Jedro

V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, se zahteva za varstvo zakonitosti praviloma rešuje šele, ko je z sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Zaradi zagotavljanja uresničevanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa je v določenih primerih dopustno odstopanje od navedenega stališča. Ker je bil zagovornik navzoč na seji senata sodišča tretje stopnje, vendar izločitve sodnikov ni zahteval, je glede v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanega izločitvenega razloga iz 4.a točke 39. člena ZKP prekludiran.

Če je sodba zoper obsojenca pravnomočna, je lahko v ponovljenem postopku zoper sostorilca zaslišan le kot priča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo dne 19.11.2001, s katero je spoznalo za krive tudi obsojene L.O., D.Š., B.R. in K.K. ter obtoženo M.M., obsojenega B.Ž. pod točko I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. členom KZ, pod točko II. pa štirih poskusov kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 22. členom KZ. Obsojencu je za kaznivo dejanje pod točko I. določilo kazen trideset let zapora, pod točko II. pa za poskus umora J.M. osem let zapora, za poskuse umora N., T. in L.M. za vsako tri leta zapora ter mu po 1. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen trideset let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenemu B.Ž. v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v priporu od 18.12.2000 od 6.20 ure dalje. Na podlagi 2. in 1. odstavka 69. člena KZ je temu obsojencu odvzelo predmete, uporabljene in namenjene za kaznivo dejanje, naštete v 1. odstavku na 10. strani prvostopenjske sodbe. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je obsojenemu B.Ž. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko I. tako, da je odločilo, da je v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe dolžan plačati protivrednost 45.000 DEM preračunano v slovenske tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovance J.M., N.M., T.M. in L.M. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenega B.Ž. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po 1. odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun.

Višje sodišče v Mariboru je sodbo z dne 10.4.2002 deloma ugodilo pritožbi zagovornikov obtožene M.M. glede pravne opredelitve in kazni, določene za kaznivo dejanje pod točko IV. prvostopenjske sodbe ter v odločbi o enotni kazni, pritožbe zagovornikov obsojenih B.Ž., L.O. in D.Š. pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem (a izpodbijanem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega B.Ž. je oprostilo povrnitve plačila stroškov pritožbenega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 15.10.2002 pod 1. točko zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega B.Ž. kot neutemeljeno in glede tega obsojenca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP pa odločilo, da ti bremenijo proračun. Pod 2. točko pa je ugodilo pritožbi zagovornikov obtožene M.M. in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede te obtoženke razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper obsodilni del sodbe, kolikor se ta nanaša na obsojenega B.Ž., je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da vsi vrhovni sodniki, razen K.O., ne bi smeli odločati o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje, saj da so bili predhodno vsebinsko seznanjeni s spisovnim gradivom, vključno z listino, ki je narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Poudarja, da je Vrhovno sodišče, ki je ugodilo pritožbi obtožene M.M., sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, glede obsojenega B.Ž. in ostalih obsojencev prekršilo načelo beneficium cohesionis - privilegij pridruženja in s tem tudi določbo 387. člena ZKP. V takem ravnanju sodišča vidi vložnik tudi kršitev načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) v zvezi z načelom enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Navaja še, da se uradni zaznamek o obvestilih, zbranih od takrat še osumljenega D.Š., ki je bil predočen obtoženi M.M. na njenem zaslišanju, nanaša tudi na B.Ž., kar slednjega povezuje z očitano kršitvijo. Ker Vrhovno sodišče sodbe ni razveljavilo, je po mnenju vložnika kršilo tudi določbo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Obsojenčevemu zagovorniku se zastavlja tudi vprašanje obsojenčevega statusa v ponovnem sojenju M.M., saj da ne ve, ali bo obravnavan kot priča ali kot obsojenec. V zahtevi se tudi sprašuje, ali bo kateri od vrhovnih sodnikov, ki so sprejeli izpodbijano pravnomočno sodbo, lahko sodeloval pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti ostalih obsojencev. Zahtevo je še dopolnil z navedbami, ki po vložnikovem mnenju samo še utrjujejo trditev, da vrhovna sodnika mag. A.R. in F.K. v senatu, ki je zavrnil pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne bi smela sodelovati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov, taksativno naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, vložiti zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred kako pravnomočno sodno odločbo. Izpolnjena morata biti dva pogoja: a) da je odločba pravnomočna in b) da je pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretni zadevi se postavlja vprašanje, ali je podan drugi pogoj, saj sodba ni postala pravnomočna kot celota (za obtoženo M.M.). V primeru objektivne koneksitete, za kakršno gre v obravnavani zadevi, je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme. V tej kazenski zadevi je sodišče tretje stopnje po 2. odstavku 398. v zvezi s 6. odstavkom 392. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje glede obtožene M.M. razveljavilo, vendar pa takšna delna razveljavitev ne pomeni izločitve postopka zoper to obtoženko. Glede tega vprašanja je ZKP popolnoma določen, ko predpisuje, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti ali izločiti del postopka zoper določene storilce oziroma sostorilce le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). Določba 6. odstavka 392. člena ZKP omogoča le, da ostanejo v veljavi deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razjasnjeno in bi bilo nesmotrno ali celo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

Nerazveljavljeni del sodbe se ne da več izpodbijati s pritožbo in postane formalno in materialno pravnomočen ter za obsojence, ki jih razveljavitev ne zadeva, tudi izvršljiv. Navedena zakonska ureditev praviloma narekuje v primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko je z sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh udeležencev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta beneficium cohesionis in podobno. Vendar pa bi vztrajanje zgolj pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Če bi Vrhovno sodišče o zahtevi zagovornika obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi ne odločilo, dokler kazenski postopek ne bo pravnomočno končan tudi zoper obtoženo M.M., bi nastal položaj, v katerem bi obsojencu ne bilo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Ta pravica mora biti spoštovana tudi v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu. Sodišče je dolžno organizirati sojenje tako, da se obdolžencu dejansko zagotovi uresničevanje pravic iz 23. člena Ustave. V koliziji si stojita dve zahtevi: a) formalna, ki narekuje izvedbo enotnega postopka in b) obsojenčeva pravica do sojenja v razumnem roku. Kazenski postopek zoper obtoženo M.M., glede katere je sodišče tretje stopnje drugo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo, je po več kot treh letih zopet v fazi sojenja pred sodiščem druge stopnje. V takem procesnem položaju bi bila po presoji Vrhovnega sodišča, če bi z odločitvijo o obsojenčevi zahtevi čakalo na pravnomočni zaključek kazenskega postopka kot celote, pravica obsojenega B.Ž. do sojenja v razumnem roku tako prekršena, da to opravičuje odstopanje od zahteve za izvedbo enotnega postopka. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega B.Ž. obravnavalo po vsebini.

Z navedbami, da vrhovni sodniki F.K., mag. A.R., M.Š. in P.H., ki da so bili "kontaminirani", ne bi smeli odločati o vložnikovi pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, vložnik po vsebini uveljavlja izločitveni razlog, ki ga je zakonodajalec z novelo uredil v 4.a točki 39. člena ZKP-E. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da je bil ZKP v neskladju z Ustavo, saj ni določal učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v kazenskem postopku (odločba U-I-92 z dne 21.3.2002).

Po 2. odstavku 42. člena ZKP, kot je veljal v času odločanja o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper drugostopenjsko sodbo pred Vrhovnim sodiščem in se je glede na določbo 2. odstavka 398. člena ZKP uporablja tudi v pritožbenem postopku pred sodiščem tretje stopnje, je lahko stranka zahtevala izločitev sodnika v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo. Stranke se s sestavo pritožbenega senata praviloma lahko seznanijo šele po razpisu seje oziroma pred samim začetkom seje senata, tako da ne morejo že v pritožbi ali v odgovoru nanjo zahtevati izločitve poimensko določenih sodnikov višjega (Vrhovnega) sodišča. Z novelo ZKP-F je bila zato ta določba spremenjena, da lahko v tej fazi stranka zahteva izločitev sodnika do začetka seje senata, to je, preden začne sodnik poročevalec podajati poročilo o stanju stvari.

Zagovornik obsojenega B.Ž. je bil na seji senata sodišča tretje stopnje navzoč, vendar izločitve sodnikov ni zahteval. Zakonitost procesnih dejanj se presoja glede na zakonske določbe, veljavne v času, ko je bilo ta opravljena. Vendar je tudi z vidika današnje ureditve, ki je za obsojenca ugodnejša, zahteva za izločitev sodnikov tretje stopnje prepozna. Glede zatrjevanega izločitvenega razloga je vložnik prekludiran in ga tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uspešno uveljavljati. Kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP na tej podlagi zato ni podana.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve v zahtevi določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti trditev ni mogoče preizkusiti.

