Jedro

Relevantna pravna podlaga, ki jo je moral upoštevati upravni organ pri odločanju o obeh vlogah za izdajo vodnega dovoljenja, je tista, ki je veljala pred novelo ZV-1D, t. j. zakon po noveli ZV-1C, ki je bil veljaven v časovnem obdobju od 21. 12. 2013 do 17. 6. 2014. Takšen sklep izhaja iz ustrezne gramatikalne razlage besedne zveze „v skladu z dosedanjimi predpisi“ iz 37. člena navedene novele.

Ker je tožeča stranka podala vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za rabo vode za potrebe MHE na zemljišču, za katerega je po gradbeni zakonodaji potrebno pridobiti dovoljenje za poseg v prostor oziroma gradbeno dovoljenje, Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče kot občinski prostorski akt pa ne predvideva gradenj MHE na območju občine, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja po takrat veljavni zakonski ureditvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Direkcija Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim sklepom in odločbo, št. 35523-61/2015-22 z dne 23. 2. 2017, v točki I sklenila, da se postopka v zvezi z izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW (v nadaljevanju MHE), ki se vodita pod številkama 35523-157/2012 in 35523-154/2012, združita v en postopek, ki se vodi pod številko 35523-61/2015, v točki II pa odločila, da se zahtevek stranke A. d.o.o. za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode iz vodotoka Savinja z nameravanim odvzemom v količini največ 8 m3/s za proizvodnjo električne energije v MHE B., zavrne, delno vodno dovoljenje, št. 35523-157/2012-31 z dne 4. 2. 2014, izdano strankama Občini Braslovče in C.C., za neposredno rabo vode iz reke Savinje za proizvodnjo električne energije v MHE B., pa se pusti v veljavi, pri čemer bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Prvostopenjski upravni organ je sklep o združitvi postopkov (točka I) utemeljil z ugotovitvijo, da je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) kot organ, ki je do 31. 12. 2015 opravljal naloge, katere sedaj opravlja Direkcija Republike Slovenije za vode, v postopku izdaje vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode iz reke Savinje za proizvodnjo električne energije v MHE B. strankama Občini Braslovče in C.C. že izdala delno vodno dovoljenje z dne 4. 2. 2014, vendar je bil ta postopek na podlagi zahteve družbe A. d.o.o. obnovljen. Glede na to, da je ta družba prav tako podala vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo električne energije v MHE, pri tem pa je ARSO to vlogo spregledala, je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da sta oba vlagatelja vložila vlogi za izdajo vodnega dovoljenja na podlagi 127. člena Zakona o vodah (ZV-1), ki se nanašata na isto vodno telo, za odločanje o vlogi pa je pristojna navedena direkcija, pri čemer se pravice in obveznosti strank opirajo na isto dejansko stanje in pravno podlago. Iz teh razlogov je sklenil, da je združitev navedenih postopkov v enega utemeljena, zato je ta postopka na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združil v en postopek.

3. V obrazložitev odločbe (točka II) je prvostopenjski upravni organ navedel, da sta vlogi za pridobitev vodnega dovoljenja za proizvodnjo električne energije v MHE B. podali dne 29. 11. 2012 tožeča stranka, dne 18. 12. 2012 pa Občina Braslovče in C.C. Glede vloge tožeče stranke je ugotovil, da bi bilo za izvajanje predmetne rabe vode treba v skladu s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo elektrarne in drugih energetskih objektov. Za predmetno območje je bil takrat v veljavi Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče, ki sploh ne predvideva gradnje MHE na območju Občine Braslovče. Iz lokacijske informacije z dne 14. 2. 2013 je razvidno, da parcela št. 634/1, k. o. ..., na kateri je bila predvidena strojnica, leži na poselitvenem območju z opredeljeno splošno stanovanjsko površino, kjer med vrstami dopustnih objektov niso navedene stavbe za industrijsko proizvodnjo. Tako predvideni predmetni poseg ni bil v skladu s takrat veljavnim prostorskim aktom na obravnavanem področju, zato ni izpolnjena podlaga oziroma pogoj za izdajo vodnega dovoljenja na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 125. člena ZV-1, zato je bilo treba to vlogo zavrniti. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil tudi do očitka tožeče stranke, da v predmetnem upravnem postopku ni bil preverjen podatek o pretočni sposobnosti mlinščice, pri čemer je pojasnil, da ne gre za vprašanje, ki bi bilo relevantno v postopku izdaje vodnega dovoljenja. Občini Braslovče in C.C. je bil namreč dovoljen odvzem največ 5 m3/s in bi morebitna pretočna sposobnost mlinščice 4 m3/s pomenila zgolj to, da ne moreta odvzemati največje dovoljene količine vode, medtem ko jima za odvzem vode do 4 m3/s ni treba ničesar storiti, ker je poseg v prostor že izveden, saj gre za obstoječo mlinščico in za elektrarno, ki ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Glede vloge Občine Braslovče in C.C. je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je bilo vlogi priloženo potrdilo Upravne enote Žalec z dne 7. 3. 2013, da ima poslovna stavba št. 339 v izmeri 520 m2 na zemljišču s parc. št. 634/2, k. o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu, zato je upravni organ ugotovil, da za neposredno rabo vode ni treba pridobiti dovoljenja za poseg v prostor skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov. Zaradi opozoril tožeče stranke o spornosti potrdila v predhodnem teku postopka, je prvostopenjski upravni organ od Upravne enote Žalec pridobil dodatno potrdilo (z dne 3. 10. 2016), iz katerega je razvidno, da ima posamezni del št. 2 stavbe št. 339, k. o. ... (dejanska namenska raba elektrarna v izmeri 27,30 m2) na zemljišču s parc. št. 634/2, k. o. ..., uporabno dovoljenje po samem Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1). Navedene ugotovitve so bile podlaga za odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da je na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku, predhodno izdano odločbo, t. j. vodno dovoljenje z dne 4. 2. 2014, pustil v veljavi. Prvostopenjski upravni organ je še pojasnil, da bi v primeru, če stranki, katerima je bilo izdano vodno dovoljenje, ne bi razpolagali z uporabnim dovoljenjem za MHE in bi za izvajanje rabe vode potrebovali dovoljenje za poseg v prostor, po takrat veljavnem ZV-1 iz istega razloga kot pri tožeči stranki, izdajo vodnega dovoljenja zavrnil. 4. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep in odločbo na Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ vložila pritožbo, ki jo je to ministrstvo zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je šlo v predhodnem postopku za kršitev pravice tožeče stranke do dokazovanja oziroma sodelovanja v upravnem postopku, v posledici takšnega ravnanja oziroma opustitev upravnih organov pa je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, prav tako je šlo za kršitve določb upravnega postopka. Tožeča stranka se je v podkrepitev svojih zatrjevanj pretežno sklicevala na navedbe v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, v katerih je izpodbijala v nadaljevanju navedena dejstva. Po oceni tožeče stranke ni bilo odločeno o njeni vlogi z dne 29. 11. 2012, ampak je bilo odločeno le o izdaji vodnega dovoljenja Občini Braslovče in C.C., ki sta vlogo vložila kasneje. Prvostopenjski upravni organ po tem, ko je odpravil svojo prejšnjo odločbo (dne 28. 12. 2016), ni opravil nobenega dejanja v postopku, zlasti ne v smeri napotil drugostopenjskega organa v odločbi z dne 28. 12. 2016. Nobenega dejanja ni opravil v združenem postopku, saj je bil sklep izdan istočasno z odločbo. V zvezi z razlogi prvostopenjskega upravnega organa, ki so predstavljali podlago za zavrnitev vloge tožeče stranke, da nameravana gradnja MHE ni imela podlage v veljavnem prostorskem aktu, je bil po stališču tožeče stranke zakon napačno uporabljen, ker je pritožbeni organ izrecno naložil prvostopenjskemu, da upošteva predpise, ki bodo veljali na dan odločanja o vlogi, torej na dan 23. 2. 2017, pri drugih dveh udeležencih pa predpise v času odločanja v prvotnem postopku, t. j. predpise, veljavne na dan 4. 2. 2014. Iz tega razloga oporeka tudi združitvi postopkov, saj sta bila po njenem stališču postopka združena v nasprotju z zakonom, ker glede na navedeno v zadevah ni šlo za isto pravno podlago. Sicer pa tožeča stranka izpostavlja, da po veljavni ureditvi na dan 23. 2. 2017 za vodno dovoljenje ni bila več potrebna skladnost z občinskim prostorskim aktom, zato po prepričanju tožeče stranke v primeru odločanja o vlogi tožeče stranke izpolnjevanja tega pogoja ni bilo treba upoštevati. Če je prvostopenjski upravni organ že odločal na podlagi istih predpisov, pa ni logično, da za nasprotno stranko ni veljala zahteva po skladnosti gradnje MHE z navedenim odlokom. Navedena ugotovitev velja tudi za vprašanje pretočne sposobnosti mlinščice. V predhodnem postopku je ARSO pri zavrnitvi vodnega dovoljenja tožeče stranke zavzel stališče, da mlinščica nima zadostne pretočnosti (4 m3/s), v postopku za izdajo dovoljenja Občini Braslovče in C.C. pa je bil ocenjen pretok iste mlinščice na 9,05 m3/s. Teh podatkov, kljub napotilu pritožbenega organa, prvostopenjski upravni organ ni preveril in tako ni dovolj ugotovil dejansko stanje, je pa v zvezi s tem zapisal, da to vprašanje za odločanje o vlogi Občine Braslovče in C.C. ni relevantno, ker imata stranki uporabno dovoljenje za MHE in ne potrebujeta dovoljenja za poseg v prostor. V zgodovini noben od poslovnih objektov ni imel statusa MHE, kar velja za parcelo št. 634/1, k. o. ..., ki v naravi predstavlja pašnik in poslovno zgradbo, ki je predstavljala nekdanjo žago, stavba na parc. št. 634/2, k. o. ..., ki je bila zajeta v vlogi Občine Braslovče in C.C., pa je predstavljala nekdanji mlin. V obeh stavbah so bile sicer vgrajene vodosilne naprave (turbine), na prvi je ta naprava poganjala žago, na drugi pa mlinsko postrojenje, v obeh objektih pa se je kot stranski produkt proizvajala električna energija za lastne potrebe. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ nepravilno ugotovil, da je poslovni objekt na drugi parceli primeren za pridobitev vodne pravice, objekt na prvi parceli pa ne. Stavba na parc. št. 634/2, k. o. ..., kot izhaja iz potrdila Upravne enote Žalec, ima uporabno dovoljenje za dejavnosti, ki so bile z dnem uveljavitve Zakona o graditvi objektov v uporabi, vendar to ni mogla biti dejavnost MHE, ker takrat le-ta v objektu ni delovala. Tožeča stranka z izdajo uporabnega dovoljenja ni bila seznanjena in se o tem ni mogla izjasniti, prvostopenjski upravni organ pa je pridobil potrdilo Upravne enote Žalec z dne 3. 10. 2016, kar je bilo storjeno po izdaji vodnega dovoljenja in pred odločitvijo pritožbenega organa z dne 28. 12. 2016. Takšno potrdilo v zgoraj navedenem smislu bi lahko predložila tudi tožeča stranka, vendar v postopku k temu ni bila pozvana, kar pomeni kršitev 7. člena ZUP, ki nalaga upravnemu organu, da stori vse potrebno, da lahko stranka uveljavi svoje pravice. Za navedeno potrdilo je tožeča stranka navedla, da ob izdaji vodnega dovoljenja dne 4. 2. 2014 sploh ni obstajalo in je lažno, za kar je predložila številne dokaze, ki jih drugostopenjski upravni organ ni želel presojati z obrazložitvijo, da je vezan na pravnomočnost spornega potrdila. Nadalje tožeča stranka izpostavlja vprašanje popolnosti vloge nasprotnih strank. Tožeča stranka vztraja, da bi bilo po predpisih potrebno k vlogi za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo električne energije v MHE predložiti izjavo vseh lastnikov nepremičnin na območju posega, to je vzdolž celotne trase tlačnega cevovoda, objekta strojnice do mesta iztoka vode, ker območje posega predstavlja celotna trasa mlinščice od odvzemnega mesta do strojnice. Nesporno je bil eden od lastnikov nepremičnin na dani trasi tudi Č.Č., ki pa nikoli ni izdal nobene pozitivne izjave prosilcema Občini Braslovče in C.C., kar pomeni, da je bila njuna vloga nepopolna. Do te okoliščine se prvostopenjski upravni organ ni opredelil, čeprav je bil na to opozorjen. Končno tožeča stranka uveljavlja še kršitev določb upravnega postopka v delu statusa, ki ji ga je upravni organ podelil. Drugostopenjski upravni organ ni upošteval določil o postopku v primeru več vlog različnih strank, ampak je položaj stranke dal le nasprotnima strankama, pri tožniku pa naj bi šlo le za t. i. stranskega udeleženca. Nesprejemljivo je, da bi imela ena stranka v združenem postopku položaj vložnika le v delu postopka, ki se nanaša na odločanje o njeni vlogi. Položaj stranke bi morale imeti vse stranke, ki so vložile vlogo za vodno dovoljenje. Tožeča stranka je drugostopenjskemu upravnemu organu še očitala, da je bila le pozvana, da se opredeli do spornega potrdila Upravne enote Žalec, ni pa bila seznanjena s tem, kaj je navedla nasprotna stranka v svoji izjavi na poziv drugostopenjskega organa. Tožeča stranka tudi ni bila pozvana, da se izjavi o stališču, da se njena vloga ne bo presojala po predpisih na dan odločanja, kot je bilo prvotno rečeno, temveč po predpisih na dan vložitve vloge. Poleg tega tudi ni bila seznanjena s tem, da naj bi drugostopenjski upravni organ štel, da je njena vloga nepopolna, predvsem, da bi morala sama predložiti podobno potrdilo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši priče Č.Č., D.D. in E.E. ter prebere poleg ostalih listinskih dokazov v upravnih spisih tudi pisno mnenje strokovnjaka gradbene stroke mag. Igorja Čuša z dne 5. 10. 2017 in izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke (za hidroenergetske objekte), katerega naj še pridobi, odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožeče stranke.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov. Glede zatrjevanega dejstva tožeče stranke, da ob izdaji vodnega dovoljenja ni razpolagala s potrdilom Upravne enote Žalec, je navedla, da je takrat razpolagala s potrdilom, ki ga je izdala Upravna enota Žalec dne 7. 3. 2013. Ker namerava novi pridobitelj vodne pravice obnoviti zgolj zapornice tik pred turbino, turbino in električni del postroja MHE, ne pa tudi mesta odvzema iz Savinje in dovodnega kanala, ni potrebe po gradbenem dovoljenju za poseg, ki ni predviden, in še manj po pridobitvi soglasij lastnikov sosednjih parcel, na katere se ne bo posegalo. Tožena stranka nasprotuje tudi trditvi tožeče stranke, da imata obe parceli, torej tako 634/2 kot 634/1, oboje k. o. ..., enak status. Na prvi parceli stoji nestanovanjska stavba (339), ki ima tri dele, in sicer dvorano za družabne prireditve, elektrarno in stopnišče ter hodnik, na drugi parceli pa gre za nestanovanjsko površino z dejansko rabo vinska klet in zidanica, torej ni nobenega sledu o kakšni nekdanji vodosilni napravi, ki bi jo bilo mogoče prepoznati kot elektrarno. Očitek, da je bila tožeča stranka neenakopravno obravnavana, ker v postopku ni bila pozvana, da predloži enako potrdilo o uporabnem dovoljenju pristojne upravne enote, je po stališču tožene stranke odveč, ker je tožeča stranka v vlogi zapisala, da bo objekt strojnice novogradnja, ostalo pa rekonstrukcija, pri čemer ni pojasnila, kaj je mišljeno kot ostalo. Tožeča stranka drugih podatkov o koordinatah strojnice, razen parcele št. 634/1, v vlogi ni napisala, iz grafičnih prilog pa je razvidno, da je bila nova strojnica tožeče stranke načrtovana v spodnjem desnem vogalu parcele, tik ob izpustu iz mlinščice v Savinjo, kjer pa niti v naravi niti v javno dostopnih virih ni podatkov o kakršnikoli stavbi ali njenih ostankih.

7. Odgovor na tožbo je podala stranka z interesom C.C. Pojasnjuje, da se je odzval na javni poziv za obnovo spodnjega prostora kulturnega doma B. (parc. št. 634/2, k. o. ...), kjer je montirana MHE, objavljen v letu 2013, in je bil izbran. Po pridobitvi delnega vodnega dovoljenja je z Občino Braslovče sklenil pogodbo o najemu prostora in se je začela obnova MHE, kar po oceni strokovnjaka ne predstavlja nobenega posega v prostor. Glede očitka, da ni pridobil vseh soglasij lastnikov sosednjih parcel, navaja, da je bila struga mlinščice umeščena v prostor že med obema vojnama s soglasjem mejašev. Pojasnjuje, da želi tožeča stranka graditi na parc. št. 634/1, k. o. ..., obstoječa MHE pa se nahaja na parc. št. 634/2. Ker tudi v Uredbi državnega prostorskega načrta za ureditev Savinje od Ločice ob Savinji do Letuša, ki je bila sprejeta 2010, ni predvidena nobena nova umestitev MHE, v poštev pride le sanacija obstoječe MHE. Tožeča stranka nima nobenega sklepa Občinskega sveta, da bi lahko gradila na parceli št. 634/1, katere lastnik je Občina Braslovče, sprejet pa tudi ni noben občinski prostorski plan za umestitev MHE na tej parceli.

8. Prav tako je odgovor na tožbo po pooblaščenki podala Občina Braslovče kot druga stranka z interesom. Navedla je, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za obnovo postopka, ker ni podan noben obnovitveni razlog, zato gre za postopek, katerega izdaja delnega vodnega dovoljenja v nobenem primeru ne more izkazati pravnega interesa na rešitvi vloge Občine Braslovče in C.C. Dejstvo, da je bila tožeča stranka spregledana, ne predstavlja obnovitvenega razloga. Napačna je trditev tožeče stranke, da so ji bile z odločitvijo kršene pravice postopka. Odločitev prvostopenjskega upravnega organa pod točko I ni meritorna odločitev, ampak je procesna. Upravni organ ni odločal in ni smel več meritorno posegati v svojo odločitev z dne 4. 2. 2014, glede na to, da je odločil, da se vzdrži izdana odločba v veljavi. Zato organ ni smel še enkrat meritorno odločati o vlogi stranke z interesom in je takšno stališče tožeče stranke napačno. Bistvena ugotovitev je, da je bilo o vlogi Občine Braslovče odločeno 4. 2. 2014 in odločitev nikoli ni bila odpravljena. Upravni organ je lahko odločal samo o pogojih predlagane obnove postopka in meritorno odločil o vlogi tožeče stranke, ni smel pa še enkrat meritorno odločati o vlogi Občine Braslovče, ker je o njej že odločil in odločitev ni bila odpravljena. Pravilno je stališče, da je upravni organ uporabil predpise, ki so veljali na dan 4. 2. 2014, saj se izdaja vodno dovoljenje po predpisih, veljavnih na dan odločanja (za Občino Braslovče), za tožečo stranko pa se upoštevajo predpisi na dan odločanja o njenem zahtevku. Tožeča stranka ne more izpodbijati pravilnosti postopka, ki je tekel na podlagi vloge Občine Braslovče, ker je združitev postopka procesna odločitev, ki pa vsebinsko zahteva odločitve o vsakem posameznem zahtevku posebej. Potrdilo Upravne enote Žalec z dne 3. 10. 2016 je javna listina in se resničnost vsebine tega potrdila lahko izpodbije samo s pravnimi sredstvi, torej odločbo oziroma sodbo, tožeča stranka pa ne more v postopku obnove postopka izpodbiti veljavnosti tega potrdila, zaradi česar tožena stranka ni imela zakonske podlage, da potrdila ne bi upoštevala. Ker tožeča stranka ni izpodbijala tega potrdila, njegove veljavnosti ne more izpodbijati v postopku izdaje delnega vodnega dovoljenja. Upravni organ je torej vezan na to potrdilo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in naloži tožeči stranki dolžnost plačila stroškov predmetnega odgovora na tožbo.

9. Tožeča stranka je v dveh pripravljalnih vlogah izrazila nestrinjanje z odgovoroma na tožbo strank z interesom in ponovila določena že v tožbi izražena stališča, pri katerih je vztrajala.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi, ki jo je prvostopenjski upravni organ v končni fazi združil v en postopek, sta vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo električne energije v MHE B. podali dve stranki, in sicer dne 29. 11. 2012 družba A. d.o.o. in dne 18. 12. 2012 stranki Občina Braslovče in C.C. Direkcija Republike Slovenije za vode je po izvedbi ugotovitvenega postopka z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za pridobitev vodnega dovoljenja, delno vodno dovoljenje, ki ga je v dotedanjem postopku že izdala strankama Občini Braslovče in C.C., pa je pustila v veljavi.

12. Pri presoji pravilnosti odločitve pristojnega upravnega organa, t. j. Direkcije Republike Slovenije za vode, je najprej treba odgovoriti na vprašanje, kateri predpisi predstavljajo pravno podlago, ki jo je potrebno uporabiti v konkretni zadevi, ter v povezavi s tem, kakšni so bili zakonski pogoji za izdajo vodnega dovoljenja in katera stranka te pogoje izpolnjuje. Sodišče glede vprašanja uporabe zakona sledi stališču tožene stranke. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUP organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti). To pomeni, da uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, razen če ta predpis za postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, ne določa drugače. 13. V času odločanja o vlogi tožeče stranke na prvi stopnji, t. j. na dan 23. 2. 2017, je veljal Zakon o vodah (ZV-1), nazadnje spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1E). V času vložitve obeh vlog je veljal Zakon o vodah (ZV-1), ki je upošteval zadnjo spremembo tega predpisa z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1B) in je veljal od 11. 8. 2012 do 20. 12. 2013. V vmesnem času je bil predmetni zakon spremenjen še dvakrat (z novelama ZV-1C in ZV-1D). Medtem ko Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1C), ki je veljal v času odločanja o vlogi Občine Braslovče in C.C., ko je bilo pred obnovo postopka tema strankama izdano delno vodno dovoljenje, t. j. na dan 4. 2. 2014, ni posegal v področje, ki je predmet obravnavanega upravnega spora, pa je bilo v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1D), ki je v določenem delu vsebinsko spremenil področje izdaje vodnega dovoljenja, v prehodnih določbah v 37. členu določeno, da se postopki za izdajo vodnega dovoljenja na istem vodnem telesu, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo v skladu z dotedanjimi predpisi (dikcija novele je sicer „v skladu z dosedanjimi predpisi“). Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da v nobeni drugi noveli tega zakona ni bila določena uporaba predpisov v primeru vmesnih sprememb, sodišče ugotavlja, da je relevantna pravna podlaga, ki jo je moral upoštevati upravni organ pri odločanju o obeh vlogah za izdajo vodnega dovoljenja, tista, ki je veljala pred novelo ZV-1D, t. j. zakon po noveli ZV-1C, ki je bil veljaven v časovnem obdobju od 21. 12. 2013 do 17. 6. 2014. Takšen sklep izhaja iz ustrezne gramatikalne razlage besedne zveze „v skladu z dosedanjimi predpisi“ iz 37. člena navedene novele. V času izdaje odločbe, ki se nanaša na tožečo stranko, je sicer veljal zakon, nazadnje spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1E), vendar je treba iz razloga, ker ta tega področja v kritičnem delu ni spreminjal in zato v prehodnih določbah ni določal vprašanja uporabe predpisov za postopke, začete pred uveljavitvijo tega zakona, v skladu z načelom teleološke razlage navedene prehodne določbe v ZV-1D in upoštevajoč enakopravno obravnavanje strank, ki so vložile vloge pred sprejetjem novele ZV-1D, o katerih bi bilo odločeno bodisi v času veljavnosti zakona po sprejetju te novele (ZV-1D) bodisi v času veljavnosti zadnje novele (ZV-1E), v predmetnem postopku uporabiti zakon, veljaven po sprejeti noveli ZV-1C. Ker sta tako prvostopenjski kot pritožbeni upravni organ uporabila pravilno pravno podlago za odločanje v izpodbijani odločbi, se izkaže navajanje tožeče stranke, da je pritožbeni upravni organ predhodno naložil prvostopenjskemu organu različno uporabo predpisov (za tožnika veljavnih na dan odločanja o vlogi, za drugi stranki na dan odločanja v prvotnem postopku), za brezpredmetno.

14. V skladu s predpisi, ki so kot upoštevna pravna podlaga navedeni v prejšnji točki obrazložitve, je treba pri odločanju o izdaji vodnega dovoljenja v primerih, ko je za poseg treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor, upoštevati tudi prostorski akt. Tako je peti odstavek 125. člena takrat veljavnega Zakona o vodah (ZV-1) določal, da je podlaga za izdajo vodnega dovoljenja tudi prostorski akt države ali lokalne skupnosti, če je za neposredno rabo vode iz prvega odstavka istega člena (t. j. glede na 11. točko prvega odstavka 125. člena ZV-1 za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW) treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov. Pri presoji, ali je potrebno pridobiti takšno dovoljenje, kot ga je predvideval peti odstavek 125. člena takrat veljavnega zakona, je treba upoštevati predpise s področja graditve objektov. Tako Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v prvem odstavku 3. člena določa (identično določilo je veljalo v času veljavnosti Zakona o vodah po noveli ZV-1C), da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Tako v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala v času vložitve predmetnih vlog (do 8. 3. 2013), kot Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki velja od 9. 3. 2013 dalje, je bilo za izvajanje predmetne rabe elektrarne potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo elektrarne in drugih energetskih objektov. Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče ni predvideval in ne predvideva gradenj MHE na območju Občine Braslovče, kamor spada tudi predmetno območje (dovoljuje pa rekonstrukcijo, adaptacijo ali obnovo obstoječih objektov in naprav, ki bistveno ne spreminjajo namembnosti in velikosti objekta). V zvezi s tem je izpostaviti še lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da leži parcela št. 634/1, k. o. ..., na kateri je bila predvidena umestitev strojnice, na poselitvenem območju, kjer med vrstami dopustnih objektov niso navedene stavbe za industrijsko proizvodnjo. Ker je torej tožeča stranka podala vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za rabo vode za potrebe MHE na zemljišču, za katerega je po gradbeni zakonodaji potrebno pridobiti dovoljenje za poseg v prostor oziroma gradbeno dovoljenje, Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče kot občinski prostorski akt pa ne predvideva gradenj MHE na območju Občine Braslovče, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja po takrat veljavni zakonski ureditvi. Sodišče pa tožeči stranki še pojasnjuje, da bi morala za gradnjo nove MHE, ne glede na določbe Zakona o vodah, pridobiti gradbeno dovoljenje tudi po gradbenih predpisih, kar pa upoštevajoč opisana dejstva ni mogoče. 15. Glede na navedena dejstva, katerih sklepna ugotovitev je, da tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja, se izkažejo tožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek pridobitve vodnega dovoljenja Občine Braslovče in C.C., in zatrjevanja tožeče stranke o nelogičnosti sklepa prvostopenjskega upravnega organa o skladnosti gradnje ene stranke z občinskim odlokom in neskladnosti gradnje druge stranke, t. j. tožnika, kot nerelevantna. Ne glede na to pa se sodišče opredeljuje tudi do navedb v tožbi, ki se nanašajo na postopek po vlogah Občine Braslovče in C.C. 16. Tožnik oporeka potrdilu Upravne enote Žalec z dne 3. 10. 2016 in navaja, da takšno potrdilo ob izdaji vodnega dovoljenja dne 4. 2. 2014 ni obstajalo, da je lažno, da dejavnost, ki je bila z dnem uveljavitve ZGO-1 v uporabi, ni mogla biti dejavnost MHE, ker takrat le-ta v objektu ni delovala, ter da v zgodovini noben od poslovnih objektov na parcelah št. 634/1 in 634/2 ni imel statusa MHE, zaradi česar je nepravilna ugotovitev tožene stranke, da je poslovni objekt na drugi parceli primeren za pridobitev vodne pravice, objekt na prvi parceli pa ne. Glede navedenih očitkov tožeče stranke sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ s predmetnim potrdilom nedvomno razpolagal ob izdaji izpodbijane odločbe, je pa ARSO, ki je odločal o izdaji vodnega dovoljenja dne 4. 2. 2014, ob izdaji odločbe razpolagal s potrdilom Upravne enote Žalec z dne 7. 3. 2013, ki je lahko služilo kot ustrezna podlaga za izdajo dovoljenja. Prav tako ti potrdili v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP predstavljata javni listini, ki dokazujeta tisto, kar se v njima zatrjuje ali določa, neresničnosti ali lažnosti dejstev, navedenih v predmetnih potrdilih, pa tožeča stranka ni uspela dokazati, pri čemer bi morala to javno listino primarno izpodbijati v ustreznem postopku pred organom, ki je ti listini izdal. Sodišče tudi ne sledi stališču tožeče stranke, ki se nanaša na s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da v zgodovini noben od poslovnih objektov na parcelah št. 634/1 in 634/2, oboje k. o. ..., ni imel statusa MHE, čemur nasprotujejo javno dostopne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije, iz katerih izhaja, da je stavba 339 (na parceli št. 634/2) nestanovanjska, s površino 558 m2 in ima tri dele, od katerih je ena tudi elektrarna, pri stavbi 338 (na parceli št. 634/1) pa gre za nestanovanjske površine v izmeri 177 m2 z dejansko rabo vinska klet in zidanica. Navedeni uradni podatki torej izpodbijajo navedbe tožeče stranke in potrjujejo pravilnost izdanega potrdila Upravne enote Žalec.

17. Tožeča stranka je v tožbi izpodbijala tudi v nadaljevanju navedeni dejstvi, ki se nanašata na postopek po vlogi Občine Braslovče in C.C., in sicer, da je za izdajo vodnega dovoljenja potrebna predhodna pridobitev soglasij vseh lastnikov nepremičnin vzdolž celotne trase posega in vprašanje pretočnosti mlinščice. Takšno tožnikovo stališče nima podlage v veljavnih predpisih. Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki določa vsebino in sestavine vloge za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode, takšne zahteve ne vsebuje. Pravilnik v 2. členu sicer navaja, kaj je vsebina vloge za pridobitev vodnega dovoljenja, pri čemer je med njimi tudi izjava lastnika nepremičnine, vendar se to ne nanaša na vse nepremičnine na območju posega, pač pa le na nepremičnine, na katerih bo odvzemni objekt (4. alineja drugega odstavka 2. člena). Ker odvzemni objekt ni na zemljišču parc. št. 866/2, k. o. ..., v postopku ni bilo treba pridobiti izjave lastnika tega zemljišča, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Sicer pa je namen Občine Braslovče in C.C. v obnovi zgolj zapornic tik pred turbino, turbine in električnega dela postroja MHE, ne pa tudi mesta odvzema iz Savinje in dovodnega kanala, zato je po stališču sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da ni potrebe za pridobitev gradbenega dovoljenja k posegu, ki ni predviden, prav tako iz tega razloga ni potrebno soglasje lastnikov sosednjih parcel, na katere se ne bo posegalo, kot to v tožbi zatrjuje tožnik. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bila vloga strank Občine Braslovče in C.C. popolna tudi v smislu, ki ga je izpostavila tožeča stranka. Sodišče pa sledi tudi utemeljitvi tožene stranke, da pri zadostni pretočnosti mlinščice ne gre za relevantno vprašanje. Z vodnim dovoljenjem je bilo namreč Občini Braslovče in C.C. dovoljeno, da lahko iz reke Savinje odvzemata vodo v količini največ 5 m3/s, pri tem pa je posledica nižje pretočnosti mlinščice 4 m3/s le v tem, da v času nižje pretočnosti ne bo mogoče odvzemati dovoljene količine vode.

18. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala tudi več kršitev določb upravnega postopka. Pravna podlaga za presojo utemeljenosti navedenih tožbenih očitkov predstavlja 27. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), v katerem je v 2. točki prvega odstavka določeno, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), pri čemer je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da v predmetnem upravnem postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka.

19. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik v predmetnem upravnem postopku ni mogel seznaniti s potrdilom Upravne enote Žalec z dne 3. 10. 2016, sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski upravni organ to pomanjkljivost odpravil s tem, ko je tožečo stranko z dopisom z dne 23. 5. 2017 seznanil z ugotovitvami organa prve stopnje in ji tako dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. V prilogi tega dopisa je bilo tožeči stranki poslano tudi predmetno potrdilo, s čimer ji je bila dana možnost, da udejanji načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje. Tožnik oporeka tudi ravnanju drugostopenjskega organa, ki ga ni seznanil z navedbami nasprotnih strank v svoji izjavi na poziv drugostopenjskega organa, pa tudi ni bil pozvan, da se izjavi o stališču, da se njena vloga ne bo presojala po predpisih na dan odločanja. Ne gre za upoštevne tožbene ugovore, ker tožnik ne pojasni, kateri poziv je imel v mislih, sicer pa sodišče ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi relevantnimi stališči nasprotnih strank. Upravni organ pa strank ni dolžan seznanjati s predpisi, ki jih bo pri svojem odločanju uporabljal, zato so takšne tožbene navedbe neutemeljene.

20. Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da bi takšno potrdilo lahko predložila sama tožeča stranka, če bi bila v postopku k temu pozvana, s čimer upravni organ ni storil vsega potrebnega, da bi tožeča stranka lahko uveljavila svoje pravice. Sodišče se sicer strinja s tožnikovimi navedbami, da je upravni organ pri postopanju in odločanju dolžan strankam omogočiti izvajanje temeljnega načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi, določenega v 7. členu ZUP. Vendar sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku predmetnega odločanja ni kršila tega načela, pri čemer je upoštevati tudi nesporno dejstvo, da je tožnik v vlogi za izdajo vodnega dovoljenja z dne 26. 11. 2012 pod točko II/6 zapisal, da bo objekt strojnice novogradnja s predvidenim datumom izgradnje med letoma 2013 in 2014, kar izpodbija tožbene ugovore v tej smeri.

21. Tožeča stranka v tožbi nadalje navaja, da v predmetnem upravnem postopku ni bilo odločeno o vlogi tožnika, ampak le o izdaji vodnega dovoljenja Občini Braslovče in C.C., ki sta vlogo vložila kasneje. Takšne tožbene navedbe so protispisne, saj je bilo z izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa odločeno o obeh vlogah, pri čemer v konkretni zadevi ni ključna okoliščina, katera stranka je prej podala vlogo za izdajo vodnega dovoljenja, ampak je bistveno to, katera stranka izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Nadalje tožeča stranka očita prvostopenjskemu upravnemu organu, da po izdaji odločbe pritožbenega organa z dne 28. 12. 2016, s katero je bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje prvostopenjskemu organu, ni opravil nobenega dejanja v postopku, zlasti ne v smeri napotil drugostopenjskega organa. Tudi takšne navedbe so v nasprotju s podatki iz spisa, kajti temeljni očitek drugostopenjskega organa prvostopenjskemu je bil v tem, da mora odločiti o obeh vlogah, glede uporabe predpisov pa je sodišče svojo oceno pojasnilo že zgoraj. Za odločanje o predmetnih vlogah tudi ni relevantna tožbena navedba, da prvostopenjski upravni organ v združenem postopku ni opravil nobenega dejanja, saj je bil sklep izdan skupaj z izdajo odločbe. To je stvar procesnega vodstva upravnega organa, s čimer ni bila kršena nobena tožnikova pravica. Takšna ugotovitev velja tudi za sklep o združitvi postopkov, ki je bil po stališču tožeče stranke izdan nezakonito, saj v združenih zadevah ni šlo za isto pravno podlago. Tudi ta sklep predstavlja procesno odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

22. Po stališču tožeče stranke je nesprejemljivo, da bi imela ena stranka v združenem postopku položaj stranke le v delu postopka, ki se nanaša na odločanje o njeni vlogi, v delu odločanju o vlogi nasprotnih udeležencev pa bi imela status t. i. stranskega udeleženca, saj bi morali imeti položaj stranke vsi, ki so vložili vlogo za izdajo vodnega dovoljenja. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sta bila postopka združena hkrati s sprejemom končne odločitve, zato je lahko tožeča stranka v predhodnem postopku sodelovala v zadevi, ki se je nanašala na drugi stranki, le kot stranski udeleženec, v postopku, v katerem je sama podala vlogo, pa je imela vseskozi vlogo stranke in s tem vse pravice, ki gredo stranki. Poleg tega pa ima stranski udeleženec v skladu s tretjim odstavkom 43. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) načeloma enake pravice in dolžnosti kot stranka. Po oceni sodišča tudi s takšnim postopanjem upravnega organa niso bile kršene kakršnekoli pravice tožeče stranke.

23. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave z zaslišanjem več prič in pridobitev izvedenca gradbene stroke, smiselno pa tudi branje strokovnega mnenja strokovnjaka gradbene stroke, vendar tožeča stranka ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

24. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožečo stranko, ki s tožbo ni uspela, kot za stranko z interesom Občino Braslovče, ki je tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve stranke z interesom Občine Braslovče za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb ZPP in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča ni mogoče stranki z interesom priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom v odgovoru na tožbo ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnih spisov in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča stranka z interesom ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom priglašeni stroški niso bili priznani.