Jedro

Tožnik je storil očitane kršitve (ni pravočasno odgovoril na poziv direktorice glede stanja aktualnih vlog in je bil v zvezi s tem s strani direktorice pisno opozorjen po elektronski pošti; kot skrbnik za naročanje pisarniškega materiala je naročil 3 tonerje, čeprav je bil pred tem pisno obveščen o novih pravilih tožene stranke, da se tonerji po sobah ne naročajo več), zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi; (2) da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo in še vedno traja; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko poklicati nazaj na delo in ji priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer jo prijaviti v zavarovanje, ji za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, pripadajoči regres, od tega zneska obračunati prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim organom, od neto plače in regresa pa obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred novi senat. Navaja, da je o zadevi sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo opr. št. Pd 258/2014 z dne 25. 5. 2015, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 799/2015 z dne 4. 2. 2016 sodbo razveljavilo, ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da mora sodišče prve stopnje prvenstveno izvesti vse predlagane dokaze, ki so pomembni za odločbo, v primeru zavrnitve predlaganih dokazov pa to jasno in natančno obrazložiti. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, da mora v novem sojenju zaslišati A.A., ki je zaposlen pri toženi stranki, prav tako pa se mora opredeliti do tožnikovega ugovora, da je prišlo v spornem obdobju pri toženi stranki do zamenjave vodstva, novi vodilni delavci pa še niso bili popolnoma seznanjeni z delom in organiziranostjo. Zaradi tega, torej zaradi nepoznavanja sistema, so sprejemali neposrečene odločitve. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala zakonska določila. Tožniku ni omogočila zagovora. Tožena stranka je sicer z dopisom z dne 16. 5. 2014 tožnika seznanila s kršitvami in ga povabila na zagovor dne 2. 6. 2014 ob 9.00 uri na sedežu banke B., vendar je tožnik 28. 5. 2014 zaradi nezmožnosti za delo oziroma bolezni pisno zaprosil za preložitev termina ustnega zagovora, pri čemer je v prošnji izrecno navedel utemeljen razlog za preložitev termina, slednji pa je izkazan tudi iz zdravniškega potrdila. Po oceni zdravnika se ni bil zmožen udeležiti zagovora. Z odločbo ZZZS je izkazal opravičeno odsotnost od dela od 13. 5. 2014 do 12. 6. 2014. Z odločbo je tožena stranka razpolagala, vendar je kljub temu tožniku odgovorila, da zagovora ne bo preložila. Z zagovorom bi po mnenju pritožbe lahko počakala toliko časa, da bi se tožnik zmogel zagovarjati in zavrniti očitke. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pravilno vročena izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi detektiva, svojo dokazno oceno pa oprlo na fotografije in poročilo, ki ne dokazuje, da je bila odpoved tudi dejansko pravilno vročena. Tožnik odpovedi ni našel v nabiralniku, ko se je vrnil s sprehoda, zato je poklical detektiva nazaj, ta pa mu je odvrnil, da ga ne misli čakati in mu je pismo vrgel v nabiralnik. Da pisma ni bilo v nabiralniku, je tožnik takoj povedal detektivu, saj ga sicer ne bi klical nazaj. V zvezi s kršitvami poudarja, da ne gre za hude kršitve, kot to prikazuje tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je to nekritično upoštevalo. Pri toženi stranki je bil zaposlen 10 let, svoje delo je opravljal vestno in odgovorno. Tožnik ni bil nekritičen do lastnih napak, prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni sprejemal opozoril in jih ni upošteval pri svojem delu. Kot vsak zaposlen je tudi on občasno naredil manjšo napako, ki toženi stranki ni mogla povzročiti nobene moralne ali materialne škode. Nova uprava in tožniku neposredna nadrejena delavka so se odločili, da mu odpovedo pogodbo o zaposlitvi, ker se jim ni v celoti uklonil in jim je včasih tudi argumentirano odgovoril na očitke. Ne strinja se, da je kršitev iz pisnega opozorila v zadevi C. utemeljena, saj ni kršil 33. točke 33. člena Pravilnika o odgovornosti za izpolnjevanje pogodbe in drugih obveznosti delavcev pri toženi stranki. Po navedeni določbi je hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljena kot neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, zaradi katerih nastane banki večja materialna škoda. Banki bi torej morala nastati večja materialna škoda, kar pa ni nastala, niti je ni tožena stranka izkazala. Prav tako pisno opozorilo ne dokazuje, da je tožnik očitano kršitev storil. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z vsemi devetimi očitki iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik svoje delo opravljal vestno, pošteno in odgovorno, količina njegovega opravljenega dela pa je bila velika. V zvezi z prvim očitkom iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (k 24. in 25. točki obrazložitve sodbe) očitki najprej pojasnjuje, da je bilo stanje aktualnih vlog poslano direktorici D.D., kot je zahtevala takoj po pisnem opozorilu po elektronski pošti. Že pred tem je tožnik predstavil stanje vlog na skupnem sektorskem sestanku. Kljub temu so bili prav vsi skrbniki pozvani, da po elektronski pošti dostavijo seznam aktualnih vlog. Poleg tega je tožnik na tem sestanku predal tudi svoj seznam aktualnih vlog, izpisan iz programa bonitetni zahtevki, tako da je direktorica tožene stranke že pred svojo zahtevo imela seznam njegovih aktualnih vlog. Dne 11. 4. 2014 je svoj seznam oddal tudi E.E., vendar se njemu v zvezi s tem ni nič očitalo. V zvezi z drugo kršitvijo k (26. in 27. točki obrazložitve sodbe) poudarja, da so bili tonerji naročeni za tri različne tiskalnike v sektorju F. in so bili na založbo G. tudi vrnjeni pravočasno. Naročeni so bili še v času prejšnje direktorice H.H. in po njenem naročilu, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožena stranka tožnika v spremembah pri načinu naročanja ni obvestila, temveč mu je celo dejala, da jih naj naroči. Tudi sicer je napačen način naročanja tonerja „banalna“ napaka, ki ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Toženi stranki tudi ni nastala nobena moralna ali materialna škoda v zvezi s tem. V zvezi z nadaljnjim očitkom (k 28. in 29. točki obrazložitve sodbe sodbe), to je v zvezi z obračunom stroškov plačilnega prometa pojasnjuje, da je do navedenega prišlo zato, ker je bil postopek v preteklosti enak kot pri prenosih komitentov v sodno izterjavo. Navodila pri toženi stranki se spreminjajo in dopolnjujejo skoraj vsak mesec, šlo je za različne primere, zato je bil potreben kazuistični pristop. Tožena stranka ima že toliko internih navodil in pravilnikov, kot je zaposlenih ljudi, torej okoli 230. Problematika številčnosti in nepreglednosti pravilnikov je bila predočena tudi na sektorskem sestanku. Pravilniki se nenehno spreminjajo, za posamezne zaposlene pa je praktično nemogoče, da so ves čas do potankosti seznanjeni z vsako spremembo pravilnika. V zvezi s tem gre le za interno knjiženje stroškov znotraj banke, kar ne vpliva na komitenta, saj jih je v vsakem primeru dolžan poravnati, konkretno ni šlo za prenos v sodne izterjave, ampak v službo prestrukturiranja, torej se stroški plačilnega prometa na TRR komitenta, ki se prenaša, ne prenesejo v drug oddelek. Na kreditnem odboru je bila zadeva predočena v treh stavkih, kar pomeni časovno maksimalno eno minuto tožnikove predstavitve, na kar je bil popravljen sklep potrjen. V zvezi z nadaljnjo kršitvijo (k 30. in 31. točki obrazložitve sodbe) pritožba navaja, da tožnik ni mogel odgovorov posredovati v roku, saj je bil takrat na dopustu oziroma en teden pred tem rokom. To je storil takoj, ko je bila podana zahteva direktorice, torej naslednji dan 6. 5. 2014, po zahtevi z dne 5. 5. 2014. Ne strinja se, da so bili njegovi odgovori pomanjkljivi, saj so bili kratki, kar poslov iz pred dveh ali več let razumljivo nima več v spominu, odgovoril pa je na vsa vprašanja. V zvezi z očitkom pri računski operaciji seštevanja (k 32. točki obrazložitve sodbe) navaja, da je napako priznal in jo takoj odpravil, po ustnem opozorilu referentke I.I. iz sektorja J.. Takšne napake so pri vseh skrbnikih sektorja J. povsem običajne, se pojavljajo in se bodo pojavljale tudi v bodoče. Nečloveško, nerazumno in neživljenjsko je pričakovanje tožene stranke, da delavec, ki je dnevno preobremenjen in polno zaposlen, kdaj ne stori tudi kakšne banalne računske napake. V zvezi s plačilom strank (k 33. točki obrazložitve sodbe) navaja, da se vsa plačila strank obravnavajo na odboru z izterjavo. Nikoli pred tem ni nobena direktorica zahtevala še pisnih odgovorov glede plačila in to takoj naslednji dan po odboru za izterjavo, ki je bil dne 7. 5. 2014. Tudi sicer so vsi zahtevani podatki na vpogled v aplikaciji K., do katere imajo dostop prav vsi. Ni šlo za visoko problematične komitente, temveč za dva manjša komitenta z manjšimi zneski. Direktorica, ki je pred kratkim nastopila svoje delo, očitno ni poznala delovnih procesov in vpeljanega sistema, zato je podajala zahteve, ki so bile zaposlenim nejasne, saj so bile stvari vpeljane in samoumevne. Zahteve so bile posledice njenega neznanja, direktorica pa ne bi smela ovirati delovnega procesa, oziroma bi morala biti pravzaprav ona sankcionirana, ker je s tratenjem časa svojemu delodajalcu povzročala škodo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo in argumentiralo, zakaj bi bile tožnikove navedbe nesprejemljive in neutemeljene. V zvezi z nadaljnjo kršitvijo (k 34. in 35. točki obrazložitve sodbe), to je najavo in oddajo gradiva za sejo kreditnega odbora, pritožba navaja, da komitent ni bil nikoli v skrbništvu tožnika, ampak mu ga je kot dodatno delo naložila direktorica D.D.. Komitenta ni poznal in stranke nikoli ni videl, niti ni poznal vsebine posla. Kljub temu mu je predlog uspelo narediti pred sejo kreditnega odbora. Nejave se oddajo v četrtek, tožnik pa je svojo oddal v petek iz razloga, ker je bil predlog iz navedenih razlogov zahtevnejši. Po posvetu s tajnico L.L. je tožnik najavo za kreditni odbor vseeno oddal z enodnevno zamudo dne 9. 