Jedro

V primeru, da geodetska uprava ugodi predlogu, torej da evidentirana sprememba v zemljiškem katastru sledi sodni odločbi, geodetska uprava le obvesti lastnike nepremičnin, na katere se sprememba nanaša, in sodišče, ki vodi zemljiško knjigo. Upravni organ, ko pridobi predlog sodišča s sodbo in elaboratom, zgolj presoja, ali elaborat temelji na pravnomočni sodni odločbi in ali omogoča evidentiranje v zemljiškem katastru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zahtevo tožeče stranke z dne 23. 10. 2009 za izdajo odločbe v postopku evidentiranja zavrgel; v 2. točki izreka poziv tožeče stranke in A.A. z dne 26. 10. 2009 k izdaji odločbe v postopku evidentiranja zavrgel. V obrazložitvi navaja, da je prejel zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe v postopku evidentiranja, iz razloga, da izve za razloge, ki so vodili geodetsko upravo, da je izdala obvestilo z dne 20. 10. 2009, kar je pomembno zaradi priprave učinkovite pritožbe. Dne 27. 10. 2009 pa je prejel poziv tožeče stranke in A.A. k izdaji odločbe. V pozivu je bilo navedeno stališče, da je potrebno določbo 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) razumeti tako, da geodetska uprava v vseh postopkih izda odločbo, zoper katero je dopustno pravno sredstvo. Nadalje navaja, da je 13. 5. 2009 prejel predlog Okrajnega sodišča v Novem mestu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi sodbe sodišča prve stopnje P 99/2007 z dne 11. 1. 2008 in druge stopnje z dne 10. 3. 2009 s priloženim elaboratom. Predlog se je nanašal na evidentiranje sprememb v katastrski občini B. V zadevi je posloval na podlagi 8. člena ZEN, ko v primeru, ko predlogu za evidentiranje sprememb ugodi, ne izda upravnega akta. V zadevi je bilo predlogu ugodeno, lastniki nepremičnin, na katere se je sprememba nanašala in sodišče, ki vodi zemljiško knjigo, pa so bili o evidentiranju obveščeni z obvestilom z dne 20. 10. 2009. Iz vsebine zahteve za izdajo odločbe in pozivu k izdaji odločbe je razvidno, da se stranki ne strinjata z izdanim dokumentom – obvestilom, mu nasprotujeta in zato pozivata organ k izdaji odločbe. Ker nasprotujeta izdanemu obvestilu, to pomeni, da stranki zoper obvestilo uveljavljata pravno sredstvo – pritožbo. Organ prve stopnje je dolžan v skladu z določili 1. odstavka 240. člena ZUP opraviti preizkus pritožbe in jo v kolikor ni dovoljena, zavreči. V konkretnem primeru je organ prve stopnje ob preizkusu ugotovil, da zoper obvestilo pritožba ni dopustna, zaradi česar je potrebno vlogi s sklepom na podlagi 2. odstavka 240. člena ZUP zavreči. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil (1. točka izreka) ter tudi zavrnil pritožbo tožeče stranke in A.A. (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da nista utemeljeni ter da je prvostopni organ pravilno postopal v skladu z določbami 8. člena ZEN ter da je pravilno njegovo stališče, da se v primeru ugoditve elaboratu ne izdaja odločbe, pač pa se stranke obvesti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje, da v konkretni zadevi prvostopni upravni organ ni imel podlage za izdajo odločbe, saj niti ZEN niti katerikoli drug predpis ne določa, da se pri evidentiranju spremembe v zemljiškem katastru na podlagi sodne odločbe te spremembe evidentirajo na podlagi odločbe. Opozarja še, da tudi v kolikor bi bili vlogi obravnavani kot pritožbi na molk organa v smislu 255. člena ZUP, bi pritožbeni organ vlogi glede na zgoraj ugotovljeno podlago zavrgel na podlagi 129. člena ZUP. V kolikor pa pritožniki menijo, da spremembe, ki so evidentirane na podlagi sodne odločbe, niso evidentirane v skladu z navedeno sodno odločbo, ima na podlagi 9. člena ZEN možnost vložiti zahtevo za uskladitev podatkov v zemljiškem katastru.

Tožnik izpodbija odločitev prvostopnega organa in meni, da je stališče, ki temelji na 8. členu ZEN, napačno. Z izpodbijanim sklepom je bila kršena njegova pravica do poštenega odločanja iz 6. člena EKČP in 22. člena Ustave. Organa se nista opredelila do njegove zahteve in poziva, kot tudi ne do okoliščin, ki so podlaga za njuno drugačno odločitev in sta le navedla, da zoper obvestilo ni dopustna pritožba. Napačno je bilo v prvostopnem postopku ugotovljeno, da se je pritožil zoper sklep, saj je zahteval le izdajo odločbe, ki mu bo dala pravico do pritožbe. Do odločbe je upravičen zato, da pridobi pravico pritožbe, ker je prišlo pri obvestilu do očitne nezakonitosti in nepravilnosti. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532/193/09 z dne 30. 9. 2009 je očitno nedopustno posegla v sodno vejo oblasti, posebej v odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1151/2008 z dne 10. 3. 2009, ki je svojo odločitev tudi obrazložilo, v čem je Okrajno sodišče v Novem mestu naredilo napako. Območna geodetska uprava Novo mesto ni upoštevala odločbe sodišč in je v ponovnem odločanju upoštevala očitno nezakonita napotila Ministrstva za okolje in prostor, ki ignorira celovito odločitev Okrajnega sodišča v Novem mestu. Iz sklepa višjega sodišča je razvidno, da je okrajno sodišče nedopustno in protipravno poseglo v jasna zakonska določila, ki jih ima upravni organ, zato je bila tožba C.C. in D.D. pravilno zavrnjena v tem obsegu, kar posledično pomeni, da je predlog Okrajnega sodišča v Novem mestu za evidentiranje za zavrniti, saj za evidentiranje ni podlage v sodbi in sklepu Okrajnega sodišča opr. št. P 99/2007 z dne 11. 1. 2008, v zvezi sklepom Višjega sodišča z dne 10. 3. 2009. Zahtevek C.C. in D.D., ki je vsebovan v 3. in 4. točki sodbe in sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 99/2007 z dne 11. 1. 2008, ni oblikovan po napotilu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 3. 2007. Pri odločanju je potrebno dosledno upoštevati sklep Višjega sodišča z dne 10. 3. 2009, ki velja in ni bil spremenjen in ga C.C. in D.D. nista izpodbijala. Sodba in sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 11. 1. 2008 zaradi navedenega nista izvršljiva, sploh če se dosledno upošteva sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 3. 2009. Višje sodišče v Ljubljani je izrecno navedlo, da je z odločitvijo Okrajnega sodišča nedopustno preseženo v upravno področje in zato tudi C.C. in D.D. in tudi ne Okrajno sodišče ne bi smelo posegati v postopek evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru. C.C. in D.D. in ne Okrajno sodišče v Novem mestu nimajo nobene listine, na podlagi katere bi z zemljiškoknjižnim predlogom zahtevali evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. V elaboratu na podlagi pravnomočne sodne odločbe mora biti prikazano obstoječe stanje in predlog sprememb, ki se evidentirajo. Geodetska uprava predlagane spremembe evidentira, če je elaborat izdelan tako, da omogoča evidentiranja v zemljiškem katastru. V konkretnem primeru pa je elaborat izdelan tako, da ne omogoča evidentiranje v zemljiškem katastru, tako v povezavi s časovno komponento, kot to da gre za neobstoječo parcelo, posebej pa zato, ker geodetska uprava nima pravnomočne sodne odločbe, da bi kaj takega storila (upoštevati je potrebni sodni odločbi dosledno, posebej sodno odločbo Višjega sodišča, ki je C.C. in D.D. nista izpodbijala), kar je navedeno zgoraj. Višje sodišče je izrecno navedlo, da je Okrajno sodišče v Novem mestu kršilo načelo prirejenosti, ki jih ima upravni organ. Zato je tožnik upravičen do odločbe, saj je nezakonit sklep posegel v njegove pravice. Zoper obvestilo se ni pritožil, temveč je le pozival k izdaji odločbe. Do nje je upravičen po pravilu splošnega upravnega prava – ZUP, pa tudi po pravilih ZEN, čeprav to izrecno ni navedeno, vendar v povezavi z ustavnimi določbami in splošnimi pravili upravnega postopka je razumeti tako, da je do odločbe upravičen. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. je na tožbo odgovoril ter predlaga ugoditev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je po evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb, ki ga opravi geodetska uprava na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave, dolžna izdati odločbo.

