Jedro

Po 1. odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Toženka je bila na narok dne 21. 8. 2013 pravilno vabljena in v vabilu tudi opozorjena na posledice morebitnega izostanka, sodišče prve stopnje pa je na tem naroku že razpolagalo z odločbo Bpp 317/2013 Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kjer je sodišče toženki prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnilo. Razlogi kot so njeno slabo poslovno stanje in dejstvo, da (še) ne razpolaga s poslovno dokumentacijo, pri čemer toženka ni navedla, za kakšno poslovno dokumentacijo sploh gre in kako naj bi ta vplivala na predmetni postopek, pa ne predstavljajo upravičenih razlogov za preložitev naroka v smislu 116. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 115. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. in 4. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Glede pritožbe zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38969/2011 z dne 28. 3. 2011 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.737,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2010 dalje ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2011 dalje (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka prav tako dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 526,00 EUR, po izteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 21. 8. 2013 opravilo v odsotnosti pravilno vabljene toženke, ki je dne 20. 8. 2013, to je en dan pred razpisano glavno obravnavo, sodišču prve stopnje po faksu poslala prošnjo za preložitev glavne obravnave za nedoločen čas, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženka je namreč že dne 20. 5. 2013 podala praktično identičen predlog, ki mu je sodišče prve stopnje zaradi preverbe navedb toženke glede prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči ugodilo, v novem predlogu pa je navajala, da je poslovno popolnoma uničena, da še vedno ni prejela rešitve glede vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči in da ni imela možnosti prevzeti svoje poslovne dokumentacije na prejšnjem sedežu podjetja na J. 6. Po 1. odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Toženka je bila na narok dne 21. 8. 2013 pravilno vabljena (vročilnica, pripeta k list. št. 49) in v vabilu tudi opozorjena na posledice morebitnega izostanka (list. št. 47), sodišče prve stopnje pa je na tem naroku že razpolagalo z odločbo Bpp 317/2013 Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kjer je sodišče toženki prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnilo (list. št. 52-53). Razlogi kot so njeno slabo poslovno stanje in dejstvo, da (še) ne razpolaga s poslovno dokumentacijo, pri čemer toženka ni navedla, za kakšno poslovno dokumentacijo sploh gre in kako naj bi ta vplivala na predmetni postopek, pa ne predstavljajo upravičenih razlogov za preložitev naroka v smislu 116. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 115. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tako po mnenju pritožbenega sodišča ni imelo podlage za sklepanje na morebitno opravičljivost izostanka toženke z naroka, ki ga zato utemeljeno ni preložilo (1. odstavek 115. člena ZPP in 6. odstavek 282. člena ZPP).

7. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka z vpogledom v listinsko dokumentacijo že na tem edinem naroku pravilno ocenilo, da je stvar zrela za razsojo, in odločilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pravdni stranki sta namreč sklenili Pogodbo o dodelitvi subvencije za zaposlitev (program zaposli me/spodbujanje zaposlovanja težje zaposljivih oseb) št. 552-2-1/2009-0600-7-8226 z dne 4. 4. 2009 (priloga A2), na podlagi katere se je toženka zavezala, da bo s polnim delovnim časom (40 ur na teden) in najmanj za obdobje enega leta zaposlila štiri težje zaposljive osebe, tožnica pa bo toženki za zaposlitev vsake brezposelne osebe plačala subvencijo v višini 4.000,00 EUR. Toženka je svojo obveznost izpolnila dne 1. 5. 2009, tožnica pa ji je po prejemu kopij pogodb o zaposlitvi (priloge A3-A6) plačala skupno 16.000,00 EUR. Prav tako sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o dodelitvi subvencije za zaposlitev v okviru programa spodbujanje zaposlovanja za krajši delovni čas št. 552-8-6/2009-0600-5-8226 z dne 27. 3. 2009 (priloga A15), na podlagi katere se je toženka zavezala zaposliti eno brezposelno osebo, ki naj bi delo opravljala 6 ur na teden, tožnica pa se je zavezala, da bo za zaposlitev te osebe toženki plačala subvencijo v višini 3.750,00 EUR. Toženka je dne 30. 4. 2009 svojo obveznost izpolnila (priloga A16) in tožnica ji je dne 6. 8. 2009 plačala znesek 3.750,00 EUR. Dne 22. 4. 2010 je bila nato pri toženki opravljena kontrola in tožnica je ugotovila, da je toženka z osebami, ki naj bi bile zaposlene za polni delovni čas, dne 6. 5. 2009 sklenila anekse in jim delovni čas skrajšala na 5 ur tedensko, prav tako pa tudi osebi, s katero naj bi imela sklenjeno pogodbo s krajšim delovnim časom (priloga A20). Zaradi takšne nenamenske porabe sredstev in predložitve netočne oziroma lažne dokumentacije je tožnica obe sklenjeni pogodbi štela za razvezani, zaradi česar sedaj s predmetno tožbo v skladu s 3. točko 2. odstavka 10. člena obeh pogodb od toženke uveljavlja vrnitev prejetih zneskov; prav tako pa terja tudi pogodbeno kazen v višini 5% vrednosti vseh izplačanih subvencij, saj toženka tožnici v času opravljene kontrole ni omogočila vpogleda v računalniške programe, listine in postopek v zvezi z izvajanjem projekta (poročilo o opravljenem preverjanju na prilogi A9).

8. Toženka je tem konkretnim navedbam tožnice, ki so bile podkrepljene tudi z listinskimi dokazi, nasprotovala zgolj v ugovoru, kjer je navedla, da ima v svoji dokumentaciji evidentirano in pravilno vodeno porabo sredstev, pri čemer kontrola s strani tožnice dne 22. 4. 2010 ni bila pravilno opravljena, ker je bil direktor zaradi zdravstvenih razlogov odsoten, pri kontroli pa je sodelovala nepooblaščena oseba - delavka toženke. Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe toženke pravilno štelo kot pavšalne in nekonkretizirane in jih posledično v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP obravnavalo kot priznanje navedb tožnice. Toženka tudi sicer ni zanikala, da je naknadno sklenila anekse k pogodbam o zaposlitvi težje zaposljivih oziroma brezposelnih oseb, s katerimi jim je skrajšala delovni čas, prav tako pa ni pojasnila, kako je na pravilnost postopka revizije/kontrole tožnice vplivalo dejstvo, da pri poteku ni bila prisotna pooblaščena oseba. Pritožbeno sodišče še dodaja, da navedba, da opravljena kontrola ni bila opravljena na (takratnem) sedežu toženke, pač pa v njeni poslovni enoti, predstavlja pritožbeno novoto, ki v tej fazi postopka v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevna.

9. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse delno ugodi in se toženo stranko oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 300,00 EUR (1. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna plačati del sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 267,00 EUR v 3 mesečnih obrokih po 89,00 EUR za posamezen obrok, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo po poteku roka, določenega v plačilnem nalogu, ki je sestavni del tega sklepa, ostala dva obroka pa vsakega petnajstega dne v naslednjih dveh mesecih (2. točka izreka); kar zahteva tožena stranka iz naslova taksne oprostitve več, pa je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da bo neplačani del takse sodišče prisilno izterjalo (4. točka izreka).

11. Zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa je vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in jo oprosti plačila sodne takse v celoti.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, po noveli ZST-1B, ki se uporablja v konkretnem primeru, popolna oprostitev plačila sodnih taks za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe ni več mogoča (2. in 3. odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi s 4. odstavkom 11. člena ZST-1). V teh primerih je tako možna zgolj še delna oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo taks za vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka, če te osebe nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na popolno oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, so torej v konkretnem primeru neupoštevne.

14. Tudi sicer pa je pritožbeno sodišče mnenja, da je sodišče prve stopnje upoštevajoč, da toženka posluje z izgubo in ima blokiran transakcijski račun, pravilno odločilo, da je toženka upravičena do delne oprostitve plačila sodne takse v znesku 300,00 EUR. Ker iz letnega poročila toženke za leto 2012 izhaja, da ima koeficient likvidnosti pozitiven (kratkoročna sredstva so višja od kratkoročnih obveznosti), prav tako pa ima pozitiven kapital in dolgoročna sredstva višja od dolgoročnih obveznosti, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bo toženka v preostalem delu zmogla plačilo sodne takse v treh mesečnih obrokih, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje lastnika toženke pri presoji zmožnosti plačila sodne takse za pritožbo v konkretnem primeru ni relevantno.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).