5. 2014. Običajna praksa je bila, da se v takih primerih tolerira kasnejše najave, to je veljalo za vse skrbnike. Direktorica je tožniku namenoma dajala nove naloge, saj je vedela, da jih tudi teoretično ne more opraviti. V zvezi z naslednjo kršitvijo (k 36. točki obrazložitve sodbe), to je pri napaki pri vnosu podatka v sistem K., tožnik meni, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri očitku gre za povsem običajno kontrolo službe J., šlo pa je za popravek datuma pogodbe v programu K., ki pa ga ni bilo mogoče predvideti v času priprave predloga. Slednji se pripravlja tudi več tednov ali vsaj več dni pred podpisom pogodbe s strani stranke. Opozarja, da ga v desetih letih njegovega dela ni še nihče od nadrejenih drugega sektorja pisno opozarjal na napake, kar jasno kaže, kako do potankosti so nadrejeni načrtovali njegovo odpoved. M.M. je povedala, da je predlagala, da bi bil tožnik zaradi napak pri vnosu poslan na dodatno šolanje. Če bi tožnik dejansko tako pogosto delal napake pri vnosu, bi ga nedvomno poslali na šolanje, pa ga niso, saj tožnik napak ni delal pogosteje kot drugi zaposleni. V zvezi z očitki v zvezi z N. z. o. o. (k 37. točki obrazložitve sodbe) tožnik ponovno poudarja, da pisne pritožbe O.O. iz N. z. o. o. ne pozna. O.O. iz N. z. o. o., je zadolžena za kredite kmetovalcem s poroštvom N.. Tožnik je v letu 2014 naredil štiri kredite za kmetovalce s poroštvom N. in so tudi vsi krediti pri banki P. d. d. Nihče od drugih skrbnikov ni imel v letu 2014 še kakšnega kredita iz tega naslova. Bilo je dogovorjeno, da si te kredite razdelita tožnik in sodelavec E.E., vendar slednji do 13. 5. 2014 ni izvedel še nobenega. Te kredite je torej za leto 2014 delal samo tožnik. Vse štiri kredite je izvedel v dveh tednih, dva je zaradi bolniškega dopusta sicer dokončal sodelavec E.E.. Dne 13. 5. 2014, ko je odšel na bolniški stalež, pa sta prišli na banko še dve novi vlogi. V prvem tednu maja 2014 je bil na letnem dopustu. Sodišče svojo odločitev opira na izpovedbo direktorice, ki je očitno pristranska in izpoved E.E., ki pa je očitno izpovedal neresnično, saj je trdil, da je tožnik kredite naredil v dveh do treh mesecih, saj jih je prejel v reševanje šele v aprilu 2014. Prvi teden v maju pa je bil na letnem dopustu, od 13. 5. 2014 pa v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je priča vedela, da bi morala rešiti dva kredita, pa jih je začel reševati tožnik, priča pa jih je dokončala. Tožnik ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti in mu tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti pri delu, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče je v svojem sklepu opr. št. Pdp 799/2015 posebej navedlo, da se bo moralo sodišče prve stopnje izrecno opredeliti do tožnikovih ugovorov, podanih v postopku, da je prišlo v spornem obdobju do zamenjave vodstva in so novi vodilni položaje šele sprejeli in tako še niso bili popolnoma seznanjeni z delom in organiziranostjo ter so zaradi svojega nepoznavanja sistema sprejemali neposrečene odločitve. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo, kdaj so novi vodilni nastopili položaje, da niso bili popolnoma seznanjeni z delom in organiziranostjo in so zaradi nepoznavanja sistema sprejemali neposrečene odločitve. Direktorica D.D. je delo dejansko nastopila 15. 4. 2014, s sistemom, delom in organizacijo ni bila seznanjena, zaradi česar je bila nekompetentna, sprejemala je neposrečene in napačne odločitve, podrejenim je nalagala nepotrebna dela, čeprav je imela že vse podatke. Ker je tožnik na napake in pomanjkljivosti opozarjal ter se pritiskom ni želel popolnoma ukloniti ter prikimavati napačnim odločitvam, je bil deležen sistematičnega zbiranja domnevnih napak, da bi se ga lahko pri toženi stranki znebili. Prav zadovoljne stranke so odraz kvalitete in strokovnosti dela tožnika, kar so potrdile zaslišane kot priče, sodišče pa teh izpovedi prič ni upoštevalo oziroma jih je zbanaliziralo, saj je navedlo, da tožnik kljub zadovoljstvu strank lahko krši zahteve in navodila delodajalca. Kršenje navodil in zahtev mora biti tako, da gre za hujše kršitve, navodila morajo biti jasna in razumljiva. Opozarjanje na nejasne in nerazumljiva navodila nekompetentnih vodilnih, ki so komaj nastopili z delom, ni kršitev pogodbenih obveznosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožena stranka je tožniku predhodno dne 28. 3. 2014 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti.

