Jedro

Podrejanje tujca pravnemu redu je res nedefiniran pojem, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer je standardna presoja obstoja razloga za ta pravna pojma postavljena na raven domneve in suma. Zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Skladno z ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zavrniti tožbene očitke, da upravni organ postavlja domnevo kršitev pravnega reda, saj, kot rečeno, je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je podana pravnomočna obsodba tožnika.

Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu, ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma da bi se moral tak postopek že začeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.V izpodbijani odločbi je Upravna enota Celje (v nadaljevanju UE Celje, tudi toženka) zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik že bil pravnomočno obsojen v Republiki Sloveniji, kot izhaja iz sodbe št. VI K 14044/2022 z dne 22. 3. 2022, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2022. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil tožnik skupaj z A. A. in B. B., sicer materjo tožnikovega otroka, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, saj je z zavestnim sodelovanjem pri storitvi vzel tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil, s tem, da je v času od 23.50 ure dne 3. 10. 2021 do 00.10 ure dne 4. 10. 2021 iz terase lokala C. v D. vzel razpihovalni grelnik znamke Blumfeldt Comicbeamm, last E. E. in si ga protipravno prilastil, dejanje pa storil tako, da sta D. D. in A. A. s stropa snela razpihovalna grelnika, medtem ko je B. B. opazovala okolico, s čimer je E. E. oškodoval za približno 800,00 EUR in mu je bila po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba 3 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1. leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

2.Glede na dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in s tem izkazal negativni odnos do pravnega reda Republike Slovenije, obstajajo razlogi za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Upravni organ - Upravna enota Šmarje pri Jelšah (v nadaljevanju UE Šmarje pri Jelšah) je na podlagi strankine izjave ponovno preučila vsa dejstva in naknadno ugotovila, da se prav tako pri UE Šmarje pri Jelšah vodi postopek ugotavljanja strankinega začasnega prebivališča. Postopek je bil uveden 10. 6. 2022, saj je bil podan dvom, da na naslovu F., kjer ima tožnik prijavljeno začasno prebivališče, dejansko prebiva. Tožnik je podal izjavo na zapisnik, kjer je pod kazensko in materialno odgovornostjo med drugim izjavil, da dela in živi v G., na naslovu ..., kjer ima najemniško stanovanje, v katerem prebiva sam in zanj plačuje najemnino. V Rogatcu je prijavil prebivališče preko prijatelja H. H., ki je mož od lastnice hiše, samo zato, da ima v Sloveniji naslov, prijavljeno prebivališče. Živi pa ves čas v G., tam ima svoje osebne stvari.

3.V zvezi z izjavo, da je rojstvo otroka spremenilo njegov pogled na svet, da ga je otrok spremenil in je dozorel, organ ugotavlja, da glede na dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 3. 10. 2021 oziroma 4. 10. 2021, otrok pa je, kot je razvidno iz priložene kopije izpiska iz rojstne matične knjige, rojen 27. 2. 2022, je tožnik v času storitve kaznivega dejanja že vedel, da se mu bo rodil otrok in bi že takrat moral ravnati "odgovorno", z zavestjo, da bo imel dolžnosti do otroka. Kot izhaja iz sodbe sodišča je pri storjenem kaznivem dejanju sodelovala tudi mama otroka, B. B., ki je bila prav tako spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

4.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja je upravni organ - UE Šmarje pri Jelšah ugotovil, da zahtevku za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ne more ugoditi, ker meni, da obstajajo v skladu s šesto alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije in da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj ter v skladu s šesto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj se tudi do sedaj ni.

5.Ker je tožnik spremenil prebivališče, in sicer v I., je UE Šmarje pri Jelšah odstopila zadevo UE Celje. Ta pa je ugotovila še, da iz vpogleda v fonetični indeks osebe izhaja, da ima tožnik poleg že zgoraj navedenega kaznivega dejanja, zabeležene kar štiri prekrške zoper cestno prometne predpise, in sicer prvega z dne 25. 1. 2020, drugega z dne 17. 6. 2020, tretjega z dne 15. 5. 2021 in četrtega z dne 27. 2. 2022. V vseh štirih primerih so stranki bili izdani plačilni nalogi.

