Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo, da naloge, ki so predmet spornih dogovorov, ne sodijo med naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog torej ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za december 2015 priznati pravico do dodatka iz naslova povečanega obsega dela na podlagi dogovora z dne 9. 1. 2015 v višini 13 % osnovne plače in mu v zvezi s tem obračunati 206,43 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 dalje do plačila. Kar je bilo zahtevanega več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 648,51 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno tožniku prisodilo dodatek zaradi povečanega obsega dela iz naslova prekrškovnih zadev. O tem lahko odloči samo predstojnik s sklepom, ne pa sodišče, pri čemer je pogoj za priznanje dodatka dogovor med strankama. Dogovor z dne 9. 1. 2015 je sicer bil sklenjen, vendar pa je predstojnik očitno ocenil, da tožnik ni upravičen do izplačila dodatka. Tožena stranka tako prvenstveno izpodbija odločitev sodišča po temelju, ugovarja pa ji tudi po višini. Sodišče se je oprlo na izpoved priče A.A., na podlagi katere je tožniku neutemeljeno priznalo dodatek v višini 13 %, saj po mnenju tožene stranke iz izpovedi priče izhaja, da je bil obseg dela tožnika na področju prekrškovnih zadev v decembru 2015 minimalen, zanemarljiv. Ni šlo za dodatne obremenitve tožnika. Tožnik je bil v decembru skoraj pol meseca na koriščenju dopusta. Zato ni ustrezen zaključek sodišča, da je opravljal dodatno delo izven nalog delovnega mesta, ki ga je zasedal. Tožnik je upravičen kvečjemu do dodatka v minimalnem odstotku 10 %. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče v tem primeru odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 89/2017 z dne 13. 4. 2017 (zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na razveljavitev sklepov z dne 5. 1. 2016 in z dne 9. 3. 2016; na priznanje dodatka iz naslova povečanega obsega dela za december 2015, in sicer v višini 6 % osnovne plače na podlagi dogovora z dne 12. 6. 2015 in v višini 15 % osnovne plače na podlagi dogovora z dne 9. 1. 2015; ter na obračun teh dodatkov v višini 254,07 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 dalje do plačila. Poudarilo je, da je tožnik s toženo stranko sklenil dva dogovora o povečanem obsegu dela (na podlagi 22. e člena Zakona o sistemu javnih plač v javnem sektorju - ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), in sicer dogovor z dne 9. 1. 2015, ki se nanaša na opravljanje nalog prekrškovnega organa ter dogovor z dne 12. 6. 2015, ki se je nanašal na opravljanje nalog nadomeščanja dalj časa odsotnih javnih uslužbencev. Višina dodatkov v zvezi s tem pa je določena v Sporazumu, sklenjenim med Policijskim sindikatom Slovenije, Sindikatom policistov Slovenije in Vlado RS (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.). In sicer je v zvezi z dogovorom z dne 12. 6. 2015 relevantno določilo sporazuma, ki določa dodatek v višini 4 - 6 % osnovne plače zaposlenega. V zvezi z dogovorom z dne 9. 1. 2015 pa je relevantno določilo sporazuma, ki določa dodatek v višini 10 - 15 % osnovne plače zaposlenega.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo, da naloge, ki so predmet omenjenih dogovorov, ne sodijo med naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog torej ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.

8. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno tožniku na podlagi dogovora z dne 9. 1. 2015 (za opravljanje nalog prekrškovnega organa) priznati dodatek v višini 13 %, medtem ko je zahtevek za priznanje višjega dodatka (od 5 % priznanega) na podlagi dogovora z dne 12. 6. 2015 zavrnilo, česar pa tožnik ne izpodbija, saj je pritožbo vložila le tožena stranka. Tako da je pod presojo pritožbenega sodišča le še pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede priznanega dodatka v višini 13 % na podlagi dogovora z dne 9. 1. 2015. 9. Tožena stranka je namreč tožniku s sklepom z dne 5. 1. 2016 priznala le dodatek zaradi nadomeščanja dalj časa odsotnih javnih uslužbencev v višini 5 % osnovne plače. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil in v pritožbi uveljavljal, da bi mu moral biti priznan tudi dodatek na podlagi dogovora z dne 9. 1. 2015 glede opravljanja nalog prekrškovnega organa. S sklepom z dne 9. 3. 2016 je bila pritožba zavrnjena, tožnik pa se je v skladu s petim odstavkom 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) poslužil nadaljnjega dopustnega sodnega varstva za priznanje dodatka na podlagi dogovora z dne 9. 1. 2015. V tožbi se je zavzemal za priznanje dodatka v višini 15 %, sodišče prve stopnje pa mu je utemeljeno priznalo dodatek v višini 13 % (glede na razpon, ki ga predvideva sporazum, to je v višini od 10 do 15 % osnovne plače).

10. Kot rečeno, je vlagatelj pritožbe le tožena stranka, ki pa neutemeljeno navaja, da je lahko določitev spornega dodatka zgolj v pristojnosti predstojnika, ne pa tudi sodišča. Ključna procesna predpostavka za vprašanje dopustnosti sodnega varstva je določena v omenjenem določilu petega odstavka 24. člena ZJU (po katerem je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe), ki pa je v tožnikovem primeru izpolnjena.

11. Ni odločilna pritožbena navedba, da je bil tožnik v decembru 2015 približno pol meseca na koriščenju letnega dopusta, saj se dodatek nanaša na opravljeno delo v času, ko je bil prisoten na delu. V zvezi s tem obdobjem, ko je delo opravljal, pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je vendarle opravil določene naloge s področja prekrškovnega organa. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se je napačno oprlo na pisno izjavo A.A., na podlagi katere je ugotovilo, da je tožnik izdal eno odločbo o prekršku, napisal en odgovor glede prošnje za oprostitev globe, izdal en sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo in v dveh primerih na sodišče v nadaljnjo obravnavo poslal zahtevi za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikovo izpoved, da je običajno mesečno obravnaval 5 - 10 prekrškovnih zadev. Ustrezno pa je poudarilo, da obseg dela ni odvisen samo od števila zadev, temveč tudi od njihove zahtevnosti. Tožnik je namreč izpovedal tudi o tem, da je v decembru 2015 napisal eno odločbo v zvezi z odgovornostjo pravne in odgovorne osebe podjetja, kar velja za bolj zahtevno zadevo. Glede na navedene naloge je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo dodatek v višini 13 % osnovne plače. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da bi tožnik glede na možni razpon 10 % do 15 % osnovne plače lahko prejel le dodatek v minimalni višini 10 %. Tožena stranka upoštevani višini osnovne plače, ki je podlaga za izračun dodatka, ni nasprotovala, zato je sodišče tožniku priznani dodatek utemeljeno prisodilo v višini 206,43 EUR bruto.

12. Glede na pravilno odločitev o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, glede katere je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo delež tožnikovega uspeha v pravdi.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške, tožnik pa krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker navedbe iz odgovora na pritožbo niso prispevale k odločitvi o pritožbi (154., 155., 165. člen ZPP).