Iz določbe 5. odstavka 8. člena ZEN izhaja, da v primeru, da geodetska uprava ugodi predlogu, torej da evidentirana sprememba v zemljiškem katastru sledi sodni odločbi, geodetska uprava le obvesti lastnike nepremičnin, na katere se spremembe nanaša, in sodišče, ki vodi zemljiško knjigo. Iz 4. odstavka 8. člena ZEN izhajata situaciji in oblike odločitev v primeru zavrženja oziroma zavrnitve predloga za evidentiranje sprememb (sklep; odločba). Iz navedenega izhaja pravilen zaključek organov, da v primeru, ko organ sledi predlogu za evidentiranje sprememb na podlagi sodne odločbe, o spremembi le obvesti lastnike, obvestilo pa nima pravne narave odločbe. V kolikor pa je temu tako, pa je organ pravilno zavrgel zahtevo (1. točka izreka oziroma poziv, 2. točka izreka) za izdajo odločbe v postopku evidentiranja. Namreč v kolikor v določbah ZEN, ki so v postopkovnem smislu specialne določbe glede na Zakon o splošnem upravnem postopku, ni podlage za izdajo odločbe, tudi zahteva oziroma poziv ne temeljita na dopustni podlagi in je odločitev v tem pogledu pravilna, ne glede na razloge prvostopnega organa, ki je svoje zavrženje utemeljeval na nedopustnosti pritožbe zoper obvestilo.

Upravni organ, ko pridobi predlog sodišča s sodbo in elaboratom, zgolj presoja ali elaborat temelji na pravnomočni sodni odločbi in ali omogoča evidentiranje v zemljiškem katastru. Tožeča stranka navaja, da je do odločbe upravičena, ker je prišlo pri obvestilu do očitne nezakonitosti oziroma nepravilnosti ter podaja svojo argumentacijo stališč, ki izhajajo iz sodnih odločb. Sodišče ugovorom ne more slediti, ker v zadevi niso relevantni glede na stališče zgoraj, o obsegu preizkusa predloga, ki ga je dolžan opraviti upravni organ, katerega rezultat je obvestilo, ki pa ni upravna odločba. Niti v primeru nestrinjanja z izvedenim evidentiranjem sprememb ZEN ne predvideva izdaje odločbe. V primeru napake pri evidentiranju, v kolikor tožeča stranka meni, da je do nje prišlo, pa ima pravno sredstvo iz 9. člena ZEN, kot je tožečo stranko že opozoril drugostopni organ.

Zgolj podrejeno pa sodišče poudarja, da ne vidi nepravilnosti v izvedenem evidentiranju glede na vsebino pravnomočnega izreka v sodbi (3. in 4. točka izreka pravnomočne sodbe) v povezavi z vsebino elaborata. V obsegu, za katerega je Višje sodišče v Ljubljani navedlo, da je Okrajno sodišče poseglo v upravno pristojnost, je namreč odločitev že samo Višje sodišče zavrglo. Preostali del (3. in 4. točka izreka) pa je postal pravnomočen in izvršljiv, ker je bil dovolj določen za izvršitev spremembe v zemljiškem katastru.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Zahtevo za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsak stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.