6.Upravni organ pa je v postopku glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene ugotovil, da se tožnik z nespoštovanjem oziroma s kršitvijo določb zakonov in nesporno ugotovljenim dejstvom, da je v Republiki Sloveniji že bil obsojen za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, s sodbo o kaznovalnem nalogu opr. št. VI K 14044/2022, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2022, in s katero je bil obsojen na pogojno obsodbo 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta in da pravne posledice obsodbe še vedno trajajo, že do sedaj ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in da so bile kršitve zakonodaje že dejansko izkazane. Upravni organ je glede na strankine navedbe glede na fiktivno prijavo in da ni mogoče šteti, da je bil spoznan za krivega storitve prekrška, saj v prekrškovni evidenci ni zaveden, tudi pretehtal, da vsaka kršitev pravnih predpisov Republike Slovenije sama zase morebiti še res ne zadostuje za utemeljitev domneve, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, da pa je upravni organ v postopku glede na ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi izpeljane dokazne ocene vseh ugotovljenih okoliščin skupaj ugotovil, da zaradi tožnikovih ponavljajočih kršitev zakonodaje, za katere pa je tožnik prejel plačilne naloge in tudi sodbo, obstaja večji razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil je mogoče sklepati, da tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov pravnega reda Republike Slovenije. Glede na navedeno je predlog za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnil.

7.Tožnik v tožbi odločitvi nasprotuje in navaja, da ne po gramatikalni, ne po teleološki razlagi nedoločenega pravnega pojma "da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije" ni mogoče razlagati tako, da bi omogočal ob več različnih okoliščinah, ki jih je mogoče ugotoviti ob dalj časa trajajočem bivanju tujca v Republiki Sloveniji, upoštevanje zgolj ene same okoliščine kot temelja odločitve.

8.Podrejanje pravnemu pojmu je nedefiniran pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. V Sloveniji je zato, da lahko dela, da lahko preživlja, sebe in svojo družino, zato nikakor ni mogoče domnevati, da se ne bo podrejal pravnemu redu. Je zaposlen in preživlja sebe, ženo ter dojenčka in če ne bo uspel podaljšati dovoljenja bo ogroženo njegovo preživljanje ter preživljanje njegove družine. Poudarja, da je do storjenega dejanja prišlo zaradi njegove mladostne neizkušenosti in lahkomiselnosti. Po tem je dobil otroka, ki je spremenil njegov pogled na svet. Obžaluje storjeno dejanje ter zatrjuje, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Kar se tiče prometnih prekrškov, jih tudi obžaluje in vozi po predpisih. Predlaga, da upravni organ razveljavi odločbo ter o njej ponovno odloči oziroma jo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

9.Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki jih je podrobneje navedla že v izpodbijani odločbi. Poudarja, da je zavrnila zahtevek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, iz razloga, ker je ugotovila, da niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer je pristojni organ ugotovil, da je bila zoper tožnika izdana pravnomočna obsodba (pogojna) in na podlagi tega meni, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Prav tako zaradi tožnikovih ponavljajočih kršitev zakonodaje, za katere je tožnik prejel plačilne naloge in tudi sodbo, obstaja več razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je celo navajal neresnične podatke, saj je v pisni izjavi navedel, da ni bil niti enkrat obravnavan, ne v postopku zaradi prekrška, ne v kazenskem postopku, zgolj v konkretnem navedenem primeru za katerega je bil obsojen. Prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil je mogoče sklepati, da tožnik tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov pravnega reda Republike Slovenije. Upravni organ pojasnjuje, da nikakor ni sprejel odločitve zgolj in le na podlagi pravnomočne sodbe, ampak na podlagi vseh pridobljenih podatkov in izpeljane dokazne ocene vseh ugotovljenih okoliščin skupaj, saj gre za ponavljajoče kršitve zakonodaje.

10.Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je do storjenega dejanja prišlo zaradi njegove mladostne neizkušenosti in lahkomiselnosti. Po tem, ko je dobil otroka, je spremenil svoj pogled na svet. Obžaluje storjeno dejanje ter zatrjuje, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Ponavlja, da če ne bo uspel podaljšati dovoljenja, bo ogroženo njegovo preživljanje ter preživljanje njegove družine, saj je v Sloveniji zato, da lahko dela in preživlja sebe in družino, saj bi mu v nasprotnem primeru nastala huda nepopravljiva škoda, ki bi jo občutil tako sam kot njegov nekajmesečni otrok.

11.Tožba ni utemeljena.

12.V zadevi tožnik izpodbija zakonitost izdane odločbe toženke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zaradi pravnomočne obsodbe tožnika po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 14044/2022, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2022 ter štirih prekrškov zoper cestno prometne predpise.

13.Med strankama sicer ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen po sodbi VI K 14044/2022, prav tako ne, da so mu bili izdani plačilni nalogi zaradi storitev prekrškov. Tožnik opozarja, da zadev ne bo ponovil, ker je postal oče in mora skrbeti za družino.

14.Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v RS (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Tako dovoljenje se tujcu lahko izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete, enajste ali dvanajste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Šesta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta, po poteku veljavnosti pa se lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja, in so izpolnjeni prej navedeni pogoji za izdajo takega dovoljenja (tretji in četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).

