Jedro

Tožnica se je poškodovala na koncertu ''hardcore'' skupine, ki ga je organizirala tožena stranka. Zaradi gibanja publike v prvih vrstah jo je stisnilo ob rob odra. Tožena stranka bi morala zaradi pričakovanega načina obnašanja obiskovalcev tovrstnih koncertov poskrbeti za njihovo varnost, z zaščitno ograjo ali varnostniki, ki bi nadzirali gibanje publike.

S tem, ko je tožnica koncert spremljala iz prvih vrst (pod odrom), kjer poslušalci posebej intenzivno izražajo navdušenje, je tudi sama pripomogla h nastanku škode. Lahko bi izbrala drugo mesto, saj je kot odrasla oseba mogla oceniti, da je tveganje tam manjše.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.675 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2008 do prenehanja obveznosti, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 143,43 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 160,35 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.900 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in toženki naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmernih uspehu v pravdi.

2. Toženka je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je za odločitev v zadevi odločilno, ali je do tožničine poškodbe prišlo zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob shodu večjega števila ljudi, dokazni postopek pa je pokazal, da do tega ni prišlo. Zgolj shod večjega števila ljudi ni podlaga za organizatorjevo odgovornost. V obravnavanem primeru je šlo za običajno prireditev hardcore ansambla, z vsem, kar sodi zraven, tj. ples in tudi skakanje z odra. Od trenutka, ko je tožnica videla, da je publika skakala z odra, ni prišlo do novih, izrednih okoliščin zaradi shoda množice. Sicer pa po tožničini izpovedbi do poškodbe ni prišlo zaradi pritiska množice kot posledice nenadzorovanega gibanja, ampak zato, "ker jo je verjetno nekdo potisnil, ko je nekdo potisnil njega". Ni šlo torej za pritisk množice, zaradi česar je ugotovitev sodbe, da je tožnico množica pritisnila ob oder, v nasprotju z izvedenimi dokazi, dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno. Izpodbijana sodba se posebej ne ukvarja z vzročno zvezo med dogajanjem na prireditvi in nastalo poškodbo. Nobenega dokaza – razen tožničine izpovedbe – ni, da se je poškodovala ob robu odra. Priči naj bi celo rekla, da jo je nekdo potisnil ob ograjo, tako da ni nobene podlage za prepričanje sodišča, da je "tožnico stisnilo ob rob koncertnega odra tako, da si je poškodovala levo roko". Kako je prišlo do poškodbe, torej ni ugotovljeno. Tudi izvedenec ni zapisal, da bi zaščitna ograja poškodbo lahko preprečila, ampak da obstaja možnost, da bi zaščitna ograja lahko preprečila poškodbo komolca. Predvsem pa je pomembno, da je tožnica že ob prihodu na prireditveni prostor videla, da publika skače z odra in kakšna nevarnost ji preti, če gre tja, pa se je kljub temu prerinila do odra. Stališče izpodbijane sodbe, da ji ni mogoče pripisati nobenega prispevka, je zato popolnoma neutemeljeno. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe o toženkini krivdni odgovornosti za uveljavljano škodo temelji na ugotovitvah, - da je bila tožnica na koncertu skupine I. 3. 9. 2007 na letnem odru G., - da si je tam poškodovala roko, - da je do poškodbe prišlo, ker jo je gibanje publike pritisnilo ob rob odra, - da je šlo za koncert znane ameriške hardcore skupine, - da koncertna kultura poslušalcev na tovrstnih koncertih obsega prerivanje med publiko in skakanje z odra (ti. "stage diving"), - da med odrom, ki je imel oster rob in votlo stranico, in publiko ni bilo zaščitne ograje, - da tožničine poškodbe polna stranica odra ne bi mogla preprečiti, lahko pa bi jo preprečila zaščitna ograja, - da sta za red in varnost skrbela le dva varnostnika pri vhodu in dva reditelja na odru in da sta reditelja skrbela predvsem za dogajanje in varnost na odru (kontrolirala sta prihajanje gledalcev na oder in skrbela, da pri skokih z odra ni prišlo do poškodb).

6. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. Na podlagi neizpodbijanih ugotovitev, da se je večina obiskovalcev koncerta skoncentrirala pod odrom, da se je množica prerivala in da so ljudje skakali z odra med publiko, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je do poškodbe prišlo, ker jo je gibanje publike pritisnilo ob rob odra. Izpovedba tožnice in priče Ž., da jo je "nekdo potisnil ob ograjo", ne nasprotuje sporni ugotovitvi. Tožnica ni povedala le, da danes ne ve točno povedati, kaj je bilo tisto, kar jo je sunilo k odru in da jo je verjetno nekdo pritisnil od zadaj, ko je nekdo drug njega, ampak je povedala tudi, da jo je množica porivala, da se je s stegnjeno roko držala za oder, da je ne bi stisnilo k odru, ko se je spustila, pa je zaradi pritiska priletela v njegov rob. Pritožbeno vztrajanje pri besedi "nekdo", kar naj bi pomenilo posameznika in ne publike, tako ne more privesti do drugačne ugotovitve. Ugotovitve o dogajanju pred odrom, kjer se je v času poškodbe nahajala tožnica, utemeljujejo tudi pravilnost sklepa, da je tožničina poškodba posledica gibanja publike. Podrobnostim, na katere opozarja pritožba (npr. izpovedba priče Ž., da mu je tožnica rekla, da se je poškodovala ob ograji), sodba utemeljeno ni pripisala pomembne teže. 7. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je podana toženkina krivdna odgovornost za nastalo škodo. Sodba se je pri presoji o obstoju nedopustnosti toženkinega ravnanja in njene krivde pravilno oprla na določbo 10. člena Zakona o javnih zbiranjih, v skladu s katerim je organizator prireditev dolžan organizirati tako, da je na njem poskrbljeno za red in da nista ogrožena življenje in zdravje obiskovalcev. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bila toženka kot profesionalna organizatorka (tudi) take vrste koncertov, kot je bil obravnavani in na katerih je agresivnejše izražanje občutij in prerivanje med poslušalci v prvih vrstah nekaj običajnega, dolžna poskrbeti za varnost obiskovalcev koncerta pod odrom bodisi z zaščitno ograjo bodisi z varnostniki pod odrom, ki bi nadzirali gibanje publike. Vsebina očitane opustitve je v tem, da način obnašanja obiskovalcev tovrstnih koncertov, kot je bil obravnavani, predstavlja povečano nevarnost za poškodovanje in je bila zato toženka dolžna poskrbeti za ustrezne ukrepe za preprečitev oziroma zmanjšanje te nevarnosti. Ker tega ni storila, tožnica pa se je zaradi opisanega obnašanja obiskovalcev koncerta poškodovala, je stališče izpodbijane sodbe o toženkini krivdni odgovornosti za nastalo škodo pravilno. Zatrjevano napačno razumevanje izvedenskega mnenja – izvedensko mnenje naj bi dajalo podlago za nekoliko nižjo stopnjo verjetnosti, ali bi zaščitna ograja preprečila toženkino poškodbo – na pravilnost navedenega stališča ne vpliva. Toženka bi za odpravo oziroma zmanjšanje nevarnosti poškodb zaradi gibanja obiskovalcev pred odrom lahko poskrbela na različne načine (sodba navaja tudi postavitev varnostnikov pred odrom), pa ni storila ničesar.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da tožnica ni prispevala k nastanku škode. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožnica spremljala koncert iz prvih vrst, čeprav je bila tam gneča in čeprav so poslušalci pod odrom posebej intenzivno izražali navdušenje nad skupino, in zavzema stališče, da ljudje resda zavestno sprejemamo določena tveganja in s tem pristajamo na posledice, vendar pa o taki situaciji ne more biti govora v primeru organizirane prireditve, kot je bila obravnavana. Na taki prireditvi je bil organizator dolžan poskrbeti za ustrezne varnostne ukrepe, tožnica pa ni bila dolžna posebej izbirati mesta, s katerega bo spremljala koncert oziroma se izogniti zgoščeni masi poslušalcev. Pri tem se sklicuje na sodbi VSL I Cp 1364/1994 (1) in III Cp 1009/2009 (2).

9. Dejansko stanje v zadevah, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba, je bilo drugačno in zato za sam zaključek o neobstoju oškodovankinega prispevka k nastali škodi za odločitev v obravnavani zadevi ne moreta biti relevantni. V prvem primeru je bilo stališče sploh zavzeto v okviru utemeljevanja organizatorjeve odgovornosti – in ne oškodovančevega prispevka k nastali škodi, v obeh primerih pa je bil položaj drugačen v tem, da bi se oškodovanca lahko nastanku škode zaradi uresničitve tveganja, ki sta se mu izpostavila, izognila le tako, da se tekmovanja oziroma prireditve sploh ne bi udeležila, v obravnavanem primeru pa bi – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – tožnica lahko zmanjšala tveganje že s tem, da koncerta ne bi spremljala iz prvih vrst, kjer je bila gneča največja.

10. V obravnavanem primeru toženka utemeljeno opozarja, da v sodbi ni bila ustrezno ovrednotena ugotovitev, da je bilo izražanje občutij in prerivanje med poslušalci agresivnejše v prvih vrstah, a se je tožnica kljub temu odločila, da bo koncert spremljala od tam. Kot je povzeto v izpodbijani sodbi, je sama sicer povedala, da ne bi šla v prvo vrsto, če bi pričakovala, da jo bo potisnilo k odru. Ne glede na to je kot odrasla oseba mogla oceniti, da je tveganje za poškodovanje v prvih vrstah večje, a ji je bilo – kot prav tako izhaja iz njene izpovedbe (razmišljala je, ali je vredno tvegati s stanjem v prvi vrsti, in si želela, da vsaj pet minut opazuje kitarista in skupino od blizu) – to tveganje ljubše kot spremljanje koncerta z mesta, kjer je bila nevarnost za poškodovanje manjša. 11. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ob upoštevanju teže tožničine neskrbnosti (ob spremljanju koncerta z bolj oddaljenega mesta, kjer gneča ni bila tolikšna kot v prvih vrstah, bi bila nevarnost za poškodovanje bistveno manjša) v primerjavi s težo toženkine opustitve varovalnih ukrepov (prerivanje med publiko in skakanje z odra je bilo ne le pričakovani, ampak želeni sestavni del prireditve) je tožnica upravičena do za 25 % zmanjšane odškodnine.

12. Ker toženkina krivdna odgovornost zadostuje za pravilnost izpodbijane sodbe, se ni bilo treba spuščati v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na stališče izpodbijane sodbe, da je ob krivdni podana tudi toženkina objektivna odgovornost. 13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolgovani znesek odškodnine ob upoštevanju tožničinega prispevka k nastali škodi znižalo na 3.675 EUR, kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na dvotretjinski tožničin uspeh in znesek potrebnih stroškov vsake od pravdnih strank, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, je tožnica upravičena do povrnitve 456,27 EUR, toženka pa do povrnitve 312,84 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 143,43 EUR.

15. Ker je toženka s pritožbo delno uspela (njen uspeh je 25 %), ji je tožnica dolžna povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (312 EUR po tar. št. 3210), povečan za 20 % davek na dodano vrednost in strošek za sodno takso za pritožbo (267 EUR) in znašajo skupaj 641,40 EUR. Tožnica ji je torej dolžna povrniti 160,35 EUR. Tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, ker ni pomembno prispeval k odločitvi v zadevi.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Sodišče je zavzelo stališče, ki ga ponavlja izpodbijana sodba, da zavestno sprejemanje določenih tveganj, povezanih z udeležbo na prireditvi, vključuje tudi sprejemanje njihovih posledic, vendar pa to organizatorja prireditve ne razbremenjuje njegove odgovornosti. Šlo je za organizatorjevo odgovornost za škodo, ki je nastala gledalcu na tekmi zato, ker ga je zadela steklenica, ki jo je vrgel drug gledalec.

(2) Šlo je za tekmovanje na sankališču, toženčeva odgovornost pa je temeljila na očitku, da ni poskrbel, da se na sankališču v času, ko so bili na progi tekmovalci, ne bi nahajale druge osebe. Zavrnjeno je bilo toženčevo stališče o oškodovankinem prispevku, ker da bi morala hitrost, načina in smeri vožnje prilagoditi svojemu znanju in terenskim razmeram ter gostoti udeležencev na sankališču. Ocenilo je, da je v danem primeru šlo za tekmovanje, zato bi morali organizatorji poskrbeti za potrebne varnostne ukrepe, med drugim tudi, da netekmovalci nimajo dostopa na progo, na kateri poteka športna prireditev.