Jedro

Iz obračunov plač za dolžnika je razvidno, da v posameznih mesecih dolžnikova minimalna plača ni dosegala zakonsko določenega minimuma, upoštevajoč dodatek za prehrano in dnevnice pa ga je večkrat presegla.

Kadar znesek dolžnikove plače ne dosega zakonsko določenega minimuma, z dodatki (za malice in iz naslova dnevnic) pa ga presega, mora delodajalec dolžniku izplačati tolikšen znesek, ki skupaj s plačo in dodatki predstavlja tisti minimum dohodkov, ki jih dolžniku zagotavlja citirano določilo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da mora izplačevalec stalnih prejemkov dolžnika S. d. o. o. v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja plačati: 1) za 1.042,26 EUR nižji znesek glavnice od tistega, ki mu je naložen z izpodbijanim sklepom in 2) za 131,70 EUR nižji znesek zamudnih obresti, od tistega, ki mu je naložen z izpodbijanim sklepom.

II. V nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in se prvostopenjski sklep v tistem delu, s katerim je izplačevalcu naloženo, da mora plačati v stečajno maso 691,07 EUR glavnice in 110,41 EUR zamudnih obresti, potrdi.

III. Stečajni upravitelj je dolžan iz stečajne mase v 15 dneh povrniti pritožniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 440,48 EUR.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. S sklepom z dne 18. 5. 2015 (procesno dejanje 80, v nadaljevanju p. d.) je sodišče prve stopnje odločilo, da spadajo v stečajno maso stalni prejemki, ki jih je stečajnemu dolžniku izplačeval njegov takratni delodajalec, torej izplačevalec osebnega dohodka S. d. o. o.1 (1. točka izreka). Izplačevancu je naložilo, da mora po prejemu tega sklepa zneske stalnih prejemkov stečajnega dolžnika, zmanjšane za (a) znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in za (b) preživnino za njegova dva mladoletna otroka P. in V. S., določeno po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, namesto dolžniku plačati v dobro fiduciarnega računa upravitelja (2. in 3. točka izreka). Na podlagi obvestila stečajnega upravitelja z dne 26. 7. 2016 (p. d. 128 in 129) pa je ugotovilo, da delodajalec ne ravna tako. Zato je s sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 393.člena ZFPPIPP izplačevalcu naložilo, naj dolžne zneske plača v stečajno maso.

Dosedanji sklepi zaradi izterjave stalnih prejemkov dolžnika

2. O vprašanju, kolikšen je tisti znesek, ki ga mora bivši delodajalec še plačati v stečajno maso, je sodišče prve stopnje doslej že trikrat odločilo. Prvič je s sklepom z dne 14. 11. 2016 (p. d. 136) presodilo, da ta znesek znaša 7.953,56 EUR2. V drugem postopku3 je zavzelo stališče, da znaša 1.834,73 EUR (poleg zamudnih obresti v znesku173,93 EUR), v tretjem pa, da znaša 1.733,33 EUR (poleg zamudnih obresti v znesku 242,11 EUR).

Izpodbijani sklep

3. Izpodbijani sklep (p. d. 176) je zadnji zgoraj omenjeni sklep, torej sklep, s katerim je sodišče bivšemu dolžnikovemu delodajalcu naložilo, da mora v stečajno maso plačati 1.733,33 EUR iz naslova dolga in 242,11 EUR iz naslova zamudnih obresti. V obrazložitvi je zapisalo, (1) da glede na stališče pritožbenega sodišča bonitete za uporabo službenega vozila ni več upoštevalo kot dolžnikov prejemek, (2) da je glede na stališče istega sodišča, da mora vsak izmed staršev za oba otroka plačevati celoten zakonsko določen znesek, to stališče upoštevalo pri izračunu višine dolga ter (3) da je upravitelj v novem postopku upošteval 22,10 % prispevke iz obračunov plač dolžnika od aprila 2015 do junija 2016. Na podlagi teh okoliščin pa je upravitelj pripravil nov izračun zneskov, ki bi jih moral delodajalec odtegniti dolžniku, oziroma, ki jih še dolguje v stečajno maso.

