Jedro

Dejstvo, da je zapustnikova vdova za delo še sposobna, da za njeno preživljanje zadostuje 20 arov zemljišča in upoštevaje, da prejema tudi pokojnino, da lahko sama opravlja vsa gospodinjska dela, pa tudi določena poljska kmečka dela in da celo drugim pomaga, so okoliščine, ki kažejo, da ni razlogov za povečanje dednega deleža. Tudi premoženjske razmere in pridobitna sposobnost ostalih dedičev niso taki, da bi kazali, da je povečanje vdovinega dednega deleža upravičeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sklep o dedovanju po pok. V. M. je delno že pravnomočen, z izpodbijanim sklepom pa je prvo sodišče ugotovilo le še to, kdo so zapustnikovi dediči. Razglasilo je za dediče zapustnikovo vdovo A. M. do 1/2 zapuščine, zapustnikovega brata in sestri A. M., F. B. in A. K. pa vsakega do 1/6. Ugotovilo je, da zapustnikova vdova ne izpolnjuje pogojev za povečanje dednega deleža po 23. členu Zakona o dedovanju.

Proti sklepu se pritožuje zapustnikova vdova A. M. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku v ponoven postopek in odločanje. Navaja: Predvsem gre za zgrešeno tolmačenje o odstopu dednega deleža F. B. bratu A. M., saj ne gre za nikakršen preklic odpovedi ali sprejema dediščine, ampak gre za odstop deleža. To navaja le mimogrede, da se vidi že v osnovi, kako je pravno zgrešen celoten sklep o dedovanju. Izpodbijani sklep ni dal nobenih ustreznih razlogov za odklonitev zahtevka zapustnikove vdove po 23. členu Zakona o dedovanju. Ti pogoji so obstajali že ob smrti zapustnika, ne pa šele v postopku, kakor to zmotno ugotavlja sodišče v prvem sklepu.

Gre za malenkostno premoženje, ki komaj zadostuje za preživljanje ene osebe poleg pokojnine, kaj šele, da bi se to drobilo in da bi se vdova izpostavljala kasnejšemu razdružitvenemu postopku. Ne bo si mogla oskrbeti domske oskrbe. Ima pa možnost, da dobi prevzemnika posestva, ki bi jo do smrti tudi živel. To velja le za primer, če bi košček zemlje, ki sestavlja zapuščino, po njeni smrti dobil. Take dokaze je zapustnikova vdova ponudila, pa jih sodišče ni dopustilo.

Treba bi bilo zaslišati priče N. U., C. Z. in S. U., ki so našli vdovo, ko je bila tri dni brez vsake oskrbe in brez pomoči. Dokler ne bo imela pri sebi nekoga, ki bo zanjo skrbel, je njena nadaljnja usoda negotova. Ni pomembno, koliko je še za delo sposobna, saj se mora truditi kljub slabemu zdravstvenemu stanju, da se lahko preživi.

Sodišče bi moralo z oceno izvedenca zdravnika ugotoviti, ali je sploh sposobna samostojnega življenja. Če ni, se ji lahko omogoči nujna pomoč za preživetje samo s tem, da se ji prisodi celotna zapuščina, saj pri tem ne gre za nobeno socialno kategorijo kot to razlaga izpodbijani sklep. Dediče drugega dednega reda niso potrebni dedovanja te zapuščine, ker imajo dovolj lastnih sredstev in so celo ponudili, da lahko uživa vdova posestvo do smrti. Zmotna je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da bi njihovo dedovanje ne šlo na škodo razmer vdove, to pa zato, ker si sodišče ni zamislilo, kakšen je nadaljnji potek in postopek po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo izčrpen dokazni postopek, v katerem se je dovolj prepričljivo ugotovilo, da zapustnikova vdova ne izpolnjuje pogojev za povečanje dednega deleža. Sodišče prve stopnje je sedaj upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti pa pridobitno sposobnost in premoženjske razmere tako vdove kot tudi ostalih dedičev in vrednost zapuščine. Potem ko je sodišče prve stopnje o zadevi drugič odločalo - s sklepom z dne 29.10.1991 -, je bil ta sklep razveljavljen predvsem zato, ker so bili v pritožbi proti temu sklepu zatrjevana dejstva in novi dokazi - da namreč vdova ni sposobna za pridobitno delo in za samostojno življenje. V ponovljenem postopku se je zlasti v zvezi s to trditvijo izkazalo, da ni točna; v današnji pritožbi pritožnica celo trdi, da ni pomembno, koliko je za delo še sposobna. Ko je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da za njeno preživljanje zadostuje 20 arov zemljišča, upoštevaje, da prejema tudi pokojnino, da vdova sama dela in opravlja vsa gospodinjska dela, pa tudi določena poljska kmečka dela in da celo drugim pomaga, so to okoliščine, ki kažejo, da ni razlogov za povečanje dednega deleža. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega, da premoženjske razmere in pridobitna sposobnost ostalih dedičev niso taki, da bi kazali, da je povečanje vdovinega dednega deleža upravičeno. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je vdovin položaj slabši le zato, ker je od mladosti gluhonema. Pritožbene trditve o tem, da sklep nima razlogov, tako niso točne, saj so ti razlogi izčrpni in prepričljivi. Če je bilo ugotovljeno, da vdova sedaj sama dela in ima sredstva za življenje, to lahko velja toliko bolj za čas, ko je zapustnik umrl. Vdova je bila tedaj mlajša. Če velja, da sedaj ni razlogov za povečanje dednega deleža, jih gotovo tudi ob smrti zapustnika ni moglo biti. Nepotrebno je dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem prič o tem, da je bila vdova tri dni brez oskrbe. Morda je res tako bilo, vendar pa to še ne dokazuje, da bi pomoč dobila, če bi bilo vse premoženje njeno. Končno vdova določeno premoženje ima, določeno pa je podedovala. Tako si bo oskrbo lahko zagotovila kljub temu, da ne bo dedovala vsega. O tem, da bi vdova zašla v pomanjkanje, če bi se zapuščina delila, glede na rezultat dokaznega postopka ni mogoče govoriti. V zvezi s tem pa trditev, da ostali dediči niso potrebni dedovanja, niti ni bistvenega pomena.

Tudi ostale pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, niso odločilne za odločanje v tej zadevi.

Glede na vse povedano je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 163 Zakona o dedovanju).