Jedro

Tožnik v konkretnem primeru sploh še ni bil prosilec za BPP v času, ko mu je bila ponujena mediacija v zadevi, v zvezi s katero je nato šele 1,5 leta kasneje zaprosil za dodelitev BPP. Zato gre v izpodbijani odločbi za nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer določil 24. člena ZBPP, na katera se je tožena stranka oprla pri svoji zavrnilni odločitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2571/2014 z dne 20. 10. 2014 se odpravi odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika z dne 15. 10. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 453/2013, zaradi plačila odškodnine ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi ugotavlja, da prosilec (sedaj tožnik) v navedenem pravdnem postopku nastopa kot tožena stranka.

Nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik prošnji priložil tudi listine, in sicer potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za julij, avgust in september 2014. Tožena stranka je na podlagi 33. člena ZBPP sama pridobila še podatke iz javno dostopnih baz podatkov, in sicer iz registra transakcijskih računov, Centralnega registra prebivalstva, Klirinško-depotne družbe, evidence registriranih vozil, Geodetske uprave RS, Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS ter podatke o gospodinjstvu in vpogledala v pravdni vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I P 453/2013. Iz slednjega izhaja, da je v navedeni zadevi tožeča stranka podala soglasje k mediaciji, medtem ko tožena stranka, sedaj tožnik, soglasja ni podala, zaradi česar mediacije sodišče ni izvedlo. Slednje je tožena stranka dodatno preverila tudi s telefonskim klicem na pravdni vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani.

V nadaljevanju obrazložitve še navaja, da je na podlagi 5. odstavka 28. člena ZBPP prosilec za brezplačno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati; če prosilec tega pogoja ne izpolni, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči, oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali. Ob sklicevanju na stališče Upravnega sodišča v zadevi št. IV U 135/2013 z dne 12. 9. 2013 tožena stranka meni, da tožnik ni izpolnil pogoja iz 28. člena ZBPP, kar posledično tudi pomeni, da ne obstaja z zakonom določen pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči in da je zato tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP neutemeljena. Ker morata biti za odobritev brezplačne pravne pomoči kumulativno izpolnjena oba predpisana zakonska pogoja, in sicer tako finančni, kot tudi vsebinski pogoj, tožena stranka zaključuje, da ji ob neobstoju vsebinskega pogoja ni potrebno dodatno presojati še obstoj finančnega pogoja, zato ga tudi ni presojala.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik med drugim še navaja, da je oseba brez premoženja in brez ustreznih prihodkov in da so v enakem položaju tudi njegovi družinski člani. Izpostavlja, da sicer drži, da tožnik ni podal soglasja za mediacijo. Vendar pa poudarja, da v času, ko ni dal soglasja za mediacijo, sploh še ni bil prosilec za BPP, saj je prošnjo naknadno vložil šele dne 15. 10. 2014, medtem ko je povabilo k mediaciji prejel že dne 19. 4. 2013. Meni, da ker že iz navedenega jasno izhaja, da je minilo več kot 1,5 leta med prejemom vabila k mediaciji ter vložitvijo tožnikove prošnje za BPP, pri čemer je splošno znano dejstvo, da se v tako dolgem časovnem obdobju finančna situacija posameznika lahko zelo spremeni, kar se je zgodilo tudi tožniku, in sicer na slabše. Tako je v danem primeru tožnik za BPP zaprosil šele na sredini pravdnega postopka, to je 1,5 leta kasneje. Zato meni, da zanj ne bi smel veljati omenjeni 5. odstavek 28. člena ZBPP ter da je tožena stranka v tem delu nepravilno uporabila materialno pravo. Meni, da je posledično tudi izpodbijana odločba nepravilna. Posebej opozarja še na dejstvo, da tožnik v času prejema ponudbe za mediacijo še ni bil seznanjen s soglasjem, ki ga je podala nasprotna stranka v pravdnem postopku, četudi je po določbah 28. člena ZBPP prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo le tedaj, če soglasje poda tudi nasprotna stranka. Navedeno tako po oceni tožnika pomeni, da je soglasje dolžan dati le v primeru, če ga je predhodno dala nasprotna stranka, kar logično pomeni, da mora biti ob tem, ko mu je ponujena mediacija, prosilec tudi že seznanjen, da nasprotna stranka s ponujeno mediacijo soglaša. Ker pa v njegovem primeru postopek ni tekel na opisani način in tako tožnik tedaj, ko je prejel ponudbo za mediacijo sploh ni še vedel za s strani nasprotne stranke dano soglasje, tožnik meni, da je tudi iz tega bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Pri tem se dodatno sklicuje tudi na stališče Upravnega sodišča v sodbi št. I U 1718/2013 z dne 7. 1. 2014. Kot bistveno kršitev pravil postopka pa šteje okoliščino, da mu je bila omenjena ponudba za mediacijo poslana njemu neposredno, ne njegovemu tedanjemu pooblaščencu – odvetniški družbi in to kljub temu, da je bilo tedaj že priglašeno odvetniško pooblastilo, ki je bilo priloženo že odgovoru na tožbo, ki ga je sodišče prejelo še pred odpošiljanjem ponudbe za mediacijo tožniku. V skladu z določilom 3. odstavka 16. člena Zakona o alternativnem reševanju sporov ( v nadaljevanju: ZARS) se vročanje vabil na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov in v postopku mediacije opravi po pravilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Slednji pa v 137. členu določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu in ne stranki osebno; po ustaljeni sodni praksi pa se neposredno vročanje stranki, kadar ima le-ta pooblaščenca, ne štejejo za veljavno opravljeno vročitev ter to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi se tožnik sklicuje na stališča v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS v zadevah št. II Cpg 688/2000, II Ips 360/2004, II Ips 757/2007 in Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 41/2011. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) dostavila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker naj ne bi izpolnjeval objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (3. odstavek 24. člena ZBPP). Po določbi 4. odstavka 24. člena ZBPP pa se prosilcu brezplačna pravna pomoč ne odobri, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč (4. odstavek 24. člena ZBPP).

