Jedro

Za odločitev o zakonitosti razporeditve je bistveno le, ali so izpolnjeni pogoji zanjo, ne pa tudi ali je delovno mesto pravilno razvrščeno v tarifno skupino in plačilni razred.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek, ki se glasi: "Odločba opr. št. 123-58/92 z dne 27. 7. 1996 in odgovor na ugovor opr. št. 123-58/92 z dne 3. 4. 1997 tožene stranke R.S.., se razveljavita." zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 35.000,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bil tožnik imenovan v naziv inšpektor III, razporejen na delovno mesto inšpektor III v oddelek za davčno inšpiciranje v Davčnem uradu ..., in s katero je bil določen količnik za določitev osnovne plače ter dodatki. Zavrglo pa je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva razporeditev na delovno mesto višji inšpektor - pooblaščena uradna oseba. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto z zahtevami za zasedbo, ki so v nasprotju z zakonom. Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi za delovno mesto inšpektor III predpisuje višjo strokovno izobrazbo in tri leta delovnih izkušenj, Zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 - ZDS) pa kot minimum za opravljanje inšpektorskega dela predpisuje pet let delovnih izkušenj ob visoki strokovni izobrazbi, ali deset let ob višji strokovni izobrazbi. Tožbo v delu, kjer ta zahteva razporeditev, je zavrglo, ker sodišče ni pristojno za razporejanje delavcev na konkretna delovna mesta, temveč le za presojo zakonitosti sklepov delodajalca.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z enako utemeljitvijo, da gre za razporeditev na delovno mesto z zahtevanimi pogoji, ki so v nasprotju z zakonom. Navedlo je še, da je trajanje zahtevanih delovnih izkušenj lahko element ovrednotenja delovnega mesta. Glede na stopnjo izobrazbe, ki jo ima, je tožnik sicer pravilno razvrščen v VI tarifno skupino, vendar bi morala tožena stranka pri njegovi uvrstitvi v plačilni razred upoštevati zakonski minimum trajanja delovnih izkušenj.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da opredelitev delovnih izkušenj v trajanju najmanj 10 let ne bi vplivala na drugačno razporeditev. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ) določa, da so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest odvisni od zahtevane stopnje strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela in se razvrščajo v tarifne skupine glede zahtevane stopnje strokovne izobrazbe. Po ZRPJZ znaša razpon količnikov po plačilnih razredih znotraj tarifne skupine VI od 2,65 do 3. V tabeli tipičnih delovnih mest je delovno mesto inšpektor III uvrščeno v plačilni razred s količnikom 2,75 in enak količnik je določen tudi v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Ob upoštevanju Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi je bil tožnik uvrščen v plačilni razred s količnikom 3,10. Tožena stranka meni, da tožnik za uveljavani zahtevek sploh ne izkazuje pravnega interesa, saj bi bil tudi ob upoštevanju 10 let delovnih izkušenj uvrščen enako.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Navedbe v reviziji, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah, pomeni uveljavljanje revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP-77. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. O pomenu predpisanih delovnih izkušenj in njihovem vplivu na drugačno odločitev sodba sodišča druge stopnje ima obrazložitev o pritožbenih navedbah in o dokazni oceni, zato ta revizijski razlog ni podan.

Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena za odločitev v tem sporu je opredelitev spornega razmerja, medtem ko dejanske okoliščine same po sebi niso bile sporne. Kadar delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano (prvi odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS).

Predmet spora je v takih primerih v bistvu opredeljen z navedbo odločbe, katere zakonitost naj se presoja (drugi odstavek 23. člena ZDSS). Ne glede na to pa delavec sam odločilno vpliva na določitev okvira, v katerem sodišče odloča: z utemeljitvijo tožbe in zlasti s postavitvijo določnega zahtevka, ki ga tudi v teh primerih lahko postavi.

Tožnik je izpodbijal odločbo Ministra za ..., s katero je bilo odločeno o treh pravicah, ki so vsaka zase in samostojno lahko predmet odločanja in varstva: o imenovanju v naziv, o razporeditvi na delovno mesto ter o določitvi osnovne plače in dodatkov. Tožnik je zahteval razveljavitev take odločbe in razporeditev na drugo delovno mesto. Navedbe, da izpolnjuje pogoje za razporeditev na mesto višjega inšpektorja, je utemeljeval s 24. členom ZDS, češ da za vsa delovna mesta davčnih inšpektorjev določa alternativno višjo ali visoko izobrazbo, kar bi moral dopustiti tudi Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. V postopku ni bilo sporno dejstvo, da ima tožnik višjo stopnjo strokovne izobrazbe in več kot 10 let delovnih izkušenj.

Tožnik torej ni izpodbijal odločbe o razporeditvi na delovno mesto inšpektor III zato, ker za to delovno mesto ne izpolnjuje pogojev. Tudi ni neposredno ugovarjal razvrstitvi količnika za določitev osnovne plače tega delovnega mesta v tarifno skupino, niti določitvi plačilnega razreda. Za tožnika je bilo sporno predvsem to, da se dela inšpektorjev delijo na manj zahtevna, zahtevna in bolj zahtevna, čeprav v praksi inšpektorji opravljajo enaka dela.

Za odločitev o zakonitosti razporeditve je bistveno le, ali so izpolnjeni pogoji zanjo. Po določbi drugega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je lahko delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Po določbah 31. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO) je delavca mogoče razporediti iz enega v drug državni organ tudi v primeru, ko zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem državnem organu ni več potrebno, v drugem državnem organu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza znanju in izobrazbi delavca. Razporeditev tožnika je bila potrebna zaradi drugačne organizacije davčne službe po ZDS. Po prvem odstavku 67. člena ZDS so delavci Republiške uprave za javne prihodke in Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki opravljajo naloge davčnega nadzora (mednje spadajo tudi davčni inšpektorji), s 1. 7. 1996 postali delavci davčne uprave.

Akt(e) o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva in organov v njegovi sestavi izda Minister s soglasjem Vlade (drugi odstavek 3. člena ZDDO). Izhajajoč iz pristojnosti, pooblastil in obsega nalog organa in zahteve po zagotavljanju strokovnega, učinkovitega in racionalnega izvrševanja funkcij organa (tretji odstavek 3. člena ZDDO), določi delovna mesta in vsebino nalog za posamezna delovna mesta ter njihovo zahtevnost. Na tej podlagi nato predpiše pogoje strokovne izobrazbe in druge pogoje za posamezna delovna mesta. V Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije (ki ga je na podlagi 7. člena ZDS ob soglasju Ministra za finance sprejel direktor Davčne uprave) je v Davčnem uradu ... sistemiziranih več delovnih mest inšpektorjev, med katerimi pa se le za delovno mesto Inšpektor III zahteva višja stopnja strokovne izobrazba. Za vsa ostala delovna mesta v oddelku za davčno inšpiciranje se zahteva visoka stopnja strokovne izobrazbe.

ZDS je v prvem odstavku 24. člena predpisal obvezne pogoje, ki jih mora izpolnjevati davčni inšpektor: visoko strokovno oziroma višjo izobrazbo in najmanj pet oziroma deset let delovnih izkušenj ter poseben strokovni izpit. Za izpolnitev pogoja strokovnega izpita je bil delavcem določen rok (68. člen ZDS in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-172/00 z dne 21. 9. 2000, Uradni list RS, št. 100/2000).

Pogoj izobrazbe in delovnih izkušenj pa je bilo treba upoštevati pri razporeditvi delavcev na sistemizirana delovna mesta. Za nobeno sistemizirano delovno mesto davčnega inšpektorja v Davčnem uradu... ni predpisana alternativna stopnja izobrazbe. Tožnik je izpolnjeval pogoje za razporeditev na sistemizirano delovno mesto za opravljanje inšpekcijskih pregledov (inšpektor III), zato je bila njegova razporeditev zakonita. Tudi neskladje med zahtevano dolžino delovnih izkušenj po Pravilniku o sistemizaciji in ZDS na zakonitost razporeditve ne vpliva. Določba 24. člena ZDS povsem jasno predpisuje le, da - ne glede na drugačno ureditev v Pravilniku - na delovno mesto Inšpektorja III ne more biti imenovana oseba z višjo stopnjo izobrazbe, ki ima manj kot deset let delovnih izkušenj. Tožnik jih je ob razporeditvi imel več.

Sporni odločbi tožene stranke tudi nista nezakoniti v delu o določitvi količnika osnovne plače. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je delovno mesto Inšpektor III pravilno razvrščeno v VI. tarifno skupino. Po drugem odstavku 6. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ) se količniki za določitev osnovnih plač razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe. Količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta za katerega se zahteva višja izobrazba, je po navedeni zakonski določbi razvrščen v VI. tarifno skupino.

Po tretjem odstavku 6. člena ZRPJZ se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del zakona. Tabela določa količnike tipičnih delovnih mest (9. člen ZRPJZ), med katerimi je tudi delovno mesto Inšpektor III s količnikom (plačilnim razredom) 2,75. Enak količnik za to delovno mesto določa tudi Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest. Ker je delovno mesto inšpektor III določeno z ZRPJZ, je tožena stranka morala upoštevati njegovo razvrstitev v tarifno skupino in količnik za določitev osnovne plače. Na podlagi 10. člena ZRPJZ bi lahko namreč samostojno določila le količnike za delovna mesta, ki z ZRPJZ niso določena - pa tudi te ob upoštevanju količnikov tipičnih delovnih mest podobne stopnje zahtevnosti.

Količnik za določitev osnovne plače zaposlenega je odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je razporejen oziroma od količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem. V skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Uradni list RS, št. 41/94 in nasl.) lahko zaposleni na istem delovnem mestu napreduje za največ pet plačilnih razredov. Ob upoštevanju količnika delovnega mesta Inšpektor III in napredovanj, je bil tožniku določen količnik za določitev osnovne plače 3,10. Pri tem so bile upoštevane tudi dejanske delovne izkušnje tožnika. Na podlagi 13. člena ZRPJZ se namreč delovne izkušnje upoštevajo kot element napredovanja delavca na (istem) delovnem mestu, ne pa kot element vrednotenja delovnega mesta. Delovno mesto se razvrsti - in s tem ovrednoti - v tarifno skupino in v okviru tarifne skupine v plačilni razred, glede na zahtevano strokovno izobrazbo in zahtevnost dela.

Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev razporeditvenih odločb zavrnilo. "Razveljavitev" (točneje prenehanje veljavnosti) odločbe o razporeditvi na delovno mesto inšpektor III bi bila lahko posledica razporeditve tožnika na željeno oziroma drugo delovno mesto. Ker pa je bila tožba v delu, ki se nanaša na ta zahtevek, zavržena zaradi nepristojnosti sodišča za odločitev o tem, je istočasna razveljavitev odločbe o razporeditvi pomenila tudi, da je tožnik z izpodbijano sodbo ostal brez razporeditve na katerokoli delovno mesto davčnega inšpektorja.

Zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti pomeni, da na podlagi 154. člena ZPP-77 trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, dolžna pa je povrniti stroške postopka toženi stranki. Tožena stranka je R. S.. Državo zastopa pred sodišči državno pravobranilstvo (prvi odstavek 7. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, Uradni list RS, št. 20/97 in nasl. - ZDPra), stroški njegovega zastopanja pa se obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah (prvi odstavek 16. člena ZDPra). Zato je na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP-77 revizijsko sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka, odmerjene po tar. št. 10 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 in nasl.) ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT, in sicer: 80 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za narok 11. 5. 1999, 100 točk za pritožbo in 120 točk za revizijo (skupaj 350 točk).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).