Jedro

Če od odločitve o tožbenem zahtevku ali pravnem sredstvu ni mogoče pričakovati izboljšanja pravnega položaja stranke, potem stranka nima pravnega interesa. Neprijava terjatve v stečajnem postopku zaradi zamude dvomesečnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 137. člena ZPPSL, ima za posledico zakonsko domnevo, da upnik nima (več) interesa za poplačilo terjatve, saj tega iz stečajne mase ne more doseči, po zaključku stečaja pa tudi ne.

Pravila o objektivni odgovornosti se ne morejo uporabiti takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna zaradi dejanj ali opustitev imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja. Tako dejanje ali opustitev utemeljuje krivdno odgovornost.

Izrek

Revizija glede drugega toženca se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti prvemu tožencu 587,98 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvi toženec je tožnika usposabljal za voznika A kategorije. Pri vožnji z motorjem na poligonu, ki je last drugega toženca, je tožnik 4. 4. 2003 med izvajanjem vaje „izogibanje oviri z uporabo zavor“ padel in se poškodoval. Zatrjeval je, da je vzrok padca pesek na poligonu, ki bi ga moral upravljalec odstraniti. Prvi toženec tudi ni poskrbel za varne pogoje za usposabljanje kandidatov, njegov inštruktor pa je tožnikovo sposobnost za izvajanje vaje narobe ocenil. Od obeh tožencev je zahteval solidarno plačilo 6.000.000 SIT (sedaj 25.037,56 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper oba toženca, ker je ugotovilo, da je vzrok za tožnikov padec izključno v njegovi sferi, saj je v nasprotju z navodili med obvozom ovire poskušal spreminjati smer vožnje. Zatrjevane take količine peska, ki bi terjala ukrepanje katerega od tožencev ali bi opravičila opredelitev nevarne stvari oziroma dejavnosti, tožnik ni dokazal, pa tudi ne napačne presoje inštruktorja o tožnikovih sposobnostih izvajanja vaje. Zato ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter med drugim pojasnilo še, da je tožnik v tisti trditveni podlagi, ki jo je podal pravočasno, uveljavljal le krivdno odgovornost. 3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in več relativnih procesnih kršitev. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik se zaveda, da je zaključek, da je bilo na poligonu le nekaj peska, kar pa ne predstavlja povečane nevarnosti, dejanske narave. Zato materialnopravno tezo o objektivni odgovornosti prvega toženca utemeljuje s trditvami, da je vožnja z motorjem nevarna dejavnost, saj voznik objektivno odgovarja za povzročeno škodo, toliko bolj je torej nevarno poučevanje vožnje z motorjem. Namen poučevanja je opozoriti neveščega na nevarnosti in ga usposobiti za nevarno vožnjo. Tožnik uveljavlja še več relativnih procesnih kršitev, ki jih bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki. Odgovoril je le prvi toženec in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija proti odločitvi glede drugega toženca ni dovoljena, glede prvega toženca pa ni utemeljena.

6. Med revizijskim postopkom je drugi toženec 11. 2. 2008 sporočil, da je bil nad njim 27. 9. 2007 začet stečajni postopek, v katerem pa tožnik ni v roku priglasil svoje terjatve. Zato v tej zadevi nima več pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je trditve o stečajnem postopku in neprijavi terjatve preverilo in nato izdalo sklep, da je bil postopek v obsegu proti drugemu tožencu prekinjen 27. 9. 2007 in odločilo, da se nadaljuje z 12. 2. 2008. Tožnik je nato z vlogo s 4. 3. 2008 sporočil, da se z navedbami drugega toženca strinja in zato predlaga, da se v tem delu njegova revizija zavrže. 7. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar velja tako za samo tožbo kot tudi za redna in izredna pravna sredstva. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, obstajati pa mora tudi v času samega odločanja. Če od odločitve o tožbenem zahtevku ali pravnem sredstvu ni mogoče pričakovati izboljšanja pravnega položaja stranke, potem stranka nima pravnega interesa. Neprijava terjatve v stečajnem postopku zaradi zamude dvomesečnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 137. člena takratnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami) ima za posledico zakonsko domnevo, da upnik nima (več) interesa za poplačilo terjatve, saj tega iz stečajne mase ne more doseči, po zaključku stečaja pa tudi ne. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v obsegu glede drugega toženca zavrglo tožnikovo nedovoljeno revizijo.

8. Revizija proti odločitvi glede prvega toženca pa ni utemeljena. Tožnik res v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval ustrezne podlage za utemeljitev objektivne odgovornosti, kot pravilno opozarja pritožbeno sodišče. Samo trditev, da naj bi bil zapeščen poligon nevaren, ne zadostuje, je pa tudi zmotna. Nevarnost v običajnem pogovornem pomenu besede se razlikuje od nevarnosti v pravnem pomenu, ki utemeljuje objektivno odgovornost. Nevarna stvar ali nevarna dejavnost je po določbi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tista, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Gre za nedoločen pravni pojem ali pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Ta je postavila tudi nekaj splošnih razmejitvenih kriterijev med objektivno odgovornostjo, ki je sicer izjema, ter subjektivno odgovornostjo, ki je pravilo. Med njimi je tudi opredelitev, da se pravila o objektivni odgovornosti ne morejo uporabiti takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna zaradi dejanj ali opustitev imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja. Tako dejanje ali opustitev utemeljuje krivdno odgovornost. Tako je tudi sam tožnik s trditvami iz tožbe utemeljeval krivdno odgovornost, ker naj odgovorni za vzdrževanje poligona ne bi odstranil peska. Enako velja za trditev, da naj inštruktor ne bi pravilno ocenil tožnikove sposobnosti za izvajanje sporne vaje. Vendar ni dokazal ne prve ne druge trditve. Ko je v pritožbi skušal objektivno odgovornost utemeljiti z novimi trditvami, je pritožbeno sodišče pravilno opozorilo, da lahko upošteva le pravočasno podano trditveno podlago. V reviziji tožnik prihaja z novo tezo za utemeljitev objektivne odgovornosti (ki je povzeta v točki 3 te odločbe), ki je neupoštevna iz istih razlogov, je pa tudi povsem nelogična.

9. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zakon zanjo določa nekatere omejitve, med njimi tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da z revizijo ni mogoče uveljavljati nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, s katerimi skuša revident ugotovljena dejstva obiti, spremeniti ali kakorkoli relativizirati, pa čeprav v preobleki navideznih procesnih kršitev.

10. V obravnavani zadevi je tako odločilno dejstvo ugotovitev, da tožnik ni dokazal večje količine peska na poligonu, ki bi narekovala ukrepanje. Še več, ugotovljeno je, da je tožnik med vajo pri obvozu ovire kljub izrecnemu navodilu skušal spremeniti smer vožnje, kar je sodišče opredelilo kot izključni vzrok za njegov padec. Tožnik v reviziji napada predvsem prvo dejstvo in pri tem zatrjuje relativne procesne kršitve. Glede na določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP se lahko z revizijo uveljavljajo le tiste relativne procesne kršitve, ki so bile storjene pred pritožbenim sodiščem. Če je do njih prišlo v postopku na prvi stopnji, se lahko uveljavljajo samo, če so bile uveljavljane že v pritožbi, pa je pritožbeno sodišče o njih napačno odločilo. Tožnik najprej graja presojo obeh sodišč, da ni pravočasno predlagal izvedenca in ogleda. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odgovor pritožbenega sodišča pravilen. Pravočasen predlog za morebitnega izvedenca oziroma izvedeno pričo je tožnik podal le glede vprašanja, „ali je normalno, da avtošola zapiše, da vožnja z motorjem po zapeščenem vozišču ne predstavlja nobene večje nevarnosti“ (tretja stran njegove vloge s 14. 10. 2005). To vprašanje je le pravne narave, kot pravilno poudarja pritožbeno sodišče. Druga vprašanja za izvedenca je tožnik postavil šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Zmotna je revizijska trditev, da naj bi trditev o možnostih, da pesek sploh pride na poligon, prvi postavil zastopnik drugega toženca na naroku 16. 3. 2006. Šlo je le za izpoved prokurista, torej dokaz, ki ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Zato razlogom pritožbenega sodišča na koncu tretje strani njegove odločbe ni kaj očitati. Predvsem pa so prepozne tožnikove trditve o možnostih nanosa peska na poligon zasledovale cilj, da dokaže večjo količino peska na poligonu v času dogodka. Tožnik sam je na zadnjem naroku pravilno poudaril, da je obstoj ali neobstoj peska v času nezgode mogoče dokazati le s pričami, ki so ta dan tam bile. Samo možnost nanosa peska je torej premalo. Enako velja za (prepozno) predlagani ogled. Ker tožnik o svoji utrujenosti ni postavil nobene trditve, je pravilen odgovor pritožbenega sodišča, da je šlo le za njegovo izpovedbo, revizijska graja teh razlogov v preobleki neopredeljene procesne kršitve pa je neutemeljena. Pojasnjeno je že bilo, glede katerega vprašanja je tožnik pravočasno predlagal izvedenca, zato je neutemeljena revizijska trditev, da je problematično neizčrpanje tega dokaznega predloga in presoja, da tožnik ni dokazal peska. Tožnik nazadnje pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, zlasti na očitke o pomanjkljivih razlogih prvostopenjske sodbe v zvezi z izpovedjo posameznih prič oziroma o izostanku ocene izpovedi nekaterih prič, saj naj bi pravilna uporaba 8. člena ZPP lahko privedla do drugačne dokazne ocene. Ta revizijski očitek meri na relativno procesno kršitev zaradi nepravilne uporabe metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, ki pa je tožnik v pritožbi ni uveljavljal in je zato neupoštevna. Na grajo dokazne ocene pa je pritožbeno sodišče odgovorilo, in sicer tudi v zvezi z izostankom posebne dokazne ocene priče Praha (zaslišanju te priče se je tožnik v postopku na prvi stopnji celo upiral). Zato je neutemeljen očitek o izostanku odgovora na vse pritožbene trditve (primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo proti odločitvi glede prvega toženca zavrnilo. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov, kar je zajeto v izreku o zavrnitvi njegove revizije, ter odločilo, da mora tožnik povrniti prvemu tožencu njegove v skladu z določbami odvetniške tarife odmerjene stroške revizijskega odgovora, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.