekonomski potencial, saj so tržno bolj zanimive (premo sorazmerne temu so zlasti količine zalog gramoza na teh nepremičninah, relevantne okoliščine pa so na primer tudi velikost peskokopa in stroškovni vidik izkoriščanja gramoza), kar vse je treba upoštevati pri določitvi primerne najemnine. V sodni praksi je največkrat uporabljana primerjalna metoda ugotavljanja tržnih najemnin glede na podobne nepremičnine v državi.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki je razviden iz izreka izpodbijanega sklepa. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 125.292,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot je to razvidno iz 1. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.865,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče kljub postavitvi cenilca in izdelavi cenitvenega poročila pavšalno in arbitrarno samo izračunalo višino uporabnine, česar pa ni utemeljilo. Sodišče ni prisodilo tržne zakupnine. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage in mimo predmeta spora. Napačno je uporabilo določbe Zakona o rudarstvu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo cenitvenega poročila cenilca B. B. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi ponudba tožene stranke v višini 30,00 EUR za m2 zemljišča predstavljala tržno vrednost. Prvo sodišče ni upoštevalo standardov ocenjevanja vrednosti, svoje metode ocenjevanja višine uporabnine pa ni pojasnilo. V naravi gre pri nepremičninah tožeče stranke za kvaliteten peskokop z velikimi zalogami, zato sta njegova vrednost in višina zakupnine posledično višji. Zaradi večjih zalog je peskokop tržno bolj zanimiv, potencialni zakupnik pa je zanj zato pripravljen plačati višjo zakupnino. Tega prvo sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi moralo upoštevati cenitveno poročilo z dne 7. 7. 2014. Zahteva po dopolnitvi te cenitve na podlagi sklepa z dne 20. 8. 2015 nima podlage. Tožena stranka v postavljenem roku ni substancirano ugovarjala ugotovitvam sodnega cenilca. Sodni cenilec je pravilno ugotovil višino tržne zakupnine. Sodišče je neutemeljeno naložilo cenilcu, da oceni odškodnino zaradi omejitve lastninske pravice, čeprav tožnici lastninska pravica ni bila omejena v nobenem postopku. Skladno z določbami Zakona o rudarstvu bi tožena stranka morala z lastniki zemljišč skleniti zakupno ali služnostno pogodbo. Tožena stranka uporablja parcele zaradi izvajanja izkopa peska in zaradi predelave odpadkov, kar predstavlja njeno neupravičeno korist. Sodišče ni uporabilo zavezujočih pravil ocenjevanja vrednosti nepremičnin in zakupnin. Tožnica je še dopolnila pritožbo, česar pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila dopolnitev pritožbe vložena po poteku pritožbenega roka. Tožnica izpodbija tudi sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, pri čemer ne obrazloži tega dela pritožbe.

3. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da prvo sodišče ni postopalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine tržne cene nepremičnin upoštevalo 30,00 EUR za m2. Glede te cene je šlo le za izvensodna pogajanja med pravdnima strankama, česar v smislu 309.a člena ZPP ni mogoče upoštevati. Cena 30,00 EUR ni tržna cena, saj je ta znesek vseboval tudi oceno vseh potencialnih koristi oziroma je poleg kupnine zajemal tudi zahtevke, ki bi jih denacionalizacijski upravičenci lahko imeli do tožene stranke. Ni res, da se je tožena stranka prepozno sklicevala na izvedensko mnenje dr. A. A. Nanj se je tožena stranka sklicevala v okviru pripomb na cenitveno poročilo cenilca B. B. Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca je bil pravočasen. Napačna je ugotovitev, da je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna že 4. 1. 2008. Nepravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je umaknila tožbo v delu, ki je razviden iz izreka sklepa (delni umik izhaja iz spremembe tožbe v pripravljalni vlogi tožnice z dne 22. 4. 2015). Toženka je privolila v delni umik tožbe (zadnja stran pripravljalne vloge toženke z dne 29. 5. 2015). Izpodbijani sklep je zato pravilen (tretji odstavek 188. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato golo pritožbo tožnice zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Iz pravočasno podanih navedb pravdnih strank ne izhaja, da bi bilo treba ta spor presojati v povezavi z določbami ZRud, ki je veljal v času, ko je delna odločba o denacionalizaciji z dne 6. 9. 2007 postala pravnomočna. Tožnica je navedla, da javni interes oziroma javna korist (v smislu 35. člena ZRud) ni bila ugotovljena, toženka pa v tem pogledu ni podala nobenih trditev. Že iz tega razloga uporaba določb ZRud, ki se nanašajo na omejitev lastninske pravice in ugotavljanje odškodnine zanjo (tretji odstavek 34. člena ZRud) ni prišla v poštev. Stališče prvega sodišča, da gre tožeči stranki odškodnina za omejitev lastninske pravice po 34. členu ZRud, je zato zmotno.

