Jedro

Sodelovanje mejašev je v skladu s 27. členom ZZKat potrebno le za prvi del postopka parcelacije, sama parcelacija zemljišča pa je odvisna le od lastnika oziroma uporabnika zemljišča in ne od volje mejašev. Predlagatelj obnove je imel možnost sodelovati v postopku, in to v obsegu varovanja svojih pravic. „Izpustitev“ tožnika iz drugega dela postopka zato ne more pomeniti kršitve pravice udeležbe v postopku, zato ni verjetno izkazan uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 11. 2000. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Območne geodetske uprave K., Izpostave R. z dne 11. 10. 2000, s katerim je organ prve stopnje zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka parcelacije, ki je bil končan z njegovo odločbo z dne 2. 6. 2000. 2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Sklicuje se na določbe Zakona o zemljiškem katastru. Ugotavlja, da je bila meja dokončno urejena že leta 1997. V navedenem postopku je sodeloval tožnikov pravni prednik. V takšnem primeru ne gre za nov mejni ugotovitveni postopek, v katerem bi pravni naslednik prejšnjega lastnika lahko uveljavljal naknadno nestrinjanje z že prej dokončno določeno mejo. Mejaš (tožnik) je vabljen le v prvi fazi postopka, ko se ureja in ugotavlja obstoječa mejna znamenja. Pri drugi fazi postopka (delitev sosedove parcele) pa mejaš (tožnik) nima pravice sodelovati. Obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zato ni podan.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo) zaradi razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega zakona. Navaja, da ni mogoče govoriti o faznosti postopka. Če je status stranki enkrat priznan, mora sodelovati v vseh fazah postopka. V obravnavanem primeru ne gre zgolj za parcelacijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišč odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1,v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V teh mejah se je gibal tudi sodni preizkus utemeljenosti ter revizije.

8. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je podjetje A.A. dne 10. 2. 2000 podalo zahtevo za parcelacijo zemljišča parc. št. 15 k.o. ..., ker je del te parcele prodalo družbi B. d.d..

9. V skladu z določbo drugega odstavka 27. člena Zakona o zemljiškem katastru – ZZKat se posestne meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena. Če pa so meje parcel v zemljiškem katastru evidentirane po predhodno opravljenem mejnem ugotovitvenem postopku, jih v skladu z 8. členom Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja ni mogoče ponovno ugotavljati, razen če je bila z odločbo pristojnega upravnega organa ali s sodbo sodišča določena obnova mejnega ugotovitvenega postopka.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (ki ni predmet revizijskega preizkusa in ki ga povzema v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje) izhaja, da je bila meja med parcelama 15 (v solasti prej navedenih gospodarskih družb) in 17 (v lasti pritožnika) dokončno urejena z zapisnikom z dne 7. 7. 1997, zato takšne meje v upravnem postopku v skladu z 8. členom Navodila ni mogoče ponovno urejati. Tožnik je bil kljub temu osebno vabljen, vendar le, da kot mejaš prisostvuje prvi fazi postopka, ko je prvostopni upravni organ preverjal, ali so v naravi še vidna mejna znamenja meje, ki je bila urejena že v letu 1992. Sodelovanje mejašev je v skladu s 27. členom ZZKat potrebno le za prvi del postopka parcelacije, sama parcelacija zemljišča pa je odvisna le od lastnika oziroma uporabnika zemljišča in ne od volje mejašev. Predlagatelj obnove je imel možnost sodelovati v postopku, in to v obsegu varovanja svojih pravic. „Izpustitev“ tožnika iz drugega dela postopka zato ne more pomeniti kršitve pravice udeležbe v postopku, zato ni verjetno izkazan uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Iz skice zamejničenja in izračuna površine v odločbi z dne 2. 6. 2000 pa je tudi razvidno, da se meja med parcelama 17 in 15 ni spremenila, prav tako pa se ni spremenila površina parc. št. 15. 11. Odločitve obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje, ki so bile sprejete na podlagi zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja, in ob upoštevanju navedene pravne podlage zato pomenijo pravilno uporabo materialnega prava.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.