Jedro

V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju prvi in drugi tožnik). Prvi tožnik je od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahteval plačilo 45.000,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2022 dalje do plačila, drugi tožnik pa je zahteval od toženca plačilo 30.000,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2022 dalje do plačila. Prvi in drugi tožnik sta tudi zahtevala, da jima toženec povrne stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prvi in drugi tožnik dolžna tožencu nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka.

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta prvi in drugi tožnik po svojem pooblaščencu. Pritožbo vlagata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta tožbo zoper toženca vložila, ker je bil v času tragičnega dogodka delodajalec obeh ustreljenih in se pri tem sklicujeta na 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), po katerem mora delodajalec delavcu povrniti škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, kar velja tudi za obravnavani primer, ko povrnitev škode zaradi smrti bližnjega, ki je bil delavec, terja njegov ožji sorodnik kot posredni oškodovanec. Nadalje zatrjujeta obstoj objektivne odgovornosti toženca po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj delo sodnega izvršitelja ali njegovega pomočnika predstavlja delo s povečano nevarnostjo in je tako toženec kot delodajalec dolžan povrniti škodo na podlagi določb 149. in 150. člena OZ. Prvi in drugi tožnik sta tekom pravdnega postopka poleg objektivne odgovornosti zatrjevala še subjektivno odgovornost toženca zaradi odgovornosti delodajalca po 147. členu OZ. Iz izvedenega dokaznega postopka pa tudi iz kazenskega spisa izhaja, da je pokojni pomočnik izvršitelja A. A. ravnal izrecno v nasprotju s predpisi in pravili postopanja pri izvajanju neposrednih dejanj izvršbe in kljub odporu in nasprotovanju izvedbe odvzema zarubljenega avtomobila, s strani storilca B. B. (v nadaljevanju storilec), ni odšel, ko je slednji nasprotoval izročitvi zarubljenega vozila ali zaprosil za pomoč policije, ampak se je povsem nedopustno spustil v verbalni konflikt s storilcem kaznivega dejanja, ki je pripeljal do tragičnega konca. Nikakor ni smel uporabiti solzivca, kot je na zaslišanju v kazenskem postopku potrdil tudi toženec. Dejstvo, da je imel A. A. pri sebi solzivec, izkazuje tudi, da so mu bila dana neustrezna navodila, in da je izostal nadzor delodajalca glede ravnanja v primeru upiranja ali ogrožanja pri izvajanju neposrednih dejanj izvršbe. Po zatrjevanju pritožbe je delodajalec opustil dolžno nadzorstvo nad delavcem, pomočnikom izvršitelja A. A. Dokazni postopek je, po mnenju pritožbe, pokazal, da je že prvi trenutek po prihodu obeh pomočnikov izvršitelja prišlo do verbalnega konflikta, saj bi naj bil rubež po prepričanju storilca (partnerja dolžnice) in tudi dolžnice preuranjen, saj je bila dražba vozila razpisana za naslednji dan. Prišlo je do odločno izraženega nasprotovanja izvršilnim dejanjem, ko je potrebno, kot je izpovedal sam toženec, takoj prekiniti z nadaljevanjem rubeža in kraj zapustiti ter glede na okoliščine primera v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) zaprositi za prisotnost in pomoč policije pri opravi izvršilnih dejanj. Pomočnika izvršitelja nista ravnala pravilno in prekinila rubeža ter zapustila kraja, konflikt je ekskaliral, pridružila se je tudi dolžnica, storilec pa se je za trenutek oddaljil in se vrnil s pištolo v roki ter sprožil v zrak opozorilni strel. Tudi to očitno ni prepričalo pomočnika izvršitelja A. A. za prekinitev in umik, če že ne na pobeg, saj je tudi po nesporni ugotovitvi sodišča uporabil solzilno pršilo zoper storilca, čemur sta sledila dva usodna strela. Sodišče prve stopnje je na strani šest pri ugotavljanju dejanskega stanja kot nesporno zapisalo, da je storilec po prihodu iz hiše s pištolo v roki, verbalno in fizično napadel A. A., za kar pa sodišče ni imelo nobenih dokazov in jih je ustvarilo brez podlage. Storilec in njegova partnerka sta izpovedala ravno nasprotno, kar je sicer razumljivo, nikakor pa si sodišče ne more samo ustvariti nasprotni dokaz. Nihče ni videl, da bi naj storilec fizično napadel pomočnika izvršitelja A. A., tega nista zatrjevala niti oba tožnika v svojih navedbah. Izpodbijana sodba je evidentno prekoračila trditve tožnikov in je s tem sodišče ravnalo v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Glede zatrjevane objektivne odgovornosti je sodišče razsodilo, da ni podana, saj delo izvršitelja samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma dela s povečano nevarnostjo. V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je, v zvezi z nevarnostjo, sodišče prve stopnje zapisalo judikat, da če iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost lahko postane nevarna le zaradi določenih okoliščin in je povzročitev teh okoliščin večino možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami določenih oseb). Prav takšna situacija je bila podana v obravnavani zadevi (opustitev takojšnje prekinitve izvršilnih dejanj s strani pomočnika izvršitelja A. A., zaradi jasno izraženega nasprotovanja dolžnice in njenega moža). Po mnenju pritožbe je pritrditi, da sam toženec ni mogel vedeti, da storilec poseduje strelno orožje, vendar toženec nosi odgovornost tudi za ravnanje svojih zaposlenih. Pomočnik izvršitelja A. A. je videl, da se je storilec iz hiše vrnil s pištolo v roki, če tega slučajno ni, je najprej sprožil opozorilni strel v zrak, pomočnik izvršitelja A. A. pa se še vedno ni umaknil in prekinil izvršilnega dejanja, temveč je še naprej silil v storilca in pri tem uporabil še solzilno pršilo in nikakor ne v samoobrambi, kot to poskuša prikazati sodišče prve stopnje, saj ga je uporabil po opozorilnem strelu v zrak, namesto da bi se obrnil in zapustil kraj dogodka. Po prepričanju pritožbe je podana funkcionalna zveza med dejavnostjo toženca kot delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je tretjemu nastala škoda, s čimer je izpolnjena temeljna predpostavka odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je, po mnenju pritožbe, v pomanjkanju argumentov za ugotovitev dejanskega stanja, zmotno oziroma zavajajoče v 27., 28. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, glede sosledja strelov, da se izpovedba prvega tožnika v pravdnem postopku razlikuje od izpovedbe v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo izjavo C. C., da po odhodu storilca v hišo ni bilo nekega odpora, da bi morala pomočnika izvršitelja prenehati z izvršilnim dejanjem. To ne drži, saj iz njene izjave in izjave storilca izhaja, da je bilo pomočnikoma izvršitelja takoj ob prihodu povedano, da nasprotujeta rubežu, ker da je dražba naslednji dan. V 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prihajalo samo s sabo v nasprotje. Tako je najprej zapisalo, da sta se storilec in pomočnik izvršitelja prerivala in prepirala, zaradi česar je pomočnik izvršitelja uporabil solzivec. Po z ničemer podkrepljeni takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje bi šele potem storilec odšel v hišo po pištolo, saj sodišče zapiše, da se s solzivcem ne brani, če pred teboj stoji človek s pištolo. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da bi naj bil pomočnik izvršitelja napaden in je solzivec uporabil v samoobrambi, pri čemer toženec v svojih vlogah nikoli in nikjer ni podal trditev, kaj šele dokazov v tej smeri, izjave obeh udeleženih, C. C. in storilca so povsem nasprotujoče ugotovitvam sodišča, s čimer je sodišče manjkajoče trditve samoiniciativno dopolnjevalo in s tem prekoračilo trditveno podlago. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, z nelogičnimi zaključki, brez upoštevanja v postopku ugotovljenih dejstev, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo glede odgovornosti toženca kot delodajalca. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o zahtevku, podredno pa, da citirano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Toženec je odgovoril na tožbo. V odgovoru na tožbo se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Sodišče druge stopnje se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.Prvi tožnik je bil v času škodnega dogodka, 24.2.2022, poročen z pomočnico izvršitelja D. D., materjo drugega tožnika. Oba pomočnika izvršitelja, D. D. (toženčeva sestra) in A. A. (toženčev sin), sta bila pri tožencu zaposlena. Tožnika zahtevata pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti ožjega družinskega člana, D. D., po prvem odstavku 180. člena OZ.