8. Trditve tožeče stranke o naravi njenega zahtevka so se razlikovale. Trdila je, da ji pripada uporabnina oziroma odškodnina oziroma nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe njenih nepremičnin oziroma najemnina (zakupnina), pri čemer se je sklicevala na določbe OZ in SPZ. V pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2014 je tožnica med drugim še navedla, da so vsa najemna razmerja (ki jih v konkretnem primeru po tožničinih trditvah sploh ni) denacionalizacijskih zavezancev tudi na podlagi določb ZDen že prenehala. Sodišče sicer ni vezano na strankino materialnopravno opredelitev spornega razmerja. Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila podlaga omenjene delne odločbe o denacionalizaciji očitno v 20. členu ZDen, saj so bile nepremičnine upravičencu, katerega pravna naslednica je tudi tožnica, vrnjene zgolj v last, ne pa tudi v posest. Ovira za slednje je bila v sklenjeni koncesijski pogodbi, na podlagi katere je toženka na obravnavanih nepremičninah izkoriščala mineralno surovino. Glede na to so bile v tej situaciji aktualne določbe 22. člena ZDen, po katerih se je štelo, da je bilo najemno razmerje (med pravdnima strankama) vzpostavljeno po samem zakonu, pri čemer bi moralo sodišče o spornih vprašanjih (tudi o višini najemnine) odločiti v nepravdnem postopku (četrti odstavek 22. člena ZDen). Predmet tožbenega zahtevka je namreč uporabnina za čas od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji dalje (in do 30. 9. 2013).

9. Glede na to je zadeva sprva sodila v nepravdni, ne pa v pravdni postopek (za obdobje 5 let od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji, to je do 4. 1. 2013, ko je prenehala pravica toženke, da uporablja nepremičnine v obsegu solastninskega deleža tožnice – drugi odstavek 22. člena ZDen). Ker pa tožnica vtožuje uporabnino tudi za obdobje po 4. 1. 2013, ko toženka nima več omenjene pravice uporabe tožničinega solastninskega deleža in gre v tem pogledu za vprašanje obogatitvenega zahtevka iz 198. člena OZ (oziroma v povezavi s 96. členom in drugim odstavkom 95. člena SPZ), ki se obravnava po pravilih pravdnega postopka, je bilo navsezadnje tudi v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, da je bilo o celotnem tožbenem zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tudi zato, ker je treba o najemnini v smislu četrtega odstavka 22. člena ZDen in o nadomestilu dosežene koristi iz 198. člena OZ odločati z upoštevanjem enakih vsebinskih kriterijev, in sicer, da je tožnica upravičena do odmene, ki jo predstavlja tržna najemnina.

10. Prvo sodišče se je potem, ko je angažiralo sodnega cenilca in ko njegova cenitev ni bila upoštevna, samo postavilo v vlogo cenilca (izvedenca) in določilo zakupnino oziroma uporabnino, čeprav za tak izračun ni imelo potrebnega strokovnega znanja. Njegov izračun je že v izhodišču napačen oziroma neupošteven, ko brez vsake podlage izhaja iz vrednosti zemljišča 30,00 EUR/m2. Višino ustrezne tržne najemnine bi prvo sodišče moralo ugotoviti s pomočjo sodnega cenilca (izvedenca).

11. Prvo sodišče je določilo nalogo sodnemu cenilcu B. B. z napačnega materialnopravnega izhodišča. Ker gramoz, ki ga na nepremičninah v solastnini tožnice (tudi) v obravnavanem obdobju izkorišča toženka, ni (so)last tožnice, ampak je v lasti države, vrednost te mineralne surovine ne more biti neposredno upoštevana oziroma zajeta v sami tržni najemnini za te nepremičnine. Kakšna bi bila primerna tržna najemnina je odvisno od vseh okoliščin obravnavanega primera in narave same nepremičnine, kar vpliva na izbiro konkretnih meril za izračun tržne najemnine. Na obravnavanih nepremičninah se črpa gramoz, poleg tega pa toženka na njih izvaja tudi svojo dejavnost predelave odpadkov. Sorazmerno temu imajo te nepremičnine zato višji ekonomski potencial, saj so tržno bolj zanimive (premo sorazmerne temu so zlasti količine zalog gramoza na teh nepremičninah, relevantne okoliščine pa so na primer tudi velikost peskokopa in stroškovni vidik izkoriščanja gramoza), kar vse je treba upoštevati pri določitvi primerne najemnine. V sodni praksi je največkrat uporabljana primerjalna metoda ugotavljanja tržnih najemnin glede na podobne nepremičnine v državi. Relevantne podatke za določitev ustrezne tržne najemnine lahko sodni izvedenec pridobi tudi pri institucijah, ki se ukvarjajo z dejavnostjo pridobivanja mineralnih surovin. Če primerjalna metoda ne bi prišla v poštev, je lahko aktualna metoda izračuna hipotetične najemnine. Izbira najprimernejše strokovne metode izračuna je sicer stvar samega cenilca (izvedenca).

12. Prvo sodišče pomanjkljivosti cenitvenega poročila ni odpravilo z zaslišanjem sodnega cenilca. Po zaslišanju mu je sicer naložilo, da dopolni cenitveno poročilo, vendar pa z napačnega izhodišča, saj v obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje odškodnine iz tretjega odstavka 34. člena ZRud. Sodišče prve stopnje bi moralo naložiti sodnemu cenilcu, da ugotovi primerno tržno najemnino na podlagi zgoraj pojasnjenih kriterijev oziroma elementov.

13. Tožena stranka je pravočasno podala pripombe na cenitveno poročilo, v katerih je obrazloženo ugovarjala vrednosti nepremičnin v znesku 166,00 EUR/m2. V okviru pripomb se je pravočasno sklicevala na izvedensko mnenje dr. A. A. (ki lahko predstavlja le del toženkine trditvene podlage oziroma ugovorov v postopku dokazovanja s sodnim cenilcem oziroma izvedencem, ne pa izvedenskega mnenja, ki bi bilo upoštevno tudi v obravnavani pravdni zadevi). Prvo sodišče bi moralo z zaslišanjem sodnega cenilca oziroma z dopolnitvijo njegovega cenitvenega poročila ugotoviti, kakšna bi bila primerna tržna najemnina, kot je bilo že pojasnjeno. Če sodni cenilec v nakazani smeri ne bi mogel dopolniti cenitvenega poročila, bi bilo treba ponoviti ta dokaz z novim sodnim cenilcem (morda bolje s sodnim izvedencem, glede na naravo spornih strokovnih vprašanj).

14. Delna odločba o denacionalizaciji je postala pravnomočna 4. 1. 2008 (priloga A2). 26. 5. 2008 je postal pravnomočen le popravni sklep z dne 7. 5. 2008, ki pa ni vplival na nastop pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji. Stališče prvega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno, saj je bila toženka dolžna plačevati ustrezno najemnino od trenutka, ko je delna odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna (4. 1. 2008) in je že tedaj po samem zakonu nastalo najemno razmerje (četrti odstavek 22. člena ZDen).

15. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbama zoper sodbo ter jo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki za odpravo pomanjkljivosti so razvidni iz razlogov tega sklepa.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).