Jedro

Napaka upravnega organa prve stopnje, ki je poslal svojo odločbo pristojnemu sodišču v izvršitev zaradi vpisa v zemljiško knjigo še pred pravnomočnostjo te odločbe, nima za posledico tega, da postane taka odločba pravnomočna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi prizadete stranke Kmetijskega kombinata P. zoper delno odločbo Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo Občine S. št. ... z dne 10.2.1994. Upravni organ prve stopnje je v svoji delni odločbi opredelil kot upravičence J.O., M.O. in J.O. ml. in kot zavezanca za vračilo nepremičnin parc. št. 109/5 in 110, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, pri čemer je ugotovil, da je v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe vpisan Kmetijski kombinat P. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ odločil, da je denacionalizacijski upravičenec tudi O.J. ml., čeprav iz priloženih zemljiškoknjižnih listin ni razvidno, da bi bil lastnik navedenih parcel v času podržavljenja. Upravni organ prve stopnje je po stališču tožene stranke tudi nepravilno odločil o vrnitvi parcele št. 110 - travnik, ker je iz spisu priložene zemljiškoknjižne izjave razvidno, da je ta parcela prešla v splošno ljudsko premoženje na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča Maribor - okolica, opr. št. ... z dne 26.1.1952 in ne na podlagi odločbe OLO Maribor, komisije za arondacijo za območje Občine Ptuj št. ... z dne 24.5.1961, kot to ugotavlja organ prve stopnje. Upravni organ prve stopnje bi moral pred odločitvijo o vrnitvi parcele št. 110 pridobiti navedeno sodbo sodišča in šele nato odločiti o tem delu zahteve. Ker tega ni storil je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka v svoji odločbi tudi ugotavlja, da je organ prve stopnje nepravilno vrnil upravičencem zemljišče povečano za 597 m2 površine. Poleg tega upravni organ prve stopnje ni opredelil roka iz 28. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, ki določa pravico zavezanca do nadaljnje uporabe zemljišča in je z določitvijo splošnega 10-letnega roka kršil materialni predpis.

Tožena stranka je tudi ugotovila, da ne more preveriti razmerja plačane odškodnine ob podržavljenju in vrednosti podržavljenega premoženja, saj spisu ni priložen nikakršen izračun, iz same odločbe o podržavljenju pa ni razvidno kolikšen del prejete odškodnine se nanaša na kmetijska zemljišča in kolikšen del na stavbe. Glede na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršen materialni predpis, kar je lahko vplivalo na odločitev o stvari, je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je bila delna odločba Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo Občine S. št. ... z dne 10.2.1994 že zemljiškoknjižno izvedena po pravnomočnosti. Zato zoper odločbo ni dovoljena pritožba. Prav tako pa so nepravilni zaključki tožene stranke glede podržavljenja parc. št. 110 na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča Maribor - okolica, saj je bila ta podržavljena na podlagi odločbe Komisije za arondacijo za območje Občine Ptuj št. ... z dne 24.5.1961. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka Kmetijski kombinat P. v odgovoru na tožbo navaja, da v postopku na prvi stopnji odškodnina ni bila ugotovljena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in ugotoviti pravilno uporabo 72. člena ZDen. Vrednost podržavljenega premoženja se pri kmetijskih zemljiščih lahko ugotovi le na podlagi primerjave tržne vrednosti v času odvzema in sedanje vrednosti kmetijskega zemljišča. Zato prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila neskladje v izreku odločbe organa prve stopnje, ki našteva med upravičenci delne odločbe o denacionalizaciji tudi J.O. ml., čeprav ta odločba obravnava le vračanje podržavljenih parcel št. 109/5 in št. 110, iz zemljiškonjižnih listin pa ni razvidno, da bi bil omenjeni lastnik navedenih parcel v času podržavljenja. Tožena stranka tudi ugotavlja, da dejansko stanje glede podržavljenja parc. št. 110 - travnik ni popolno ugotovljeno. Upravni organ prve stopnje je ugotovil le, da je bila pravni temelj podržavljenja te parcele odločba OLO Maribor, Komisije za arondacijo za območje Občine Ptuj št. ... z dne 24.5.1961. V spisu, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, pa obstoji tudi zemljiškoknjižna izjava, iz katere izhaja, da je bila ta parcela podržavljena že prej, saj je bilo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča Maribor - okolica, opr. št. ... z dne 26.1.1952, razsojeno o izstavitvi listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice v korist M.T.T. Tožena stranka je pravilno obrazložila kršitev materialnega predpisa, to je uporabe 28. člena ZDen v odločbi organa prve stopnje. Upravni organ bi moral določiti za zavezanca rok uporabe kmetijskega zemljišča, saj se 10-letni rok, določen v 28. členu ZDen, izteče 7.12.2001. Neopredeljen rok pa ne zagotavlja pravne varnosti niti upravičencu niti zavezancu.

Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da je v konkretnem primeru odločba upravnega organa prve stopnje pravnomočna in zato zoper njo ni več dovoljena pritožba. Napaka upravnega organa prve stopnje, ki je poslal svojo odločbo pristojnemu sodišču v izvršitev zaradi vpisa v zemljiško knjigo, še pred pravnomočnostjo te odločbe, nima za posledico tega, da postane taka odločba pravnomočna. Načelo pravnomočnosti upravne odločbe je opredeljeno v 12. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker je v konkretnem primeru bila dovoljena pritožba zoper odločbo upravnega organa prve stopnje in jo je prizadeta stranka tudi pravočasno vložila, odločba upravnega organa prve stopnje ni postala pravnomočna.

ZUP v 2. odstavku 242. člena določa, če upravni organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka kot organ druge stopnje pravilno ugotovila, da je bilo v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršen materialni predpis, kar je moglo vplivati na odločitev o stvari. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponovno odločanje.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona, kot tudi določbe ZUP, je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).