Jedro

Nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je samo tisti, ki je obstajal že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski akt, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti. Nov dokaz mora biti torej po ustaljeni sodni praksi subjektivno nov, a objektivno star.

Izrek

Predlog za obnovo postopka se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 22. 11. 2017 pri naslovnem sodišču vložil predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča I U 912/2016 z dne 13. 6. 2017. V predlogu uveljavlja obnovitvena razloga iz 1. in 6. točke prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ju opira na sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z opr. št. I K 64444/2012 (oziroma I K 64444/2012), in iz katere naj bi izhajala (pravilna) "pravna kvalifikacija lastništva denarja", ki je predmet sodbe naslovnega sodišča in ki naj bi bila drugačna, kot je tista, ki jo je ugotovilo sodišče. 2. Predlog je moralo sodišče zavreči. 3. Po 6. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta sodba pa je bila kasneje razveljavljena z drugo pravnomočno sodno odločbo. V konkretnem primeru iz sodbe naslovnega sodišča povsem jasno sledi, da se odločitev ne naslanja na nobeno in tudi ne na kazensko sodbo, na katero se sklicuje tožnik v predlogu, kar pomeni, da ni podlage za uveljavljanje obnovitvenega razloga iz citirane zakonske določbe.

4. Podani pa niso po presoji sodišča niti pogoji za obnovo postopka na podlagi 1. točke 96. člena ZUS-1, po kateri se sodni postopek, ki je bil pravnomočno končan, obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. S tem, da se po drugem odstavku istega člena sme zaradi razlogov iz te točke obnova dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

5. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik v predlogu, bi se torej lahko upoštevala (kot nov dokaz) le v primeru, če bi kot pravnomočna sodna odločba obstajala že ob izdaji prvostopenjske davčne odločbe in če bi lahko (po vsebini) vplivala na dejanske ugotovitve, zbrane v sodnem postopku. Takšnih lastnosti pa zadevna kazenska sodba po presoji sodišča nima. Najprej že zato, ker ni na dovolj verodostojen način (s predložitvijo kopije sodbe, na kateri je potrdilo o pravnomočnosti) izkazana njena pravnomočnost v času izdaje prvostopenjske davčne odločbe, ki omogoča, da se jo sploh upošteva kot nov dokaz pri obnovi postopka. Nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je namreč samo tisti, ki je obstajal že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski akt, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti. Nov dokaz mora biti torej po ustaljeni sodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2014 z dne 20. 3. 2014) subjektivno nov, a objektivno star. Predvsem pa z ozirom na vsebino kazenske sodbe, na katero se sklicuje in jo povzema tožnik v II. točki predloga, ni niti verjetno, da bi bila odločitev sodišča v primeru, če bi bila sodba predložena v upravnem sporu, na njeni podlagi lahko drugačna. V postopku, ki se obnavlja, namreč ni (bilo) sporno, da je denar (620 000,00 EUR) iz sodne poravnave, sklenjene z Mestno občino A., izvorno pripadal B. in samo na to dejstvo se kazenska sodba nanaša. O nadaljnji usodi tega denarja oziroma o razpolaganju z njim, kar je vsebina davčnih odločb oziroma oziroma sodne odločbe, za katero se predlaga obnova, pa se s kazensko sodbo ne odloča, in zato le-ta na dejansko stanje, ki je podlaga za sodno in pred tem za upravno odločitev, ne more imeti nobenega vpliva. Poleg tega odločitev naslovnega sodišča, kot dovolj jasno sledi iz sodbe, ne temelji na dejstvih in dokazih, ki ne bi bili pred tem ugotovljeni in presojeni že v davčnem postopku. Zato po presoji sodišča tudi ni izpolnjen nadaljnji pogoj za obnovo, saj v konkretnem primeru ne gre za sodni postopek, v katerem bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin sprejelo svojo odločitev.

6. Ker torej po povedanem ni podan noben od obnovitvenih razlogov, ki jih tožnik zatrjuje v predlogu, je sodišče na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS-1 predlog za obnovo s sklepom zavrglo.