15.Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik, ki je podal pravočasno vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja 4. 3. 2022, ne izpolnjuje pogoja iz šeste alineje 55. člena ZTuj-2, to je, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tak zaključek je toženka sprejela na podlagi naslednjih, med strankama sicer nespornih dejstev (tožnik jih v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu ne prereka, zato jim sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da je bil tožnik obsojen s sodbo VI K 14044/2022, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2022 ter da so mu bili v prekrškovnih postopkih izdani štirje plačilni nalogi.

16.Tožnik navaja, da pojem, da "obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije" ni mogoče razlagati tako, da bi omogočal ob več različnih okoliščinah, ki jih je mogoče ugotoviti ob dalj časa trajajočem bivanju tujca v Republiki Sloveniji, upoštevanje zgolj ene same okoliščine, kot temelja odločitve.

17.Podrejanje tujca pravnemu redu je res nedefiniran pojem, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standardno presojo obstoja razloga za ta pravna pojma na raven domneve in suma. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije

18.Glede na besedilo šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zavrniti tožbene očitke, da upravni organ postavlja domnevo kršitev pravnega reda, saj, kot rečeno, je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je podana pravnomočna obsodba tožnika po sodbi VI K 14044/2022, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2022.

19.Dodati je še, da za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu, ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma da bi se moral tak postopek že začeti.

20.Vsled vsega zgoraj navedenega je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj ter šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma da bi se moral tak postopek že začeti. Tožniku pa so bile kršitve zakonodaje že dejansko dokazane, tožnik pa jih v tožbi tudi priznava, čeprav jih sicer obžaluje.

21.Upravni organ pa je v postopku glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene ugotovil, da se tožnik z ne spoštovanjem oziroma s kršitvijo določb zakonov in nesporno ugotovljenim dejstvom, da je v Republiki Sloveniji že bil obsojen za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, s sodbo o kaznovalnem nalogu opr. št. VI K 14044/2022, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2022, in s katero je bil obsojen na pogojno obsodbo 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta in da pravne posledice obsodbe še vedno trajajo, že do sedaj ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in da so mu tako bile kršitve zakonodaje že dejansko izkazane. Upravni organ je glede na tožnikove navedbe glede na fiktivno prijavo in da ni mogoče šteti, da je bil spoznan za krivega storitve prekrška, saj v prekrškovni evidenci ni zaveden, tudi pretehtal, da vsaka kršitev pravnih predpisov Republike Slovenije sama zase morebiti še res ne zadostuje za utemeljitev domneve, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, da pa je upravni organ v postopku glede na ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi izpeljane dokazne ocene vseh ugotovljenih okoliščin skupaj ugotovil, da zaradi njegovih ponavljajočih kršitev zakonodaje, za katere pa je prejel plačilne naloge in tudi Sodbo, obstaja večji razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil je mogoče sklepati, da tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov pravnega reda Republike Slovenije.

22.V zvezi z navedbami, da se je sedaj spremenil, ker je dobil otroka, in da je obsodba posledica mladostne neizkušenosti in lahkomiselnosti, pa je ugotoviti, da to na odločitev, glede na vse ugotovitve, ki jih je organ obsežno obrazložil, ne vpliva. Sicer pa se tudi sodišče pridružuje razlogovanju upravnega organa, ki je navedel, da glede na dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 3. 10. 2021 oziroma 4. 10. 2021, otrok pa je, kot je razvidno iz priložene kopije izpiska iz rojstne matične knjige, rojen 27. 2. 2022, je tožnik v času storitve kaznivega dejanja že vedel, da se mu bo rodil otrok in bi že takrat moral ravnati "odgovorno", z zavestjo, da bo imel dolžnosti do otroka. Kot izhaja iz sodbe sodišča, je pri storjenem kaznivem dejanju sodelovala tudi mama otroka, B. B., ki je bila prav tako spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Teh navedb tožnik ni prerekal, zato se štejejo za nesporna skladno z 214. členom ZPP v povezavi s 22. členom ZUS-1.

23.Glede navedb, da preživlja sebe, ženo ter dojenčka in če ne bo uspel podaljšati dovoljenja, bo ogroženo njegovo preživljanje ter preživljanje njegove družine, je ugotoviti, da je te navedbe podal šele v prvi pripravljalni vlogi, zato so že same po sebi prepozne (skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi s 52. členom ZUS-1). Poleg tega so navedbe o ogroženosti zelo pavšalne in nekonkretizirane, z njimi bi tožnik tekom postopka lahko morebiti izposloval začasno odredbo, ker pa sodišče odloča v zadevi že vsebinsko, pa te na odločitev o sami zadevi ne morejo vplivati.

24.Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

25.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1), saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni bilo sporno, tožnik je dejstvo obstoja kazenske sodbe in glede podanih prekrškovnih kršitev namreč priznaval.

-------------------------------

1Sodba I U 369/2014 z dne 19. 3. 2014.

2Sodba I U 1756/2015 z dne 9. 3. 2016.

3Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 37, 37/3, 37/4, 55, 55/1, 55/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.