Jedro

Odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti je samo eden od elementov za oceno obsega škode in s tem za določitev pravične odškodnine.

Vendar v konkretnem primeru, ko je izvedenec "navedel, da pri prvotožniku v funkcionalnem smislu ni ugotovil prav nobenih funkcionalnih izpadov ne v gibljivosti hrbtenice in ne v gibljivosti okončin" (tako pritožbeno sodišče v drugem odstavku na 4. strani sodbe), in ko je "zgolj na prvotožnikovo subjektivno navajanje bolečin pri dvigovanju težkih predmetov objektiviziral zmanjšanje prvotožnikove življenjske aktivnosti za 3 %" (ibidem), je lahko tudi odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti dobrodošlo merilo za ugotavljanje obsega škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora prvemu tožniku plačati 1.850.000 SIT odškodnine (od tega za telesne bolečine 800.000 SIT, za strah 350.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 600.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 SIT), drugemu tožniku pa 400.000 SIT odškodnine. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožnikoma nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 215.543 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.03.2000. Višje tožbene zahtevke (tožnik je zahteval zadoščenje v znesku 3.000.000 SIT) je zavrnilo.

Zoper to sodbo sta tožnika vložila pritožbo, pritožbeno sodišče pa jo je zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga prvi tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je upravičen do celotnega zneska zahtevane odškodnine, saj je v prometni nesreči utrpel zlom desne sramnične kosti, udarnino trebuha in raztrganino na desnem črevnem predelu. Glede na obseg in intenzivnost telesnih bolečin in glede na številne nevšečnosti med zdravljenjem ter glede na sodno prakso v podobnih škodnih primerih, je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine. Enako velja za odškodnino za strah. Čeprav ni utrpel primarnega strahu, je imel izrazit sekundarni strah, ki je trajal ves čas hospitalizacije (približno 10 dni), temu pa je sledila zaskrbljenost pred trajnimi posledicami. Za svojo prihodnost je tožnik zaskrbljen še danes, saj se boji, da zaradi težav ne bo mogel opravljati dela. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se je sodišče očitno oprlo na odstotek zmanjšanja, ki ga je ugotovil izvedenec. Vendar to ne more biti osnovno merilo za določanje odškodnine za to obliko škode (konec koncev je ocena tega odstotka povsem subjektivna in ne temelji na izkustvenih merilih). Bolj kot odstotek so pomembne konkretne življenjske situacije, zlasti, v čem vse se pri konkretnem oškodovancu kaže zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik je škodo utrpel še kot otrok, kar pomeni, da bodo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še dolgo trajale. Ob sojenju pred sodiščem prve stopnje se je šolal za poklic mizarja, ki terja dvigovanje težjih bremen in tudi veliko hoje. Bolečine, ki se pri tem pojavljajo, zato zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost. Vprašljivo je bilo celo, ali je tožnik sploh sposoben za služenje vojaškega roka. Utrpel je tudi retrogradno amnezijo, kar pomeni, da je šlo za resno poškodbo glave, ter da zato glavoboli, ki jih navaja, niso izmišljeni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik, ki je zaradi poškodbe trpel bolečine (hude bolečine dva dneva, srednje močne trajne bolečine šest dni, lažje bolečine občasnega značaja tri tedne, lažje pogoste bolečine dva tedna in lažje občasne bolečine tri tedne) in nevšečnosti med zdravljenjem (desetdnevna hospitalizacija zaradi intenzivne terapije z infuzijami, različne preiskave, dvomesečna hoja z berglami, kirurški pregledi, izostanek od rednega pouka, prikrajšanje za prostočasne aktivnosti), pri čemer bo ob dvigovanju ali prenašanju težkih predmetov telesne bolečine trpel še v bodoče, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni upravičen do zadoščenja, ki bi presegalo dosojenih 800.000 SIT. Prav tako ne do višjega zadoščenja za strah. Četudi je v času hospitalizacije (10 dni) prestajal strah večje intenzivnosti, primarnega strahu ni utrpel. Trajna skrb, da zaradi posledic poškodbe ne bi mogel opravljati dela, pa ne predstavlja pravno priznane oblike strahu. Ena od značilnosti te vrste nepremoženjske škode je namreč tudi to, da ne more biti trajne narave ter da po določenem času izzveni (prim. Ana Božič - Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, 2003, str. 70).

Revident ima sicer prav, ko poudarja, da odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti ne more biti osnovno merilo za določanje odškodnine za to obliko škode. Ugotavljanje odstotka zmanjšanja življenjskih aktivnosti z izvedencem je le pomožno merilo, tako da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presojati, ali naj od izvedenca sploh zahteva, da se izjavi o takem odstotku (pri čemer se pojavlja tudi vprašanje, po katerih merilih naj izvedenec določi tak odstotek - ali po merilih pogodbenega nezgodnega zavarovanja, ali po merilih invalidskega zavarovanja, ali pa po kakšnih drugih merilih). Odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti je tako samo eden od elementov za oceno obsega škode, in s tem za določitev pravične denarne odškodnine (prim. Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. II/86, str. 27, sklep št. 19). Vendar v konkretnem primeru, ko je izvedenec "navedel, da pri prvotožniku v funkcionalnem smislu ni ugotovil prav nobenih funkcionalnih izpadov ne v gibljivosti hrbtenice in ne v gibljivosti okončin" (tako pritožbeno sodišče v drugem odstavku na 4. strani sodbe), in ko je "zgolj na prvotožnikovo subjektivno navajanje bolečin pri dvigovanju težkih predmetov objektiviziral zmanjšanje prvotožnikove življenjske aktivnosti za tri procente" (ibidem), je lahko tudi odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti dobrodošlo merilo za ugotavljanje obsega škode. Tudi če pri tem upoštevamo še tožnikove glavobole (ne pa tudi občasnih telesnih bolečin ob dvigovanju in prenašanju težkih predmetov - te so namreč že zajete z odškodnino za telesne bolečine), se pokaže, da kljub tožnikovi mladosti dosojen znesek zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prenizek.

Ker tudi končni znesek dosojene odškodnine vzdrži primerjavo s podobnimi škodnimi dogodki ter izraža pravilnost uporabe obeh temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine), očitek zmotne uporabe materialnega prava (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo.