Jedro

65. čl. ZIZ.

Nasprotovanje ugovoru tretjih samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja, vendar, ko stranka v postopku uporabi pravico, ki ji sicer gre po zakonu, mora kljub temu ravnati z vestnostjo in poštenjem, saj sicer tvega stroškovne posledice, ki sledijo njeni procesni odločitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. točki izreka s p r e m e n i , tako da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

Tožeče stranke nosijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo avtomobilov Hyundai Sonata in Hyundai Galloper, zaradi izterjave denarne terjatve upnika M.S. zoper dolžnika N.F. v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kopru ni dopustna in se zato opravljena izvršilna dejanja v zvezi z nedopustno izvršbo razveljavijo ter izvršilni postopek v tem delu ustavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti prvotožeči stranki zarubljeno vozilo Hyundai Sonata, drugotožeči in tretjetožeči stranki pa zarubljeno vozilo Hyundai Galloper v roku 15-ih dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči stranki odškodnino v znesku 2.469.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2006 dalje, drugo in tretjetožeči stranki pa nerazdelno plačati odškodnino v znesku 1.973.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2006 dalje, vse v roku 15-ih dni (3. točka izreka) ter še, da je dolžna plačati tožečim strankam nerazdelno pravdne stroške v višini 268.826,40 SIT, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe, podrejeno, razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje oz. je na le-to napravilo napačne pravne zaključke. Poudarja, da je kot upnik v postopku izvršbe izvrševal svojo zakonsko pravico, zato ne more biti odgovoren za rubež tujih stvari, ki jih je zasegel izvršitelj in posledično tudi ne za škodo. Ravnal je v skladu z zakonom, zato predpostavka protipravnosti ni podana, niti ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, ni mu mogoče očitati krivde za povzročeno škodo, ki je nastala zaradi rubeža, ki je bil izveden po izvršitelju in na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Izvršitelj je dolžan na podlagi 49. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) opraviti neposredna izvršilna dejanja ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen, če sodišče ne odredi drugače. Drugačne odredbe sodišče ni izdalo, zato je bil izvršitelj tudi po 39. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja dolžan izvršilna dejanja opravljati s skrbnostjo dobrega gospodarja in na način, s katerim se najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika. Zarubljene stvari je imel dolžnik v posesti in jih vsakodnevno uporabljal za prevoz na delo in za osebne namene, zato je izvršitelj pravilno postopal po določbi 83. čl. ZIZ, zato tožniki nosijo riziko za izgubo stvari, ki so bile zarubljene pri dolžniku na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi. Zato škoda, ki je nastala tožnikom z realizacijo izvršbe, ker se dolžnik izmika prostovoljni izpolnitvi obveznosti, ne more biti pravno upoštevna škoda. Škoda, ki jo tožniki vtožujejo, je nastala izključno po krivdi dolžnika, saj bi bila nepotrebna, če bi dolžnik izpolnil obveznosti iz izvršilnega naslova. Sodišče ni pojasnilo vzročne zveze med ravnanjem toženca in škodno posledico. Če je toženec nasprotoval odlogu izvršbe, ali ugovorom tožnikov in s tem dopustno izvrševal svoje procesne pravice, to ni mogoče označiti kot ravnanje, ki je povzročilo nastalo škodo. Sicer pa vzročne zveze tožniki ne zatrjujejo, niti ne dokazujejo. Očitku tožnikov, da je toženec ravnal nepošteno, čemur sledi sodišče, ko ugotavlja, da je kot upnik nasprotoval ugovorom tožnikov, čeprav je vedel, da zarubljena vozila niso dolžnikova, temveč last tožnikov, ni mogoče pritrditi. Dejanje toženca, katero se mu očita kot nepošteno, samo po sebi ne more biti nepošteno. Toženec ni dolžan ščititi koristi strank v postopku, ampak lastne koristi. Odločitev o tem, ali bodo tožniki z ugovorom uspeli ali ne, ni odvisno od toženca, ampak od sodišča, ki o tem odloča. Tožniki so po neuspelih predlogih za odlog izvršbe le uspeli s predlogom za odlog z dne 15.11.2005, to dokazuje, da toženec s svojim domnevno nepoštenim odgovorom na ugovor tretjih ni mogel vplivati na potek postopka, ki ga vodi sodišče in njegova procesna odločitev ni mogla imeti posledic za tožnike. Ko se sodišče sklicuje na smiselno uporabo 9. čl. ZPP in tako utemelji toženčevo odgovornost, je potrebno ugotoviti, da gre za procesno določbo, ki ne ustvarja materialnopravnih posledic in je za ugotavljanje odškodninske odgovornosti pravno nerelevantna. Tožencu ni mogoče očitati, da v postopku pred sodiščem ni govoril resnice, ali ni pošteno uporabljal pravic, uporabljal procesna dejanja zvijačno ali ravnal neresnicoljubno, saj ni nikoli trdil, da zarubljene stvari niso od tožnikov in ni oporekal njihovim trditvam in dokazom o lastništvu, temveč le, da za škodne posledice, ki so jih tožniki utrpeli v postopku izvršbe, ni odgovoren. V tem smislu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da ni pogojev za odločitev o vrnitvenih zahtevkih, saj toženec zarubljenih vozil nima v dejanski posesti, temveč jih je v hrambo prevzel izvršitelj. Toženec nima oblasti nad zarubljenimi stvarmi in zato ni razloga, da bi stvari vrnil. Dejstvo, da ima toženec zastavno pravico na zarubljenih stvareh, še ne pomeni, da ima dejansko neposredno posest, ki je pogoj za vrnitev stvari in ga ne more izpolnjevati posredno preko nekoga drugega, v tem primeru izvršitelja. Predlaga tudi, da se v pritožbene namene ovrednoti dejstvo, da sklep o ustavitvi izvršbe z dne 15.11.2005, ki ga je višje sodišče na pritožbo toženca razveljavilo, še ni pravnomočen. Tožniki niso položili zahtevane varščine, zato je toženec v neenakem položaju, od 19.1.2001 si prizadeva izvršiti s sodbo prisojeno pravico.

Tožeče stranke so po pooblaščencu na pritožbo odgovorile in predlagale, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Čeprav se s pritožbo izpodbija prvostopenjska sodba v celoti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožbene navedbe nanašajo le na prvostopenjsko odločitev v 2. in 3. tč. izreka, o vrnitvi zarubljenih vozil in o plačilu odškodnine. Prvostopenjska odločitev o nedopustnosti izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo avtomobilov Hyundai Sonata, last prvotožeče stranke in Hyundai Galloper, last drugo in tretjetožeče stranke, tako tudi za toženca ni sporna. Meni pa, da je v izvršilnem postopku le uporabil pravico, ki mu jo daje zakon (65. čl. ZIZ), da ugovoru tretjih nasprotuje, zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost. Tožeče stranke so odškodninske zahtevke temeljile na trditvah, da sta od dneva rubeža vozil minili že več kot dve leti, na vozilih, ki sta v tem času stali na deponiji, je nastala škoda v višini razlike med vrednostjo zarubljenih vozil in današnjo vrednostjo vozil (tožeči stranki v višini 2.469.000,00 SIT, drugi in tretjetožeči stranki pa v višini 1.973.000,00 SIT), za to škodo je odgovoren toženec, ker je, kljub temu, da so tožeče stranke v izvršilnem postopku v ugovoru z listinskimi dokazi izkazale svojo lastninsko pravico na zarubljenih vozilih, kot upnik nepošteno vztrajal pri izvršbi (nasprotoval ugovoru). S tem so tožeče stranke zatrjevale vse potrebne elemente oz. predpostavke odškodninske odgovornosti: nastalo škodo, protipravnost oz. nedopustnost toženčevega ravnanja, vzročno zvezo med tem nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in toženčevo odgovornost. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podane vse navedene predpostavke kumulativno. Nastali škodi toženec v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal, le očitani mu odgovornosti in vzročni zvezi, tako tudi v pritožbi, ker njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega, uporabil je le svojo pravico do nasprotovanja ugovoru tretjih, ki mu jo daje zakon. 2. odst. 65. čl. ZIZ določa, da če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne. Vendar pa tveganje odločitve za nasprotovanje ugovoru tretjih nosi upnik, da bo moral tretjim povrniti škodo po splošnih obligacijskih načelih, če se bo v pravdi (po 3. odst. 65. čl. ZIZ) izkazalo, da je bila v izvršbi prizadeta pravica tretjega na predmetu izvršbe (ZIZ s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2002, stran 227). Nasproti si torej stojita dve pravici: pravica tožečih strank do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS) in toženčeva pravica do nasprotovanja ugovora tretjih (2. odst. 65. čl. ZIZ). Izvrševanje toženčeve pravice je v obravnavanem primeru poseglo v ustavno pravico tožečih strank do zasebne lastnine. Vprašanje je zato, kar je bistveno v tej pravdi, ali je toženec svojo pravico zlorabil, ali je pri tem ravnal krivdno, kar bi pogojevalo njegovo odškodninsko odgovornost. Drži, da nasprotovanje ugovoru tretjih samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja, vendar, ko stranka v postopku uporabi pravico, ki ji sicer gre po zakonu, mora kljub temu ravnati z vestnostjo in poštenjem, saj sicer tvega stroškovne posledice, ki sledijo njeni procesni odločitvi. Tako ravnanje, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče očitati tožencu, saj kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je toženec v izvršilnem postopku nasprotoval ugovoru tretjih, kljub dokazno podprtim trditvam slednjih o lastninski pravici na zarubljenih vozilih. Čeprav za toženca (vedenje) lastninska pravica tretjih na zarubljenih vozilih ni (bila) sporna, je nasprotoval njihovemu ugovoru o nedopustnosti izvršbe, kar so morali zato dokazovati še v pravdi, na zarubljenih vozilih pa je v tem času prišlo do škode. Škoda ni nastala že z rubežem vozil, kot navaja pritožba, izvršitelj je rubež opravil v skladu z zakonskimi določbami, vendar do škode ne bi prišlo, če bi toženec izjavil, da ugovoru ne nasprotuje oz. če upnik v roku ne bi odgovoril na ugovor, ko bi sodišče v takem primeru sklep razveljavilo in izvršbo ustavilo. Zato toženčevo zatrjevanje, da se je v izvršilnem postopku le posluževal svoje zakonske pravice, za razbremenitev odškodninske odgovornosti (131., 132., 164. čl. Obligacijskega zakonika) ne zadostuje. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je bilo zato tudi materialno pravo pravilno uporabljeno in je ob neizpodbijani višini ugotovljene škode izpodbijana odločitev o plačilu odškodnine tožečim strankam pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pravilna je sicer ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec z rubežem pridobil zastavno pravico na zarubljenih vozilih, ki so v hrambi pri izvršitelju. Vendar dejstvo, da ima toženec na zarubljenih vozilih zastavno pravico (gre za t.i. prisilno zastavno pravico, ki daje upniku pravico, da je poplačan iz stvari pred vsemi upniki, ki bi na isti stvari pridobili zastavno pravico kasneje razen, če zakon določa, da imajo nekatere terjatve prednost pred drugimi (Civilno izvršilno pravo, Wedam-Lukić, ČZ Ur. l. RS, Lj., 1992, str. 90) še ne pomeni, da lahko z njimi prosto razpolaga v smislu vrnitve vozil tožečim strankam. Na to pritožba utemeljeno opozarja, na dejstvo, da so bila vozila zarubljena v izvršilnem postopku in so v hrambi pri izvršitelju, le njemu bo lahko ob nedopustnosti izvršbe naložena obveznost vrnitve vozil. Zato tak zahtevek zoper toženca ni utemeljen. Delno utemeljeni pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. odst. 358. čl. ZPP), v preostalem delu pa je, ko tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. v zvezi s 155. čl. ZPP.