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni podrobneje pojasnila, na katero izmed citiranih določil 1. ali 2. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP oziroma 3. odstavka ali 4. odstavka 24. člena ZBPP v pravnem pogledu utemeljuje svojo odločitev. V konkretnem primeru pa odločilne dejanske okoliščine v zadevi niti niso sporne. Tako ni spora o tem, da je bila tožniku poslana ponudba za mediacijo ter da je tožnik soglasje k mediaciji odklonil, kar izrecno sam navaja v tožbi. Vendar pa v tožbi tožnik izpostavlja, da to dejstvo sega v obdobje približno 1,5 leta pred vložitvijo njegove prošnje za odobritev BPP, pri čemer še poudarja, da je bila ponudba za mediacijo poslana tožniku osebno in ne njegovemu pooblaščencu, ki je v zadevni sporni zadevi že priglasil pooblastilo ob predložitvi odgovora na tožbo.

Tožena stranka vsem tožbenim navedbam, kot so povzete v obrazložitvi te sodbe pod točko 8, sploh ne nasprotuje, saj odgovora na tožbo v konkretnem primeru niti ni vložila. Tožnik pa se po presoji sodišča pravilno sklicuje na izpostavljena določila ZPP v povezavi s 16. členom ZARSS, ki določa, da se vročanje vabil v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov opravi po pravilih pravdnega postopka. Pravilno pa se v tej zvezi sklicuje tudi na določilo 1. odstavka 137. člena ZPP, po katerem se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu ter da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v primeru, če se pisanja neposredno vročajo stranki, kadar ima ta pooblaščenca. Pravilo iz 1. odstavka 137. člena ZPP tudi po mnenju sodišča nedvoumno velja za vabila na srečanje in naroke, na katerih morajo biti navzoče stranke osebno, medtem ko so pooblaščenci na srečanjih in narokih v neformalnih postopkih po določbah ZARSS navzoči le lahko in torej ne obvezno.

Sodišče je že v sodbi št. I U 1718/2013 z dne 7. 1. 2014, na katero se tožnik v tožbi pravilno sklicuje, saj gre za primerljivo zadevo, sprejelo stališče, da po presoji sodišča ni razlogov za to, da bi takšen način vročanja ne veljal tudi za vročanje pisanj, s katerimi sodišče stranki ponudi možnost alternativnega reševanja sporov in pri katerem drugačen (oseben) način vročanja ni posebej določen (točka 12 obrazložitve). V citirani sodbi je Upravno sodišče glede določbe 28. člena ZBPP zavzelo stališče, da je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je torej dolžan soglasje dati le v primeru, če ga je predhodno dala nasprotna stranka, kar po logiki stvari pomeni, da mora biti ob tem, ko mu je ponujena mediacija, tudi že seznanjen, da nasprotna stranka z mediacijo soglaša (točka 13 obrazložitve). Vendar pa tedaj tožnik sploh še ni bil prosilec za BPP v času, ko mu je bila ponujena mediacija v zadevi, v zvezi s katero je nato šele 1,5 leta kasneje zaprosil za odobritev BPP, kar med strankama v tem primeru sploh niti ni sporno. Zato sodišče pritrjuje stališču tožnika, da gre v tem pogledu v izpodbijani odločbi za nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer določil 24. člena ZBPP, na katera se je tožena stranka oprla pri svoji zavrnilni odločitvi.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje v skladu s 4. odstavkom istega člena.

K točki 2: O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.