V zahtevi obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je sodišče tretje stopnje ravnalo v nasprotju z načelom privilegija pridruženja in s tem tudi z določbo 387. člena ZKP, ker sodb sodišč prve in druge stopnje ni razveljavilo tudi glede obsojenega B.Ž. in ostalih obsojencev, ki se niso imeli pravico pritožiti zoper drugostopenjsko sodbo.

Bistveni pogoj za uporabo privilegija pridruženja po 387. členu ZKP je, da gre za soobtožence, za katere je bila v enotnem postopku izdana ena sodba. Temu pogoju je v konkretni zadevi zadoščeno in ga v zahtevi tudi ni bilo potrebno posebej obrazlagati. Nadaljnji pogoj za uporabo tega procesnega instituta pa je, da so razlogi, zaradi katerih je sodišče odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil, ali se ni pritožil v tej smeri. Pri tem je pomembno, da razlogi, ki jih je kot podlago za svojo odločitev upoštevalo sodišče druge ali tretje stopnje, narekujejo tudi razveljavitev odločbe zoper obtožence, ki se niso pritožili, ali pa so se, pa tega razloga niso uveljavljali. Zakaj bi moralo sodišče tretje stopnje glede obsojenega B.Ž. uporabiti navedeni institut, zahteva ne konkretizira. Posplošeno se sklicuje na določbi 22. in 14. člena Ustave in trdi, "da vse izhaja iz istih spisovnih listin", pri čemer pa teh pobliže niti z besedo ne opredeli. Utemeljenosti tako nekonkretizirane trditve zato ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa vložnik navaja, da je (ta) kršitev še večja, ker se uradni zaznamek o zbranih obvestilih takrat še osumljenega D.Š., ki jih je preiskovalna sodnica predočila obtoženi M.M. (očitno list. št. 72, 4. odstavek) in da se ta nanaša tudi na B.Ž. ter da bi tudi iz tega razloga moralo sodišče razveljaviti sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi glede obsojenega B.Ž., mu tudi ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča (stran 16, 2. odstavek), je to ugotovilo, da je v času, ko je bila obtoženi M.M. predočena izjava D.Š., dana policiji v predkazenskem postopku, sodišče že razpolagalo z izjavo tega obdolženca z isto vsebino, ki jo je ta podal pri zaslišanju pri preiskovalni sodnici ob upoštevanju vseh procesnih garancij. Zato je ocenilo, da izjava D.Š. po svoji vsebini ne predstavlja nedovoljenega dokaza ne glede na to, da v zvezi s tem tudi obtožena M.M. ni izjavila ničesar, kar bi jo lahko obremenjevalo. Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da pravice obsojenega D.Š. ob zaslišanju pri preiskovalni sodnici v zvezi z navedeno izjavo niso bile kršene, zato iz navedene predočitve obtoženi M.M. tudi ne more izhajati kršitev njenih pravic. Glede na takšno vsebino utemeljitve tretje stopenjske sodbe je očitno, da Vrhovno sodišče iz tega razloga sodb sodišč prve in druge stopnje glede M.M. ni razveljavilo. Ko zagovornik obsojenega B.Ž. v zahtevi uveljavlja kršitev 387. člena na tej podlagi, zato tudi ne more biti uspešen.

Zakaj naj bi bila podana "zatrjevana" absolutna kršitev določb ZKP (pri čemer vložnik ne pove, katera) in temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zagotovljenih v 14. in 22. členu Ustave v zvezi s 6. členom EKČP in s tem prekršena obsojenčeva pravica do poštenega sojenja, pa tudi z drugimi navedbami vložnik ne obrazloži. Status obsojenega B.Ž. v ponovljenem sojenju zoper obtoženo M.M. postopku,na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe v ničemer ne vpliva. Glede na to, da je sodba zoper njega pravnomočna, je lahko zaslišan le kot priča. Sicer pa vložnik tudi ne pove, katero kršitev procesnega zakona naj bi v zvezi s tem storilo sodišče tretje stopnje.

Prav tako je za presojo zakonitosti napadene pravnomočne sodbe povsem nepomembna argumentacija, s katero vložnik problematizira vprašanje, ali bo lahko kateri od vrhovnih sodnikov, ki so na tretji stopnji odločali v pritožbenem postopku, sodeloval pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili ostali obsojenci. Na katero kršitev zakona meri vložnik s temi navedbami, prav tako v zahtevi ne obrazloži. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega B.Ž., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo sicer ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega B.Ž. glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.