Jedro

Delodajalec delavcu (javnemu uslužbencu) ni dolžan povrniti vseh dejanskih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi s prihodom na delo in z dela, pač pa le tiste, ki jih nalaga izvršilni predpis, konkretno Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih iz leta 2006 oziroma (za obdobje pred tem) Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih iz leta 2006.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati potne stroške za prevoz na delo in z dela za čas od vključno julija 2005 do vključno novembra 2006 v skupnem znesku 1.716,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 109,18 EUR za čas od 5. 8. 2005 dalje do plačila, od zneska 39,12 EUR za čas od 5. 9. 2005 dalje do plačila, od zneska 101,64 EUR za čas od 5. 10. 2005 dalje do plačila, od zneska 109,71 EUR za čas od 5. 11. 2005 dalje do plačila, od zneska 172,22 EUR za čas od 5. 12. 2005 dalje do plačila, od zneska 124,59 EUR za čas od 5. 1. 2006 dalje do plačila, od zneska 49,41 EUR za čas od 5. 4. 2006 dalje do plačila, od zneska 147,63 za čas od 5. 5. 2006 dalje do plačila, od zneska 179,99 EUR za čas od 5. 6. 2006 dalje do plačila, od zneska 30,30 EUR za čas od 5. 7. 2006 dalje do plačila, od zneska 45,75 EUR za čas od 5. 8. 2006 dalje do plačila, od zneska 139,35 EUR za čas od 5. 9. 2006 dalje do plačila, od zneska 86,17 EUR za čas od 5. 10. 2006 dalje do plačila, od zneska 179,83 EUR za čas od 5. 11. 2006 dalje do plačila, od zneska 201,41 EUR za čas od 5. 12. 2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I./1. točka izreka); ter na razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2008 (I./2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti znesek 584,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev odločbe z dne 28. 8. 2008. Če je menilo, da tožniku v tem delu ni mogoče priznati pravnega interesa za vodenje predmetnega spora, bi moralo tožbo v tem delu zavreči. Sicer pa bi moralo tudi o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik nima zagotovljenega javnega prevoza na relaciji M. - radarska postaja L. in, da mu je tožena stranka za to relacijo tudi nepravilno obračunavala potne stroške. Hkrati je ugotovilo, da je tožnik tožbeni zahtevek opredelil zgolj s polovičnimi potnimi stroški, zato tožnikovemu zahtevku, kljub navedenemu, ni ugodilo, kar je napačno. Tožnik je oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je s tožbo vtoževal le razliko med potnimi stroški, ki bi jih moral prejeti (ob upoštevanju kilometrine) in dejansko prejetimi plačili. Pri izračunu je upošteval vse, kar mu je tožena stranka v vtoževanem obdobju na račun potnih stroškov dejansko izplačala. Upošteval je torej tudi okoliščino, da mu je tožena stranka na relaciji M. – hotel B. priznavala in izplačevala vozovnico, kljub temu, da ni imel zagotovljenega javnega prevoza. Protispisno je navajanje sodišča prve stopnje, da je tožnik pri oblikovanju tožbenega zahtevka upošteval le kilometrino za eno smer. Tožena stranka samo v vtoževanem obdobju tožniku ni priznala in izplačevala potnih stroškov s priznavanjem kilometrine, do česar se sodišča prve stopnje ne opredeli. Na podlagi Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2002, Ur. l. RS, št. 86/2002) je delavec upravičen do kilometrine, če javni prevoz na delo ni možen. V konkretni situaciji je nesporno ugotovljeno, da do tožnikovega delovnega mesta javni prevoz ni možen, zato je upravičen do povračila celotnih potnih stroškov v višini kilometrine. Navedeno tožena stranka tudi sama priznava, saj je tožniku do junija 2005 in od 1. 12. 2006 dalje za pot na delo in domov za celotno relacijo priznavala in izplačevala potne stroške s priznavanjem kilometrine. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se smiselno sklicuje tožnik, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Okoliščine, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja, kako mu je tožena stranka obračunavala potne stroške pred in po spornem obdobju, v tem sporu niso pravno odločilne, zato pritožbeni očitek, da v tem delu v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za celoten del poti od doma do službe (radarske postaje) in nazaj, in sicer za obdobje od junija 2005 do novembra 2006. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne zakone (130. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 92. čl. Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., 8. čl. Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov - ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.) ter podzakonske predpise (Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih - Uredba 2002, Ur. l. RS, št. 86/2002, ki jo je, glede na nastanek vtoževanih terjatev, treba v obravnavani zadevi uporabiti za presojo spornega razmerja med pravdnima strankama in torej ne aktualne Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih - Uredba 2006, Ur. l. RS, št. 95/2006), ki to področje urejajo, in ki so veljali v spornem obdobju, vendar je navedene predpise nepravilno apliciralo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V praksi ne velja, da bi moral delodajalec delavcu povrniti vse dejanske stroške, ki nastanejo v zvezi s prihodom na delo in z dela, pač pa le tiste, ki jih nalaga izvršilni predpis. Navedeno dejansko izhaja iz sodb VDSS opr. št. Pdp 488/2010, Pdp 778/2010, Pdp 43/2009 itd.. Obe navedeni Uredbi tako določata povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne povračilo dejanskih stroškov, kar nenazadnje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-444/06-18 z dne 9.4.2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009). Pravilno je materialnopravno stališče, da je potrebno določbe Uredb upoštevati le kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Dejansko gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza (dejanske stroške prevoza določa le Uredba 2006 v 6. čl.). Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-444/06-18, iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju, in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi obe navedeni Uredbi, ki določata povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, sledita temu namenu.

Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so kot rečeno urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2006), ki velja od dne 29. 11. 2006, predhodno pa so bile urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2002), ki je veljala od 19. 10. 2002 do 30. 11. 2006. Obe Uredbi urejata oz. sta urejali način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Glede na čas nastanka vtoževanih terjatev je merodajna za presojo obravnavanega razmerja Uredba 2002. Ta v drugem odstavku 2. člena določa le, da v primeru, če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu prizna kilometrina določena z ZPSDP. Način povračila stroškov prevoza po tej Uredbi je torej odvisen le od dejstva, ali je prevoz z javnim prevozom možen. Ta Uredba (v nasprotju z Uredbo 2006) še ni upoštevala časovne izgube, ki bi jo zaposleni imel s prihodom in odhodom iz delovnega mesta in torej ni predvidevala, da se zaposlenemu, ki ima sicer možnost uporabe javnega prevoza, vendar ima pri tem več kot dve urno časovno izgubo, prizna dražji javni prevoz (Uredba 2006), temveč je kot alternacijo (torej če prevoz ni možen) predvidela samo kilometrino. Glede na določbe citirane Uredbe in ob smiselni interpretaciji odločbe ustavnega sodišča (ki je bila sicer sprejeta glede na Uredbo 2006, pri čemer pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da takšne interpretacije ne bi bilo mogoče zavzeti tudi za Uredbo 2002) je torej šteti, da se v obdobju veljavnosti Uredbe 2002, torej od 19. 10. 2002 do 30. 11. 2006, glede na 2. odst. 2. čl. Uredbe, zaposlenemu prizna kilometrina, če je javni prevoz sicer možen, vendar ne v časovno sprejemljivih okvirjih (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v svoji odločbi, opr. št. Pdp 299/2011 z dne 13. 5. 2011).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik v spornem obdobju vozil na delo iz Ljubljane na delovno mesto - radarsko postajo L.. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče, tožnik ni upravičen do povrnitve potnih stroškov, ki so mu dejansko nastali, zato ni relevantna okoliščina v tem sporu, da se je dejansko vozil na delo s svojim vozilom, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Predmet tega individualnega spora je preizkus, ali je tožena stranka tožniku v navedenem spornem obdobju pravilno obračunavala potne stroške za prihod na delo in iz dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu je slednja obravnavala in izplačevala potne stroške tako, da je tožniku za relacijo Ljubljana – M. priznala povračilo potnih stroškov v višini vozovnice javnega prevoza; za relacijo M. – hotel B. prav tako, za relacijo hotel B. – delovno mesto (radarska postaja L.) pa mu je potne stroške obračunavala in izplačevala v višini kilometrine. Tožnik v tem sporu navaja, da je navedeni obračun njegovih potnih stroškov napačen iz razloga, ker bi mu morala tožena stranka obračunavati in izplačevati potne stroške za celoten del poti od doma do delovnega mesta v višini kilometrine. V tožbi je navedel, da drugačen način prihoda na delo in iz dela zanj ni bil mogoč, da bi lahko pravočasno prihajal na delo in iz dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za relacijo hotel B. – delovno mesto (radarska postaja L.) potne stroške obračunavala in izplačevala v višini kilometrine, kot sam zahteva. Glede na to, da je ugotovilo, da tožnik na tej relaciji nima možnosti koristiti javnega prevoza, je nadalje tudi pravilno zaključilo, da je bil takšen način obračunavanja in izplačevanja potnih stroškov za to relacijo s strani tožene stranke pravilen.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka tožniku na relaciji M. – hotel B. ni pravilno obračunavala in izplačevala potnih stroškov v višini vozovnice javnega prevoza, ker na tej relaciji sicer obstaja javni prevoz, vendar le enkrat na dan in samo v eno smer, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pridobljenih podatkov avtobusnega voznega reda na tej relaciji v spornem obdobju (priloga C1). Zaključilo je, da za tožnika na tej relaciji javni prevoz ni možen, zato bi mu morala tožena stranka za ta del poti dejansko obračunavati in izplačevati potne stroške v višini kilometrine. S tem zaključkom se pritožbeno sodišče, z ozirom na že navedeno materialnopravno izhodišče za odločanje v tem sporu, strinja.

Ne strinja pa se z njegovim nadaljnjim zaključkom. Slednje je namreč tožnikov zahtevek iz naslova povračila premalo izplačanih potnih stroškov za ta del poti, kljub navedeni ugotovitvi o nepravilnem obračunavanju teh stroškov s strani tožene stranke, zavrnilo. S pomočjo specifikacije (priloga A3) je namreč ugotovilo, da tožnik vtožuje izplačilo razlike v izplačilu potnih stroškov samo za 153 kilometrov, torej za eno smer, v posledici česar je pri izračunu potnih stroškov, ob upoštevanju kilometrine na relaciji avtobusna postaja M. – hotel B., upoštevalo samo enosmerno razdaljo, čeprav bi tožniku dejansko pripadala kilometrina v obe smeri, pri čemer je pojasnilo, da sodišče ne sme prekoračiti tožbenega zahtevka. Ob upoštevanju navedenega je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju iz naslova potnih stroškov plačala več kot pa znaša kilometrina za enosmerno razdaljo. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno napačno.

Tožnik je mesečno prikrajšanje pri stroških izračunal tako, da je upošteval dejansko izplačane potne stroške in stroške izračunane na podlagi kilometrine. Mesečna prikrajšanja je specificiral (priloga A3). Njihov skupni seštevek pa je po njegovih zatrjevanjih znašal 411.298,44 EUR oziroma sedaj 1.716,31 EUR. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožena stranka za del poti tožniku dejansko napačno obračunavala potne stroške, potem bi moralo ugotoviti, kolikšno je bilo to prikrajšanje, glede na prejeta plačila za to relacijo, za vsak vtoževani mesec v spornem obdobju. Seveda pa mora tožnik poskrbeti za ustrezno trditveno in dokazno podlago za takšen izračun. Slednji je trdil, da vtožuje navedeno razliko, v potrditev svojih trditev pa je predlagal tudi izvedbo dokazov (vpogled v priložene plačilne liste, za potrebe izračuna vtoževanega prikrajšanja pa je predlagal tudi postavitev izvedenca finančne stroke). Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri izračunu mesečnega prikrajšanja tožnika pri povračilu potnih stroškov za za ta del poti upoštevati samo enosmerno relacijo. To bi bilo namreč mogoče samo ob predpostavki, da bi tožnik jasno navedel, da vtožuje povračilo premalo izplačanih potnih stroškov samo za eno smer. Sodišče mora res odločati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), vendar to v obravnavani zadevi ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja iz naslova potnih stroškov upoštevati število kilometrov samo za enosmerno relacijo, ampak, da mora odločiti v okviru zahtevane višine vtoževanega denarnega zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V primeru morebitne nejasnosti, bi moralo sodišče prve stopnje le-to poskušati odpraviti glede na pooblastila v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ali ravnati v skladu s 108. členom ZPP. Zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega izhodišča, sodišče prve stopnje v tem delu ni ugotovilo, koliko znaša tožnikovo prikrajšanje pri izplačilu potnih stroškov na tej relaciji, ob upoštevanju števila kilometrov za obe smeri, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova pritožba utemeljena.

Glede povračila potnih stroškov tožene stranke tožniku za relacijo Ljubljana – M. v višini vozovnice javnega prevoza je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tak način obračunavanja in izplačevanja potnih stroškov tožniku pravilen, ker je ugotovilo, da je tožnik imel možnost uporabe javnega prevoza, ki je bil zanj tudi časovno sprejemljiv, glede na njegov delovni čas. V zvezi s slednjim je tožnik navedel, da je njegov delovni čas trajal od 7.30 ure do 15.30 ure, pri čemer je bilo včasih treba zaradi narave dela priti prej ali ostati dlje na delu. Ta del tožnikove izpovedbe sodišče prve stopnje povzame v obrazložitvi izpodbijane sodbe, vendar pa se do nje ne opredeli in tudi sicer ne napravi dokazne ocene o tem, kakšen je bil tožnikov delovni čas v spornem obdobju. V primeru, če je bil res takšen kot sam navaja, torej od 7.30 ure do 15.30 ure, se pritožbenemu sodišču namreč zdi nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost uporabe javnega prevoza, ki je bil zanj časovno sprejemljiv. Slednje je namreč z vpogledom v podatke na spletni strani S. d.o.o. (vozni redi vlakov na relaciji Ljubljana - M.) ugotovilo, da je odhod vlaka iz Ljubljane ob 4.50 uri, prihod v M. pa ob 7.31 uri. Glede na uro prihoda vlaka v M. (7.31 uri), ob upoštevanju okoliščine, da se je tožnikov delovni čas pričel ob 7.30 uri in dejstva, da je tožnik moral iz M. priti še do delovnega mesta, ni mogoče zaključiti, da je bil javni prevoz, ki je bil sicer možen, za tožnika tudi v časovno sprejemljivih okvirjih. Z ozirom na navedeno stališče bi mu zato tožena stranka, ob predpostavki tako ugotovljenega dejanskega stanja, morala obračunavati in izplačevati potne stroške tudi za to relacijo na poti od doma do službe v višini kilometrine, kot to zahteva tožnik.

Sodišče prve stopnje tako zaradi navedenih svojih zmotnih materialnopravnih izhodišč zahtevka po višini ni preizkusilo, tako da je dejansko stanje v tem delu ostalo nerazjasnjeno. Prav tako pa kot je že navedeno manjkajo njegove ugotovitve o tem, kakšen je bil tožnikov delovni čas v spornem obdobju. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da ugodi utemeljeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, bo sodišče prve stopnje v končni odločitvi moralo odločiti tudi o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je imelo pred očmi tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da tožbeni zahtevek po višini sploh še ni bil predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva navedeno materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ugotovi vse pravnoodločilne okoliščine (zlasti tudi glede tožnikovega delovnega časa in glede višine vtoževane terjatve), po potrebi naj v ta namen dopolni dokazni postopek tudi z izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke in nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči, pri čemer pa pritožbeno sodišče še navaja, da v primeru če bo ocenilo, da tožnikov tožbeni zahtevek oziroma njegova specifikacija, niso dovolj določno precizirani, bo moralo v tej smeri v skladu z ZPP, sprejeti ustrezne ukrepe.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi zmotne uporabe materialnega prava se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.