Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo pri enajstletnem (11) otroku, in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 3.257.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 124.388,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 27.5.1992 in da je za nesrečo v celoti kriv drugi toženec. Tožnik je utrpel pretres možganov, rano na desni strani čela, udarnino glave, prsnega koša in desnega kolena ter odrgnine po telesu. Kasneje je bil pri tožniku ugotovljen postkomocionalni sindrom. Sodišče je določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.400.000,00 SIT in za strah 350.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata toženi stranki revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni in zniža odškodnino na 507.000,00 SIT. Sklicuje se na mnenje izvedenca traumatologa, po katerem tožnik ni trpel močnih bolečin in je po sorazmerno kratkem zdravljenju okreval. Ta izvedenec ni ugotovil sprememb, zaradi katerih bi bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane. Meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 120.000,00 SIT, za strah 80.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Vrsto in obseg poškodb ter njihove posledice sta ugotovila dva izvedenca: traumatolog in psihiater. Revizija se opira zgolj na mnenje traumatologa, vendar tudi to netočno in pomanjkljivo.

Izvedenec dr. S. C., ki je specialist kirurg, je podal mnenje v okviru svoje stroke. Udarnino glave s pretresom možganov je izrečno ocenil kot hudo telesno poškodbo, ki je zapustila trajne posledice. Ugotovil je postkomocionalni sindrom kot skup težav in simptomov, ki ostanejo po pretresu možganov. Prav to pa je bistvena ugotovitev za oceno posledic, zaradi katerih so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane. Podrobno pa je to ugotovil v okviru svoje specialne stroke izvedenec dr. J. L., čigar mnenje revizija prezre. Ugotovitve izpodbijane sodbe pa izrečno temeljijo na obeh izvedeniških mnenjih, ki se med seboj dopolnjujeta in obe hkrati dajeta popolno podobo tožnikovega telesnega in duševnega zdravstvenega stanja. V zvezi s tem je treba glede na revizijski prikaz upoštevnih ugotovitev opozoriti, da je tudi izvedenec dr. L. ugotovil tožnikove telesne bolečine v zvezi s poškodbo glave. Te bolečine so bile tri tedne trajne in zelo neprijetne, nato pol leta pogoste in neprijetne, nato pa občasne. Te bolečine, skupaj s tistimi, ki jih je ugotovil traumatolog in skupaj z drugimi nevšečnostmi, kot so vrtoglavice, motnje v spancu, hospitalizacija in drugo, upravičujejo tožnika do prisojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT.

Največji del tožnikove nepremoženjske škode se izraža v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec dr. L. je ugotovil zelo resne posledice pretresa možganov, in sicer: zelo slabo zapomnivost in koncentracijo, oslabele splošne spominske funkcije in manj prožno celotno mišljenje, zaradi česar je tožnik v šoli manj uspešen. Poleg tega je ugotovil čustveno zadržanost in manjšo odzivnost, hkrati pa burne in neobvladane čustvene reakcije v provokativnih okoliščinah. Prišlo je do nevrotičnega reagiranja na nevšečnosti. Vse te posledice, ki jih izvedenec pojasnjuje še s številnimi podrobnostmi, so v zvezi s poškodbo in so trajne. To so za enajstletnega otroka hude posledice, ki lahko močno vplivajo na njegovo šolanje, poklic in druge življenjske aktivnosti. Zato je prisojena odškodnina za duševne bolečine, ki jih trpi v zvezi s tem, v znesku 2.400,000,00 SIT, utemeljena.

Enako velja za odškodnino za strah v znesku 350.000,00 SIT. Pri tem je treba upoštevati tudi ugotovljen strah pred prometom, ki je posledica obravnavane nesreče. Odškodnina v celoti in po posameznih postavkah je v okviru zneskov, ki jih sodna praksa pozna kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v primerljivih primerih. S tem so upoštevana merila, ki jih za določanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode ureja določba 200.čl., za bodočo škodo pa 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Izpodbijana sodba to upošteva in je zato materialnopravno pravilna.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prev tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo pritožbo toženih strank kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).