4. Pojasnilo je, da je minimalna plača, zmanjšana za davke in prispevke po zakonu sprva znašala 604,34 EUR, od G novele ZFPPIPP (ki je začela veljati aprila 2016), pa 600,95 EUR. Do 1. 1. 2016 je skladno z določilom 9. in 10. točke 1. odstavka 26. člena ZSVarPre pribitek na nerubljivi del minimalne plače za dva otroka znašal skupno 375,46 EUR, odtlej pa za prvega otroka 219,50 EUR, za drugega pa 190,41 EUR, oz. skupno 410,11 EUR.

Pritožba bivšega dolžnikovega delodajalca

5. Proti temu sklepu se je dolžnikov delodajalec pravočasno pritožil (p. d. 178) in sicer "iz vseh pritožbenih razlogov". Navedel je, da je upraviteljev izračun delodajalčevega dolga nepravilen in da je nerazumljivo izračunana neto minimalna dolžnikova plača ter cenzus stečajnega dolžnika. Pojasnil je, da je mati obeh dolžnikovih otrok tista, ki je uveljavljala olajšavo zanju, česar pa upravitelj pri izračunu dolga ni upošteval. Opozoril je, da je takrat, kadar dolžnik svojih obveznosti do delodajalca ne more izpolnjevati brez nujnih stroškov, lahko z rubežem dnevnic ogroženo dolžnikovo preživljanje. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je upraviteljev izračun še vedno nerazumljiv. Zlasti pa ni skladen določilu tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP. Očitno je, da je materialno pravna presoja teh določil stečajnega upravitelja in sodišča prve stopnje drugačna in da sodišče prve stopnje skupaj z upraviteljem ni pripravljeno slediti napotkom4 pritožbenega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče v izogib podaljševanju in draženju tega stečajnega postopka samo izračunalo tiste zneske, ki jih v stečajno maso še dolguje bivši dolžnikov delodajalec in tako opravilo delo stečajnega upravitelja.

7. Takrat veljavno določilo 3. odstavka 389. člena ZFPPIPP-F je jasno. Po tem določilu so iz stečajne mase izvzeti prejemki na podlagi plače5, razen zneska, ki je enak (1) višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost in (2) če mora stečajni dolžnik preživljati druge osebe (v predmetni zadevi dva mladoletna otroka), tudi: višini prejemkov, določenih za osebe, ki jih mora preživljati dolžnik in sicer po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varnost, za dodelitev denarne socialne pomoči. Jasno pa je tudi določilo 3. člena z G novelo spremenjenega ZFPPIPP, ki je upoštevno za zadnje tri mesece dolžnikovega dela pri njegovem takratnem delodajalcu (za april, maj in junij 2016)6. Po tem določilu za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, velja 102. člen ZIZ7

8. O tem, da je v času veljavnosti ZFPPIPP-F minimalna neto plača znašala 604,34 EUR, ni sporno. Za predmetno zadevo je odločilno obdobje od aprila 2015 do aprila 2016. Prav tako ni sporno, da je od uveljavitve ZFPPIPP-G znesek minimalne plače, ki mora neokrnjena ostati dolžniku, znaša 600,95 EUR. To pa je pomembno za april, maj in junij 2016. 9. Iz obračunov plač za dolžnika od aprila 2015 do junija 2016 je razvidno, da v posameznih mesecih dolžnikova minimalna plača ni dosegala zakonsko določenega minimuma, upoštevajoč dodatek za prehrano in dnevnice, pa ga je večkrat presegla.

10. V sklepu Cst 301/2017 z dne 8. 6. 2017 (p. d. 166) je pritožbeno sodišče pojasnilo, da ZIZ v 102. členu določa, kateri dolžnikovi prejemki so izvzeti iz izvršbe in da ti prejemki tudi v stečajno maso ne sodijo. Med temi pa ni ne nadomestila za malico, ne dnevnic. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso, po kateri dnevnice lahko predstavljajo nujne stroške v smislu 354. člena ZFPPIPP v zvezi z 9. točko 2. odstavka (pravilno: 1. odstavka) 355. člena istega zakona, če dolžnik pravočasno vloži predlog, naj se mu ti zneski priznajo kot stroški. Vendar pa je to prakso šteti kot pravilno le takrat, kadar dolžnik prejema višjo plačo od tiste, ki mu jo jamči zakon. V primeru, kadar znesek dolžnikove plače ne dosega zakonsko določenega minimuma, z dodatki (za malice in iz naslova dnevnic) pa ga presega, pa mora delodajalec dolžniku izplačati tolikšen znesek, ki skupaj s plačo in dodatki predstavlja tisti minimum dohodkov, ki jih dolžniku zagotavlja citirano določilo tretjega odstavka 389.člena ZFPPIPP. O tem niti v teoriji niti v praksi ni nobenega dvoma. Iz določila 1. točke 1. odstavka 102. člena ZIZ izhaja jasen namen zakonodajalca, da minimalna plača v neto znesku po svoji vsebini pomeni mejo, pod katero v izvršbi na prejemke iz delovnega razmerja ni dopustno presegati. V obrazložitvi predloga Zakona o minimalni plači je kot temeljno načelo poudarjena zahteva, da se mora delavcu s sprejemanjem minimalne plače zagotoviti dostojno življenje, pri čemer minimalna plača v neto znesku predstavlja vrednost minimalnih življenjskih potrebščin. Dokler vsota prejemkov iz delovnega razmerja (plača in ostali prejemki) ne dosega neto zneska minimalne plače, je izvršba nedopustna.8 Pri izračunu nerubljivega dela plače v znesku 600,95 EUR (od 1. 1. 2016 znaša minimalna plača 790,73 EUR bruto), se upoštevaj prejemki, ki jih dolžnik prejema iz naslova delovnega razmerja, torej poleg plače tudi potni stroški, dnevnice in stroški prehrane ter regres.9 Tako tolmačenje zakona podpira tudi enotna sodna praksa.10

11. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da je sledilo upraviteljivim izračunom v tabelah z dne 26. 7. 2016 (p. d. 129), z dne 24. 3. 2017 (p. d. 149) in z dne 16. 10. 2017 (p. d. 175), iz katerih je med drugim razvidno, da dnevnice in malice niso prištete k tistemu delu zajamčene dolžnikove plače, v katero po zakonu ni dovoljeno posegati. Zato je pritožbeno sodišče izdelalo nov obračun, ki je povsem skladen z v vsakem obdobju veljavnim 3. odstavkom 354. člena ZFPPIPP.

12. Dolžnik je bil v spornem obdobju dolžan preživljati dva svoja mladoletna otroka. Torej bi moral dolžnikov delodajalec v stečajno maso plačati razliko med tistimi zneski, ki jih je dolžnik s plačo in vsemi dodatki zaslužil v tem obdobju in tistimi zneski, ki predstavljajo zakonsko zajamčen minimum plače, povečan za zneske za preživljanje dveh dolžnikovih otrok po merilih, ki jih določa ZSVarPre. Ta zakon pa v 9. točki 26. člena določa, da za prvega otroka omenjeni znesek znaša 76 % osnovnega zneska iz 1. odstavka 8. člena,11 za drugega pa 66 % tega zneska.

13. Kot izhaja iz 2. odstavka 26. člena se v primeru dodelitve otrok v skupno varstvo in vzgojo višina minimalnega dohodka za otroka v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka določi v polovični višini merila iz 9. in 10. točke 1. odstavka tega člena. Dolžnik je bil, kot rečeno, v spornem obdobju dolžan preživljati dva mladoletna otroka. Z materjo svojih otrok sta se dogovorila za skupno varstvo in vzgojo. Zato pritožbeno sodišče s tem sklepom spreminja svoje pravno stališče, ki ga je zavzelo v sklepu Cst 2/2017 z dne 11. 1. 2017 (p. d. 143)12 tako, da znesek za preživljanje dveh dolžnikovih otrok znaša polovico tistega zneska, ki ga določajo merila 9. in 10. točke ZSVarPre; torej tako, kot je predlagal upravitelj v tabeli, priloženi k predlogu z dne 26. 7. 2017 (p. d 128).

14. Kot rečeno, je od aprila 2015 do konca decembra 2015 neto minimalna plača znašala 604,34 EUR, znesek za preživljanje dveh mladoletnih otrok pa 375,46 EUR, polovica torej 187,73 EUR. To pomeni, da bi moral iz naslova plače in drugih prejemkov dolžniku njegov delodajalec v tem obdobju mesečno izplačevati (604,34 + 187,73 EUR =) 792,07 EUR, razliko nad tem zneskom pa nakazovati v stečajno maso. Ker tekom leta delavec prejema akontacijo osebnega dohodka, je za presojo, kolikšen znesek bivši dolžnikov delodajalec še dolguje v stečajno maso, odločilno, ali so bili dolžniku poprečno mesečno v letu 2015 izplačani tolikšni prejemki.

15. Od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 je znesek za preživljanje dveh otrok znašal skupno 410,11 EUR, polovica pa 205,05 EUR. Z aprilom 2016 je prišlo do spremembe višine minimalne plače, tako da je bil dolžnik od aprila 2016 do junija 2016 upravičen le do zneska 600,95 EUR iz naslova zajamčene plače. Iz tega sledi, da je bil v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 upravičen do zneska (604,34 EUR + 205,05 EUR =) 809,39 EUR, od. 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016 pa do zneska ( 600,95 EUR + 205,05 EUR =) 806,45 EUR.

16. V aprilu 2015 je, kot izhaja iz obračuna plač za ta mesec, dolžnik delal le 80 ur, za kar je prejel (upoštevajoč nadomestilo za malico) skupno 321,92 EUR. Izhajajoč iz zajamčenega zneska (604,34 + 187,73 EUR) bi za ves mesec dela moral prejeti 792,07 EUR. Sklepni račun pokaže, da bi za 80 ur moral prejeti 377,18 EUR. Razlika med obema zneskoma znaša 55,26 EUR v breme stečajne mase. To pomeni, da se ta znesek odšteje od skupnega dolga dolžnikovega bivšega delodajalca v stečajno maso.

17. Iz spodnje razpredelnice je razvidno, koliko znaša dolg bivšega dolžnikovega delodajalca: 

Skupno: (- 217, 84 EUR) Že plačano 953,07 EUR

18. Upoštevajoč delna plačila, dolžnikov dolg, kot izhaja iz priloženega obrestnega obračuna, znaša (908,91 EUR - negativnih 217,84 EUR =) 691,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti v znesku 110,41 EUR) pa 801,48 EUR.

Odgovor na preostale pritožbene navedbe

19. V zakonu dejansko ni podlage za izračunavanje tistih prejemkov, ki ne spadajo v stečajno maso iz naslova plače na tak način, kot je razvidno iz upraviteljevih tabel. Na ta pritožbena opozorila je pritožbeno sodišče odgovorilo zgoraj. Znesek, ki ga dolguje dolžnikov delodajalec v stečajno maso, pa je razviden iz izreka in zgornje obrazložitve. Iz istih razlogov ni pomembno, ali olajšavo za oba vzdrževana otroka uveljavlja dolžnik ali pa mati dolžnikovih otrok.

O zamudnih obrestih

20. Ker je stečajni upravitelj od dolga, ki ga dolžnikov delodajalec dolguje v stečajno maso, zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče opravilo nov izračun zamudnih obresti od dolžnih zneskov. Ta obračun je sestavni del obrazložitve tega sklepa. Pri izračunu dolga in obresti pa je sodišče upoštevalo delna plačila v višini 326,92 EUR dne 9. 2. 2016, v višini 48,92 EUR dne 15. 4. 2016 in v višini 577,23 EUR dne 16. 5. 2016. K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

21. Po določilu 129. člena ZFPPIPP mora v postopku zaradi insolventnosti vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku. Bivši dolžnikov delodajalec ni upnik. Zato zanj to določilo ne velja. Zanj velja tisto določilo ZPP, po katerem mora stranka, ki v pritožbenem postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker je pritožnik v pritožbenem postopku v pretežnem delu uspel, mu je pritožbeno sodišče od uspeha za vsako od prvih dveh dveh pritožb, upoštevajoč znesek uspeha, priznalo stroške pritožbenega postopka. Za tretji pritožbeni postopek pa povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahteval. V prvem pritožbenem postopku je pritožnik uspel z zneskom (7.953,56 – 801,48 =) 7.152,08 EUR, v drugem pa za zneskom (1.834,53 + 173,93 – 801,48 =) 1.206,98. Po 5. točki 33. tarifne postavke Odvetniške tarife mu je pritožbeno sodišče od uspeha s pritožbo v prvem pritožbenem postopku priznalo 500 točk, v drugem pa 250 točk. Iz prvega pritožbenega postopka je tako upravičen do nagrade v znesku 229,50 EUR (500 x 0,459), upoštevajoč 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 20,50 EUR pa do zneska 300,49 EUR. V drugem pritožbenem postopku pa mu v 5. točki iste tarifne številke pripada 114,75 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 139,99 EUR. Skupno je torej dolžnikov delodajalec upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 440,48 EUR. Te pritožbene stroške mu bo moral stečajni upravitelj povrniti iz stečajne mase.

Sklepno

22. Ker je sodišče prve stopnje s tem, da je sledilo upravitelju, zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka sklepa.

1 Po podatkih spisa je bil dolžnik pri tej družbi zaposlen od aprila 2015 do junija 2016. 2 Ta sklep je bil na pritožbo dolžnikovega delodajalca s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) Cst 2/2017 z dne 11. 2. 2017 (p. d. 143) razveljavljen, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh treh podlag, ki jih je v prid stališču, da dolžnikov delodajalec tolikšen znesek dolguje v stečajno maso, navedel stečajni upravitelj. Pač pa je omenjeni znesek sodišče prve stopnje naložilo izplačevalcu v plačilo zgolj na podlagi koristi, ki jo dolžniku prinaša uporaba službenega vozila. 3 V drugem postopku je sklep izdalo dne 10. 7. 2017 (p. d. 150). Z njim je odločilo, da mora (bivši) dolžnikov delodajalec v stečajno maso plačati še 1.834,53 EUR glavnice in 173,93 EUR zamudnih obresti. Tudi ta sklep je bil na delodajalčevo pritožbo s sklepom Cst 301/2017 z dne 8. 6. 2017 (p. d. 166) razveljavljen. V tem sklepu je VSL ponovno pojasnilo (tako kot v sklepu Cst 2/2017), da se je zakonodajalec iz fiskalnih razlogov odločil, da se od uporabe službenega vozila v privatne namene plačuje dohodnina ter da boniteta zaradi uporabe službenega vozila v privatne namene ne predstavlja stalnega prejemka dolžnika, zaradi česar nanjo ni mogoče poseči v izvršbi. 4 V 12. točki razveljavitvenega sklepa Cst 301/2017 z dne 8. 6. 2017 (p. d. 166) je sodišču prve stopnje naloženo, naj pozove stečajnega upravitelja, da pri novem izračunu dolga upošteva tiste podatke obračunov plač, ki jih je bil pritožnik priložil k pritožbi. Strokovna sodelavka prvostopenjskega sodišča pa je 12. 11. 2017 (p. d. 174) pozvala stečajnega upravitelja, naj sporoči, ali vztraja pri predlogu z dne 24. 3. 2017 (p. d. 149) in pojasni, ali obstajajo razlogi za izdajo sklepa oz. ali se osnova (obračuni dolžnikovih plač), ki je podlaga za izračun dolga, razlikuje od osnove, ki jo je delodajalec priložil pritožbi in naj pojasni morebitno razliko. 5 Izvzeti so tudi druge vrste prejemki, vendar za dolžnika, ki je pri takratnem delodajalcu prejemal plačo, niso pomembni. 6 ZFPPIPP-G je stopil v veljavo 25. aprila 2016. 7 Prvi odstavek 102. člena ZIZ: Na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti je mogoče seči: (1) za denarne terjatve, razen za terjatve, navedene v 2. točki tega odstavka, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči; (1) za terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 50 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. 8 Janč Ljubimski: Človekovo dostojanstvo v izvršbi – omejitev izvršbe glede prejemkov iz delovnega razmerja, Pravna praksa, 2012, št. 4, stran 7. 9 Povzeto po Razmerje med postopkom osebnega stečaja in izvršbo, višji sodnik mag. Damjan Orož. 10 Cst 578/2015 z dne 14. 10. 2015, Cst 424/2014 z dne 30. 9. 2014 in drugi sklepi 11 8. člen ZSVarPre nosi naslov: osnovni znesek minimalnega dohodka 12 Primerjaj 8. točko tega sklepa.

Priloge:

[http://www.sodisce.si/mma_bin.php?static_id=2018042614130511](http://www.sodisce.si/mma_bin.php?static_id=2018042614130511)