8. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 260/2006 z dne 21. 6. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 345/2006 z dne 12. 6. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil v kazenskem postopku zaradi dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), treh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. členu KZ, kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožniku ob preizkusu pripornih razlogov po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnikove zagovornice kot neutemeljeno.

2.Pritožnik navaja, da sodišče ves čas pripora in tudi ob izdaji izpodbijanih sklepov vztraja, da obstaja ponovitvena nevarnost kot priporni razlog. Razmere glede te naj bi se med postopkom spremenile. Med njim in oškodovanko naj ne bi bilo več življenjske skupnosti, oškodovanka naj bi kupila drugo stanovanje. Tudi izvedenka psihiatrične stroke naj bi negirala ponovitveno nevarnost celo v primeru, če bi se pritožnik vrnil v iste razmere. Pritožnik nadalje navaja, da ne ve, od kod sodišču navedba o njegovi grožnji, da oškodovanka obravnavanja na centru za socialno delo ne bo dočakala živa. Obsojeni naj ne bi bil znan kot nasilen, z učenjem borilnih veščin naj bi učil sposobnosti samoobvladovanja. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz 20. člena Ustave. Ker sodišče po vložitvi obtožnice še ni razpisalo glavne obravnave, čeprav naj bi bil najstarejši in edini pripornik, naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

3.Veljavnost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je v času njegove presoje in izdaje tega sklepa potekla. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Celju, izhaja, da je pritožnik od 7. 3. 2007 že na prestajanju kazni zapora. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03) in v tej zadevi se Ustavno sodišče sklicuje nanj.

4.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (npr. odločbi št. Up-74/95, št. Up-75/95, obe z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133). Sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora, ob uporabi načela sorazmernosti, presoditi, ali je pripor neogibno potreben za odvrnitev nevarnosti ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

5.Pritožnik z navedbami, da zunajzakonske skupnosti med njim in poškodovanko ni več, da še ni bil obsojen, da ni poznan kot agresiven, in da so trditve pritožbenega sodišča, da je uporabil znanje borilnih veščin, absurdne, zaradi česar ponovitvena nevarnost ni podana, izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava.

6.Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj poleg teže in načina njihove storitve kažejo tudi okoliščine, v katerih naj bi bila dejanja storjena, pritožnikove osebne lastnosti, okolje ter razmere, v katerih živi. Pri tem je sodišče poudarilo kontinuiteto pritožnikovega nasilnega ravnanja, vztrajnost pri tem in stopnjevanje brutalnosti, pri kateri je šlo tudi za hude in nevarne udarce v oškodovankino telo. Sodišče je navedlo, da pritožniku pri tem ni bilo mar otrok, pred katerimi je izvrševal nasilje nad njuno materjo, in da je nasilje izvrševal tudi nad oškodovankinimi starši in sosedi, ki so se ga vsi bali. Iz izpodbijanega sklepa drugostopenjskega sodišča izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo obdolženčevo osebnost, na katero je lahko sklepalo iz teže, načina in okoliščin storjenih dejanj, in pri tem ugotovilo pritožnikovo brutalnost, vztrajnost, stopnjevanje nasilja in partnerski odnos, ki je bil glede na izvedenkino mnenje oblikovan kot patriarhalno dominanten. Zato očitek ustavne pritožbe, da sta sodišči na ponovitveno nevarnost sklepali le glede na težo kaznivih dejanj, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodišči nista upoštevali novih okoliščin glede skupnega življenja. Iz sklepa drugostopenjskega sodišča izhaja, da gre za okoliščino, ki je bila že večkrat izpostavljena in ni take narave, da pritožniku v primeru odprave pripora ne bi preprečila ponavljanja kaznivih dejanj. Pri tem je drugostopenjsko sodišče navedlo, da iz pritožnikovih vlog zaključuje, da se njegova nastrojenost proti oškodovanki med postopkom, predvsem v povezavi s postopkom za dodelitev skupnih otrok, stopnjuje. Sodišči sta ocenili, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi zagotovil odprave nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj in da zagotovitev varnosti oškodovanke odtehta poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode. Kot je razvidno iz izpodbijanih sklepov, sta sodišči pri podaljšanju pripora upoštevali pogoje iz prvega odstavka 20. člena Ustave in zato pritožniku pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena ni bila kršena.

7.Pritožnik z navedbo, da ne ve, od kod sodišču podatek o grožnji, da oškodovanka obravnave na Centru za socialno delo ne bo dočakala živa, ter da tega dejstva ni mogoče preveriti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da podatek izhaja iz poročila Centra za socialno delo v Celju, očitek ni utemeljen. Smiselno je očitek kršitve pravice iz 22. člena Ustave tudi trditev ustavne pritožbe, da iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke izhaja zanikanje pritožnikove ponovitvene nevarnosti. Očitek ni utemeljen, saj iz ustavni pritožbi priloženega izvedenskega mnenja taka ugotovitev ne izhaja. To je v izpodbijanem sklepu navedlo že drugostopenjsko sodišče, ko je napisalo, da je izvedenka navedla, da je izkušnja pripora verjetno za pritožnika tako intenzivna, da pomeni izrazito omejitev njegovi morebitni tendenci k nasilni reakciji v zvezi z oškodovanko. Zato za očitano kršitev ne gre.

8.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker sodišče v njegovem primeru še ni razpisalo obravnave, v primeru drugih pripornikov pa je to storilo. Navedba, da sodišče od vložitve obtožnice 19. 12. 2005 do vložitve ustavne pritožbe še ni razpisalo glavne obravnave, ne da bi imelo za to razlog, bi lahko pomenila očitek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar pritožnik tega očitka zgolj z navedbo časa trajanja pripora te kršitve ne more utemeljiti. Navedba, da sodišče le v njegovem primeru ni razpisalo glavne obravnave, čeprav je najstarejši pripornik, pa bi lahko pomenila očitek kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar pritožnik zgolj s splošnim zatrjevanjem o neenakem obravnavanju tudi te kršitve ne izkaže. Zato za zatrjevano kršitev ne gre.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS; št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer