Jedro

Dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, če sodišče 1. stopnje ni ugotovilo točnega datuma storitve kaznivega dejanja, ko je sicer ugotovilo, da je šlo samo za en dogodek, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba obdolženega A. G. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi A. G. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ (na škodo žene M. G. in hčerke A. M. G.), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena (na škodo žene M. G.) in kaznivega dejanja nasilništva po II. in I. odstavku 299. člena KZ (na škodo žene M. G. in hčerke L. G.). Za prvo kaznivo dejanje je bila določena kazen štiri mesece zapora, za drugo kazen dva meseca zapora in za tretje kazen šest mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni tri mesece in petnajst dni zapora iz preklicane pogojne obsodbe v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 20. 6. 2000, opr. št. K 72/99-93, je bila izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 9. 9. 1999 do 15. 12. 1999 in od 3. 10. 2000 dalje. Obdolžencu je bil izrečen še vernostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov v bolnici V. pri C.. Bil pa je oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje v ugotovljenem dejanskem stanju ni našlo prav nič napačnega. Zaključki o pravno pomembnih dejstvih temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov; zlasti velja to za izpovedbo obdolženčeve žene M. G., ki je v celoti potrdila obtožbo. Ne glede na to, da za udarec po 9 mesečni hčerki razen že omenjene izpovedbe ni drugih dokazov, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tudi to dejstvo oprlo na to izpovedbo. Ker obtožba obdolženca ni očitala, da je s tem udarcem hčerko tudi telesno poškodoval, zato ni pomembno, da mati otroka ni odpeljala na zdravniški pregled. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni odločilno, komu je bil ta udarec namenjen. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi mogel obdolženec udariti samo ženo, če bi to hotel, je pač z upoštevanjem dogajanja očitno, da je ob zamahu privolil, da bo udaril hčerko, kar je končno tudi storil. Ta udarec je samo eden od elementov očitanega kaznivega dejanja in pomeni obliko nasilništva; brez dvoma je bilo obdolženčevo ravnanje usmerjeno predvsem proti ženi, vendar se je nasilje kasneje s tem udarcem usmerilo še proti hčerki. Zato v dejanskem stanju glede tega kaznivega dejanja ni prav nič dvomljivega. Ne glede na oškodovankino resnično različno opisovanje dogajanja pri kaznivem dejanju pod točko 2 krivdoreka je poškodba na delu desne roke dokazana z njeno izpovedbo, zdravniško dokumentacijo in z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Ker je bila pod obtožbo samo ta poškodba, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati še drugih (poškodba na oškodovankini desni nogi je sicer dokazana z istimi dokazi!). Zato pritožbena graja te opustitve ni na mestu.Ista izvedenka je ocenila naravo poškodbe na oškodovankini desni roki in način nastanka, kar je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo z upoštevanjem ene same poškodbe. Sicer je ta poškodba izrecno navedena tudi v pritožbi. Tako ni nobenega dvoma, da je obdolženi storil to kaznivo dejanje. Za zatrjevani oškodovankin padec na desno stran telesa ali njeno zadetje ob pohištvo ni prav nobenega podatka,tudi ne v zagovoru samega obdolženca. Z mnenjem iste izvedenke pa je zanesljivo dokazana, da do poškodbe oškodovankine desne roke ni prišlo v dogodku z njenim bratrancem. Pri ugotavljanju dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko 3 krivdoreka sodišče prve stopnje res ni bilo dosledno, kakor se zatrjuje v pritožbi. Datum storitve kaznivega dejanja nedvomno spada med obvezne elemente kaznivega dejanja. Vendar s tem, ko sodišče prve stopnje za ta primer datuma storitve ni zanesljivo ugotovilo, izpodbijana sodba prav glede na obrazložitev v njej ni napačna. Po podatkih v spisu naj bi bilo storjeno to kaznivo dejanje dne 3.10.2000, saj je bil obdolženec tega dne tudi prijet. Ker pa ni dvoma, da je šlo samo za en dogodek v začetku oktobra 2000, ko se je obdolženi znesel najprej nad hčerko L., nato pa še nad ženo M. G., ta nedoslednost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tako tudi izdaja oprostilne sodbe glede kaznivega dejanja z dne 2. 10. 2000 ni mogoča. Sodišče druge stopnje je ocenilo še obe kazenski sankciji. Mnenja je, da obe ustrezata vsem ugotovljenim okoliščinam in ju zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Izrečeni varnostni ukrep je bil potreben ne glede na obdolženčevo negativno stališče do zdravljenja alkoholizma, saj je bil predlagan s strani izvedenke psihiatrične stroke. S tem je obdolžencu dana možnost, da spremeni svoje življenjske navade in z družino normalno zaživi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obdolženi plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti.