Jedro

Dokler traja zakonska zveza, je preživninski zahtevek zakonca oprt na določilo 50. člena ZZZDR.Glede načina zadovoljevanja potreb preživninskega upravičenca velja materialnopravno izhodišče, da lahko tisti, ki je dolžan koga preživljati, sam izbere način preživljanja oziroma, da izbere ali mu bo plačeval določene zneske kot preživnino ali ga bo vzel k sebi na preživljanje, ali pa mu bo poskrbel preživljanje na drug način (1. odstavek 131. člena ZZZDR). Preživninski upravičenec pa lahko iz pomembnih razlogov s tožbo zahteva, da se mu plačuje preživnina v denarju (2. odstavek 131. člena ZZZDR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožencu A. P. naloži v plačilo tožnici M. P. mesečno preživnino v znesku 23.000,00 SIT za čas od 1.4.2000 dalje, v stroškovni odločitvi pa tako, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 17.582,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2000 dalje do plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici od 1.4.2000 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 30.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa še naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 81.127,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.9.2000 dalje. Zoper takšno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po toženčevem mnenju je sodišče napačno ugotovilo tožničine potrebe preživljanja in njegove zmožnosti plačevanja preživnine. Tako je štelo, da mora tožnica plačevati polovico zneska po položnicah, ki se tičejo hiše. Položnice se glasijo nanj in jih plačuje odkar sta s tožnico poročena. Zmotno in nepopolno so ocenjene tudi tožničine potrebe po hrani, oblačilih, obutvi, čistilih in sredstvih za osebno nego v skupnem znesku 33.000,00 SIT. Ni jasno kako je sodišče prišlo do te številke. Tožnica za čistila ne porabi nič, saj v zadnjih dveh letih nikoli ni očistila hiše. Pri oceni njegovih zmožnosti sodišče ni upoštevalo, da ima od plače mesečnih odbitkov v znesku 33.000,00 SIT za zavarovanje, sindikat in kredit za avto. Upoštevajoč ta znesek in znesek položnic, mu od plače ostane 23.000,00 SIT, kar porabi za nakup bencina in hrane, saj mu žena ne kuha. Prav tako ni razlogov za dosojo preživnine v denarju, saj sam plača vse položnice in poskrbi, da je skrinja polna mesa, da je doma moka in drugi kmetijski pridelki, tako da ima tožnca doma vse, kar potrebuje za skromno življenje. V nadaljevanju pritožbe tožnici očita lenobo, da ni tako bolna, da bi lahko opravljala lažja dela in da čuva hčerine otroke brezplačno. Sodišče je tudi prezrlo, da je tožnica solastnica kmetije do 1/2 in bi lahko iz tega premoženja ustvarjala dohodek. Pritožba je delno utemeljena. Dokler traja zakonska zveza, je preživninski zahtevek zakonca oprt na določilo 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, v nadaljevanju ZZZDR). Po navedenem določilu ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. V postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva izkazujejo obstoj podlage za tožničino uveljavljanje preživninskega zahtevka. Tožnica nima lastnih sredstev za življenje. Od poroke s tožencem nikoli ni bila zaposlena oziroma je bila zaposlena v domačem gospodinjstvu (je mati treh otrok) in na domači kmetiji. Samega solastništva kmetije ni mogoče šteti za vir preživljanja. Kot tak velja le dohodek iz kmetije, katerega pa kmetija pravdnih strank ne daje. Zaradi zdravstvenih težav je tožnica nesposobna za redno zaposlitev, kar ji priznava tudi toženec. Poleg navedenega razloga pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da tožnica redne zaposlitve, zaradi visoke stopnje brezposelnosti v regiji v kateri živi, njene starosti in strokovne neusposobljenosti, ne bi dobila. Nadaljnje vprašanje, ki je po mnenju toženca sporno v obravnavani zadevi je, ali je tožnica kot preživninska upravičenka upravičena zahtevati preživnino v denarju. Glede načina zadovoljevanja potreb preživninskega upravičenca velja materialnopravno izhodišče, da lahko tisti, ki je dolžan koga preživljati, sam izbere način preživljanja oziroma, da izbere ali mu bo plačeval določene zneske kot preživnino ali ga bo vzel k sebi na preživljanje, ali pa mu bo poskrbel preživljanje na drug način (1. odstavek 131. člena ZZZDR). Preživninski upravičenec pa lahko iz pomembnih razlogov s tožbo zahteva, da se mu plačuje preživnina v denarju (2. odstavek 131. člena ZZZDR). Vsekakor v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine potrjujejo pravilnost ocene prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru obstojijo upravičeni razlogi za plačevanje preživnine v denarnem znesku. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da toženec le zelo redko sam nabavi hrano in druge življenjske potrebščine v trgovini, medtem ko tožnici denarja ne da. Ne da ji denarja za avtobus oziroma za vlak, ko odhaja k zdravniku ali na obisk k hčerki, ne da ji denarja za obleko, obutev (kot je toženec sam izpovedal, je dal tožnici zadnjič denar za čevlje v prejšnjem letu, ob sinovi poroki), za higijenske potrebščine. Neverjetne so tožničine trditve, ki pa jim je zaslišan kot stranka pritrdil tudi toženec, da sploh ne ve koliko kaj stane v trgovini. Glede na navedeno so brezpredmetne toženčeve pritožbene trditvi, da ima tožnica v hladilni skrinji meso in da ima na razpolago moko. Nanju pa je odgovorila že tožnica sama zaslišana kot stranka, da se "le iz mesa ne da kuhati", in da se brez kvasa ne da peči kruha. Upravičenost zahteve po plačevanju preživnine v denarju pa izkazuje tudi večkrat ponovljeno (ne)načelno toženčevo izhodišče, da bi mu morala tožnica za denar vsakokrat reči. Takšno izhodišče pač ne ustreza načelu iz uvodnega določila (44. člen ZZZDR) poglavja "Pravice in dolžnosti zakoncev" po katerem sta se zakonca dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati. Pravilni odločitvi o obstoju podlage za prisojo preživnine v denarju sledi vprašanje njene višine. V skladu z določilom 129. člena ZZZDR se preživnina določi po potrebah upravičenca in možnostih zavezanca. Glede toženčevih možnosti je nesporna ugotovitev njegovega povprečnega mesečnega dohodka v znesku 79.000,00 SIT. Dodaten vir dohodka pa zanj predstavlja še zaslužek od kmetijske dejavnosti (prodaja koruze, vsakoletna prodaja žrebet). Toženčev pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da ima od plače mesečnih odbitkov v znesku 33.000,00 SIT za zavarovanje, sindikat in kredit za avto (opel astra), je neutemeljen. Kredita za avto sodišče pravilno ni upoštevalo, saj ta njegova obveznost ne more imeti prednosti pred preživninsko obveznostjo. Če toženec v zvezi z navajanjem obveznosti za zavarovanje misli na zdravstveno zavarovanje, bi to lahko bilo upoštevno, saj bi šlo v tem primeru za obveznost zvezano z njegovim lastnim preživljanjem. Vendar pa toženec te obveznosti ni denarno opredelil, kar je bila njegova trditvena in tudi dokazna dolžnost. Sodišče je zato tudi ni moglo upoštevati. Glede ocene tožničinih individualnih potreb ne more biti nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Mesečni zneski 2.000,00 SIT za stroške prevozov z avtobusom in vlakom, 5.000,00 SIT za stroške higiene in čistil, 18.000,00 za hrano ter 10.000,00 SIT za obleko in obutev so vsekakor primerni in v skladu s splošno znanimi dejstvi o cenah posameznih potrebščin in storitev. Njihova vsota (35.000,00 SIT) pa je enkrat manjša od ocene individualnih stroškov, ki jo je po t.i. Šumijevi metodologiji podalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Pritrditi pa je treba pritožbi, da sodišče prve stopnje pri oceni tožničinih potreb ne bi smelo upoštevati t.i. kolektivnih življenjskih stroškov (strošek elektrike, vode, komunale, telefona) v znesku 11.000,00 SIT, saj teh tožnica nikoli ni krila. Te obveznosti namreč izpolnjuje toženec, zato teh stroškov ni mogoče upoštevati v okviru tožničinih potreb. Po navedenem določilu 129. člena ZZZDR je treba pri določitvi preživnine najti ustrezno razmerje med ocenjenimi potrebami in možnostmi. Izraženo računsko je sodišče prve stopnje odločilo, da naj toženec v skladu z njegovimi možnostmi s plačevanjem preživnine zadovoljuje 65% ugotovljenih tožničinih potreb. Upoštevajoč enako razmerje je sodišče druge stopnje odločilo, da naj toženec tožnici plačuje mesečno prečivnino v znesku 23.000,00 SIT in tako izpodbijano sodbo delno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo delni uspeh vsake od strank tega postopka (tožeča stranka 66%, točena 34%) in o stroških postopka odločilo na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZPP). Upoštevajoč odmero stroškov vsake od pravdnih strank (stroški prvostopnega postopka tožeče stranke 81.127,00 SIT, stroški prvostopnega in pritožbenega postopka tožene stranke 105.770,00 SIT) in navedeno razmerje uspeha bi bila tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek 53.544,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi 35.962,00 pravdnih stroškov. Po pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.582,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.