Jedro

Davčna organa sta v obravnavanem primeru pravilno štela, da je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano celotno obdobje v času od 19. 5. 2011, ko je bil izdan (prvi) sklep o začetku stečajnega postopka, do 26. 4. 2017, ko je postal pravnomočen sklep stečajnega sodišča, s katerim je bil predmetni stečajni postopek ustavljen, torej končan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: davčni organ) je s sklepom, št. DT 4934-74334/2019-1 11 z dne 20. 5. 2019, zoper tožnika kot dolžnika začela davčno izvršbo za dolgovani znesek obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa, znaša 33.938,50 EUR. Obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v tabeli v izreku sklepa. Kot izvršilno sredstvo je bila določena izvršba na tožnikove denarne prejemke, ki jih prejema od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

2. S sklepom, št. DT 4934-78146/2019-1 11-720-04 z dne 27. 5. 2019, pa je davčni organ začel davčno izvršbo zoper tožnika kot dolžnika zaradi dolgovanega zneska obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe, znaša 34.023,36 EUR. Obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v tabeli v izreku sklepa in se v pretežni meri prekrivajo z izvršilnimi naslovi, navedenimi v sklepu o davčni izvršbi z dne 20. 5. 2019. Kot izvršilno sredstvo je bila s sklepu z dne 27. 5. 2019 določena izvršba na tožnikove premičnine.

3. Zoper oba navedena sklepa o davčni izvršbi (v nadaljevanju: izpodbijana sklepa) je tožnik vložil pritožbo. S sklepom in odločbo, št. DT-499-29-626/2019-5 z dne 27. 9. 2019, je Ministrstvo za finance pritožbena postopka združilo v en postopek in pritožbi zoper izpodbijana sklepa kot neutemeljeni zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je navedlo, da se z izpodbijanima sklepoma od tožnika terjajo obveznosti iz naslova davčnih odtegljajev za obdobje od marca 2011 do novembra 2011. Iz listin zadeve izhaja, da je obračune davčnih odtegljajev, ki v predmetni zadevi predstavljajo izvršilne naslove, preko portala eDavki predložil tožnik sam, zato je bil z obstojem in vsebino obveznosti seznanjen, pri čemer drugostopenjski organ dodaja, da je predmet pritožbenega postopka zgolj presoja izpodbijanih sklepov, ne pa vsebinska pravilnost izvršilnih naslovov. Kot neutemeljene drugostopenjski organ ocenjuje tudi pritožbene ugovore glede zastaranja pravice do izterjave davka. V skladu z določbo petega odstavka 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), po kateri se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe, je bilo v predmetni zadevi v obdobju od 19. 5. 2011 do 26. 4. 2017 zastaranje zadržano. Dne 19. 5. 2011 je namreč Okrožno sodišče v Novi Gorici nad (pri)tožnikom začelo postopek osebnega stečaja, ki je bil ustavljen s sklepom z dne 20. 4. 2017, pravnomočnim 26. 4. 2017. Relativni zastaralni rok tako v konkretnem primeru še ni potekel, nastopilo pa tudi ni absolutno zastaranje. Drugostopenjski organ zaključuje, da so bile za izdajo izpodbijanih sklepov izpolnjene vse procesne predpostavke.

4. Tožnik se z izpodbijanima sklepoma ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa odpravi in zadevi vrne davčnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo njegove stroške upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici (v nadaljevanju: stečajno sodišče), na predlog družbe A., d.o.o., s sklepom, št. St ... dne 19. 5. 2011, nad tožnikom začelo postopek osebnega stečaja. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom, št. Cst ... z dne 7. 7. 2011, navedeni sklep o začetku postopka osebnega stečaja razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje stečajnemu sodišču, ki je s sklepom, št. St ... z dne 19. 4. 2012, nad tožnikom ponovno začelo postopek osebnega stečaja. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani 23. 7. 2012 zavrnilo. Zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom stečajnega sodišča z dne 19. 4. 2012 je tožnik vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče RS sprejelo v obravnavo in nato z odločbo, št. Up-905/12-15 z dne 19. 12. 2012, razveljavilo izpodbijana sklepa Višjega in stečajnega sodišča ter zadevo vrnilo stečajnemu sodišču v novo odločanje. Stečajno sodišče je nadalje s sklepom, št. St ... z dne 10. 10. 2013, nad tožnikom ponovno začelo postopek osebnega stečaja (tretji sklep o začetku), Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom, št. Cst ... z dne 9. 1. 2014, ugodilo tožnikovi pritožbi zoper sklep stečajnega sodišča z dne 10. 10. 2013, ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo stečajnemu sodišču v nov postopek. Stečajno sodišče je s sklepom, št. St ... z dne 8. 8. 2014, nad tožnikom ponovno začelo postopek osebnega stečaja (četrti sklep o začetku). Slednji sklep je po pritožbi tožnika 5. 12. 2014 razveljavilo Višje sodišče v Ljubljani, ki je zadevo vrnilo stečajnemu sodišču v nov postopek. Dne 13. 4. 2017 je upnik umaknil predlog za začetek postopka osebnega stečaja, zato je stečajno sodišče 20. 4. 2017 izdalo sklep št. St ..., s katerim je ustavilo postopek osebnega stečaja nad tožnikom.

6. Kot navaja tožnik, dejansko stanje, opredeljeno v prejšnji točki obrazložitve, med strankama ni sporno. Glede na navedeno ter glede na določbo petega odstavka 126. člena ZDavP-2 pa po prepričanju tožnika zastaranje v predmetni zadevi ni bilo zadržano v celotnem obdobju od 19. 5. 2011 do 26. 4. 2017, kot to navaja drugostopenjski organ, pač pa je zadržanje zastaranja trajalo le del tega obdobja. Tožnik namreč meni, da je v obdobju od razveljavitve posameznega sklepa o začetku stečajnega postopka s strani instančnih sodišč do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka v ponovljenem postopku, zastaranje teklo, saj so z vsako posamezno razveljavitvijo prenehali učinki sklepa o začetku stečajnega postopka in tako ni bilo (več) zakonskih razlogov ali sodnih postopkov, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti davčne izvršbe. Zastaranje je tako po stališču tožnika teklo v obdobju od 7. 7. 2011 do 19. 4. 2012 (9 mesecev in 13 dni), v obdobju od 19. 12. 2012 do 10. 10. 2013 (9 mesecev in 22 dni), v obdobju od 9. 1. 2014 do 8. 8. 2014 (7 mesecev) ter od 5. 12. 2014 dalje, saj po tem datumu o začetku osebnega stečaja ni bilo več odločeno. Upoštevajoč navedeno tožnik v tožbi izračuna, da so terjatve z dnem izvršljivosti 29. 9. 2011 zastarale najkasneje 24. 12. 2017 (5 letni relativni rok, ki ga določa 125. člen ZDavP-2), terjatve z dnem izvršljivosti 26. 2. 2013 pa najkasneje 22. 9. 2018, kar je oboje pred izdajo izpodbijanih sklepov. Ob tem še pripominja, da je treba razlikovati pojma uvedba in začetek postopka insolventnosti, saj glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) pravne posledice za upnike povzroči šele začetek (in ne uvedba) stečajnega postopka, v konkretni zadevi pa so bili razveljavljeni sklepi o začetku stečajnega postopka. Ker je ugovor zastaranja utemeljen, sta posledično iz tega razloga izpodbijana sklepa nezakonita tudi v delih, ki se nanašata na stroške davčne izvršbe in na zamudne obresti.

7. Tožnik nadalje v tožbi ugovarja še, da za predmetne terjatve ne more biti odgovoren, saj na njihov nastanek ni imel vpliva in ni vedel za njihov obstoj. Ena izmed bistvenih posledic začetka stečajnega postopka je tudi omejitev dolžnikove poslovne sposobnosti, saj pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov tedaj pridobi upravitelj. Z izpodbijanima sklepoma se od tožnika terja plačilo obveznosti, ki se nanašajo na obdobje, ko je bil nad tožnikom že začet stečajni postopek in je bil omejeno poslovno sposoben, saj je vodenje poslov v celoti prevzela stečajna upraviteljica. Datuma izvršljivosti zadevnih terjatev (29. 9. 2011 in 26. 2. 2013) sicer "padeta" ravno v obdobje, ko stečajni postopek, glede na zgoraj navedeno, ni tekel, vendar tožnik za nastanek obravnavanih obveznosti ni vedel. 8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijanih sklepov in drugostopenjske odločbe. Dodaja, da ni zakonske podlage za tožnikovo stališče, ki ga uveljavlja glede zadržanja zastaranja. Po prvem odstavku 244. člena ZFPPIPP pravne posledice začetka postopka osebnega stečaja nastanejo z dnem, ko je bil na spletnih straneh AJPES objavljen oklic o začetku tega postopka. Iz drugega odstavka 244. člena ZFPPIPP pa izhaja, da se takrat, ko je sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen, v ponovnem postopku pa sodišče znova izda sklep o začetku stečajnega postopka, šteje, da so nastale pravne posledice stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka, kar je bilo v konkretnem primeru 19. 5. 2011. Tožnikovo stališče, da sklep o začetku stečajnega postopka po razveljavitvi in vrnitvi v nov postopek nima pravnih posledic, je tako pravno zmotno. Toženka še dodaja, da se je celoten postopek osebnega stečaja pred stečajnim sodiščem vodil pod isto opravilno številko, to je št. St ..., pri čemer so pravne posledice v tem postopku nastopile 19. 5. 2011 in so trajale do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka, to je do 26. 4. 2017. Glede na določbo petega odstavka 126. člena ZDavP-2 je bilo zastaranje v tem obdobju zadržano. V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožnik ni imel vpliva na nastanek zadevnih terjatev in zanje do prejema izpodbijanih sklepov ni vedel, pa toženka odgovarja, da tožnik kot fizična oseba z uvedbo postopka osebnega stečaja ni prenehal obstajati in je bil še vedno poslovno sposoben, sicer z omejitvami, vendar zastopanje stečajnega dolžnika s strani upravitelja ni absolutno, kot to izhaja iz 245. člen ZFPPIPP. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Obe stranki sta sodišču podali pisno soglasje, da v tej zadevi odloči brez glavne obravnave (279.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). V okviru materialno procesnega vodstva je sodišče tožnika z dopisom z dne 31. 3. 2023 pozvalo, da substancira dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ki ga je podal v tožbi. Z vlogo z dne 11. 4. 2023 je tožnik sodišču sporočil, da ta dokazni predlog umika. Glede na navedeno ter glede na to, da so v predmetni zadevi sporna pravna vprašanja, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo in torej za izterjavo davčnih obveznosti, ki jih tožnik kot davčni zavezanec ni poravnal prostovoljno. Zato je pri odločanju o zakonitosti izpodbijanih sklepov slediti določbam zakona, ki urejajo postopek davčne izvršbe, to je določbam ZDavP-2, na katere se v svojih razlogih pravilno sklicujeta davčna organa.

12. Po določbah ZDavP-2 je za izterjavo in za začetek davčne izvršbe bistveno, da obveznost, ki se terja, ni bila plačana v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen), in da obstaja izvršilni naslov, saj se v skladu z določbami 145. člena izvršba lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova. Kateri so upoštevni izvršilni naslovi, je taksativno našteto v drugem odstavku istega člena, za vse pa velja, da morajo biti izvršljivi in (v skladu s 151. členom ZDavP-2) navedeni v izreku sklepa. V 151. členu ZDavP-2 so navedene še vse ostale obvezne sestavine sklepa; ker gre za sklep, zoper katerega je po določbi prvega odstavka 157. člena ZDavP-2 dovoljena pritožba, pa mora v skladu z določbami 228. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tovrstni sklep vsebovati tudi obrazložitev in pouk o pritožbi. Ob tem sodišče izpostavlja še določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, v kateri je izrecno določeno, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar pomeni, da se pravilnost in zakonitost aktov, ki se izvršujejo, v postopku izvršbe ne presoja več.

13. V obravnavanem primeru iz izpodbijanih sklepov izhaja in med strankama o tem niti ni spora, da izrek obeh izpodbijanih sklepov vsebuje vse sestavine, ki so predpisane v 151. členu ZDavP-2. Spora tudi ni o tem, da so podlaga za izvršbo obračuni davka ter da so vsi v izreku izpodbijanih sklepov navedeni akti izvršljivi. Iz izrekov izpodbijanih sklepov tudi sledi, da se sklepa nanašata na tožnika kot dolžnika in da obveznosti, ki se izvršujejo, (neprerekano) niso plačane. Izreka nadalje vsebujeta tudi znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe ter stroške davčne izvršbe, in tudi temu, tako kot tudi sami obrazloženosti sklepov, tožnik v tožbi ne ugovarja.

14. V skladu z določbo tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 pa se zadrži zastaranje pravice do izterjave za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ZDavP-2. 15. V tej zadevi sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil 19. 5. 2011 izdan sklep in objavljen oklic o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom. Med strankama tudi ni sporna dinamika stečajnega postopka, kot jo navaja tožnik v tožbi in kot jo je sodišče povzelo v 5. točki te obrazložitve. Tako ni sporno, da so bili v zadevi stečajnega sodišča št. St ... izdani 4 sklepi o začetku stečajnega postopka, ki so bili vsi v postopkih s pravnimi sredstvi razveljavljeni, zadeva pa vrnjena stečajnemu sodišču v nov postopek. Dne 13. 4. 2017 je upnik umaknil predlog za začetek postopka osebnega stečaja, zato je stečajno sodišče 20. 4. 2017 izdalo sklep št. St ..., s katerim je ustavilo postopek osebnega stečaja nad tožnikom. Ta sklep je postal pravnomočen 26. 4. 2017. 16. Za tožnika ni sporno, da tek sodnega postopka osebnega stečaja zadrži zastaranje pravice do izterjave v smislu določbe petega odstavka 126. člena ZDavP-2.1 Meni pa, da zastaranje ni bilo zadržano celotno obdobje od 19. 5. 2011 do 26. 4. 2017, kot to šteje toženka, pač pa je v vsakem posameznem obdobju od razveljavitve sklepa o začetku stečajnega postopka s strani instančnih sodišč do ponovne izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka v ponovljenem postopku ter od 5. 12. 2014 dalje zastaranje teklo. Po presoji sodišča je takšno stališče tožnika neutemeljeno.

17. Za postopek zaradi insolventnosti se po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, to je ZPP. Slednji določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z izdajo (ponovnega) sklepa o začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan zato, ker je bil predhodni sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen na podlagi pravnih sredstev in zadeva vrnjena stečajnemu sodišču v ponoven postopek, kot to uveljavlja tožnik. Novo sojenje namreč ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari.2 Kot izhaja iz besedila petega odstavka 126. člena ZDavP-2, je za uporabo te določbe bistvena ugotovitev (časovnega) teka predmetnega postopka osebnega stečaja nad tožnikom in ne morebitne pravne posledice posameznih pravnih dogodkov tekom postopka, saj se po navedeni določbi zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas teka sodnega postopka. Davčna organa sta zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilno štela, da je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano celotno obdobje v času od 19. 5. 2011, ko je bil izdan (prvi) sklep o začetku stečajnega postopka, do 26. 4. 2017, ko je postal pravnomočen sklep stečajnega sodišča, št. St ... z dne 20. 4. 2017, s katerim je bil predmetni stečajni postopek ustavljen, to je končan. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da je bil stečajni postopek ves čas voden pod isto opravilno številko, to je št. St ..., kot je opozorila toženka v odgovoru na tožbo. Prepoved začetka postopka izvršbe je torej veljala ves čas postopka osebnega stečaja tožnika, zato sporna izvršba do zaključka tega postopka ni bila dovoljena (131. člen v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP).

18. Tožnik je v tožbi ugovarjal tudi, da za obveznosti, ki se z izpodbijanima sklepoma terjajo, ni odgovoren, saj zanje, zaradi posledic postopka osebnega stečaja, ni vedel in na njihov nastanek ni imel vpliva. Navedenih tožbenih navedb sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker se nanašajo na izvršilne naslove, to je izvršljive obračune davkov oziroma prispevkov, ki pa jih glede na izrecno določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo in posledično s tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati. Tožnik je imel možnost še pred izdajo izpodbijanih sklepov te ugovore uveljavljati v pravnih sredstvih zoper akte, ki so izvršilni naslov.

19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita, tožbeni ugovor o zastaranju pravice do izterjave davka neutemeljen, ostali tožbeni ugovori pa neupoštevni. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 To izhaja tudi iz namena navedene zakonske določbe, kot je obrazložen v predlogu novele ZDavP-2G. V zvezi s tem glej tudi stališče, ki ga je tukajšnje sodišče zavzelo v sodbi, št. III U 104/2019-14 z dne 4. 11. 2021. 2 Primerjaj s stališčem, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu, št. Cst 401/2019 z dne 29. 8. 2019.