10.Iz pravnomočne sodbe okrožnega sodišča v Celju III K 11301/2022 (priloga B24) izhaja, da je oba pomočnika izvršitelja umoril storilec, B. B. Iz opisa kaznivega dejanja pa, da je storilec, 24. 2. 2022, okoli 17.45 ure, na svojem domu pred stanovanjsko hišo na naslovu (naslov 1), s pištolo, ustrelil A. A. v predel obraza pod desnim očesom in mu s tem povzročil strelno poškodbo možganovine in edema možganov, ki so privedle do možganske smrti ter vdihovanja krvi in izbruhane vsebine iz želodca, zaradi česar je na kraju umrl, nakar je z isto pištolo ustrelil še D. D. v levo senčno regijo glave in ji s tem povzročil strelno poškodbo možganovine in edema možganov, ki so privedle do možganske smrti ter vdihovanja krvi iz ustne votline, zaradi česar je istega dne ob 23:29 uri v Splošni bolnišnici Celje umrla, dejanje pa je storil zaradi postopka in odločitve sodnika, ki je v izvršilnem postopku izdal sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je že dovoljena izvršba nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, pri čemer sta A. A. in D. D. kot pomočnika izvršitelja tega dne na domu B. B. na podlagi določil 82. in 85. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 38.a člena in 65. členom Pravilnika nameravala realizirati navedeni sklep z odvzemom premičnine, osebnega avtomobila last C. C., žene B. B., katerega je imel v posesti storilec B. B., in ki je bil v postopku premičninske izvršbe že dne 25. 5. 2021 zarubljen ter ga za potrebe razpisa dražbe odpeljati v hrambo izvršitelja, s čimer se B. B. ni strinjal in je iz nizkotnih nagibov, saj je A. A. in D. D. ustrelil, ker sta kljub njegovemu nasprotovanju vztrajala pri uradnem dejanju fizičnega odvzema osebnega avtomobila, pri tem pa se ni oziral na to, da sta zgolj v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, ki sta jih imela kot pomočnika izvršitelja, izvrševala zakoniti sklep sodišča ter jima je s tem, ko ju je ustrelil, preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila.

Glede objektivne odgovornosti

11.Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ni podane objektivne odgovornosti toženca pri katerem sta bila zaposlena oba pomočnika izvršitelja, ki sta bila žrtvi kaznivega dejanja storilca, ki jima je želel preprečiti izvrševanje zakonitega sklepa sodišča, v zvezi z odvzemom zarubljenega osebnega avtomobila, kar je prepričljivo obrazložilo v 12., 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je v obravnavanem primeru prišlo do situacije, ko je običajna dejavnost postala nevarna zaradi določenih okoliščin, in sicer opustitve takojšnje prekinitve izvršilnih dejanj, s strani pomočnika izvršitelja A. A., zaradi jasno izraženega nasprotovanja dolžnice in njenega moža, storilca kaznivega dejanja. Po presoji sodišča druge stopnje, s strani obeh tožnikov zatrjevano ravnaje žrtve kaznivega dejanja (A. A.), po naravi stvari ne more predstavljati podlage za obstoj objektivne odgovornosti toženca za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da delo pomočnika izvršitelja ni mogoče samo po sebi opredeliti kot nevarno dejavnost, saj ga kot takšnega ne opredeljuje noben predpis. Tak
61no stali
61
0de je skladno z sodno prakso v primerljivih primerih

12.Drugi odstavek 131.
0dlena OZ dolo
0da, da se za
61kodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira ve
0dja
61kodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Kot nevarno dejavnost, ki povzro
0di objektivno od1kodninsko odgovornost je mo
7eno
61teti le dejavnost, pri kateri obstaja neobi
0dajno veliko tveganje za nastanek
61kode na
7eivljenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz obi
0dajnega na
0dina opravljanja dejavnosti, pri katerem s
61e tako skrbnim nadzorom in spo1tovanjem pravil za njeno izvajanje ni mo
7ede prepre
0diti nastanka
61kode, lahko pa pove
0dana nevarnost izhaja iz posebnih okoli1
0din, v katerih je bila sicer nevarna dejavnost izvajana.