7. Po določbi 3. alineje 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pogodbo je mogoče odpovedati le, če je razlog resen in utemeljen, in če onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme o obstoju razloga pa je na strani delodajalca v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1. Pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno opozoriti o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru nadaljnjega kršenja, v skladu s 85. členom ZDR-1. Podaja pisnega opozorila je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je tožnika opozorila, da mu bo v primeru, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakon ne zahteva, da gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej takšno kršitev, ki utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 109. in 110. člena ZDR-1. Zato ni nujno, da bi morale biti kršitve v izpodbijani redni odpovedi „hujše“ kršitve po svoji vsebini, kot to zmotno meni tožnik. Pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je treba tudi upoštevati, da tudi če kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, pa prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval (podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več zadevah, npr. VIII Ips 28/2011, VIII Ips 127/2011 in VIII Ips 54/2016). Tožnik torej materialnopravno zmotno šteje, da so kršitve, ki so se njemu očitale, po svoji vsebini takšne, ki ne utemeljujejo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 258/2014 z dne 25. 5. 2015 tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo ter odločilo, da sam krije svoje stroške postopka. Po pritožbi tožnika je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 799/2015 z dne 4. 2. 2016 pritožbi ugodilo ter sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2015 sprejelo dodatni sklep, s katerim je preostale dokazne predloge zavrnilo brez dodatne vsebinske obrazložitve iz obrazložitve sodbe pa je bilo razvidno, da je dokazni predlog za zaslišanje priče E.E. zavrnilo, ker je priča upravičila izostanek za zaslišanje, po izvedbi ostalih dokazov pa je ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno. Prav tako tudi ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov, saj je ocenilo, da so izvedeni dokazi zadoščali za odločitev in so bila odločilna dejstva dokazana. Pritožbeno sodišče je navedlo, da takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33-1409/1991 in nasl.; URS), z drugačno odločitvijo pa bi se tožniku vzela tudi pravica do pritožbe iz 25. člena URS. V napotkih je navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišati E.E. v zvezi z delom glede N. z. o. o., prav tako bo moralo izvesti vse predlagane dokaze, v primeru zavrnitve teh dokazov pa to jasno in natančno obrazložiti. Prav tako se bo moralo opredeliti do tožnikovih ugovorov, da je prišlo v spornem obdobju do zamenjave vodstva in so novi vodilni položaje šele sprejeli in niso bili popolnoma seznanjeni z delom in organiziranostjo ter so zaradi svojega nepoznavanja sistema sprejemali neposrečene odločitve.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo vse napotke v smislu 362. člena ZPP, zaslišalo pričo E.E., prav tako tudi R.R. in S.S., ki sta komitenta tožene stranke. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2007 (A2) za nedoločen čas na delovnem mestu „specialist v komerciali“. Pogodba o zaposlitvi je bila dopolnjena z aneksom št. 1 z dne 21. 2. 2014. 10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik neutemeljeno toženi stranki očita kršitve procesnih določb v postopku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku pravilno omogočila zagovor ter ga pred tem seznanila s pisnimi kršitvami in mu omogočila ustrezen čas za pripravo zagovora. Tožnik neutemeljeno navaja, da se ni mogel udeležiti zagovora zaradi slabega zdravstvenega stanja. Zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, ne pomeni avtomatično, da se zagovora ne more udeležiti in da ga je delodajalec dolžan preložiti. Dolžnost delodajalca v zvezi z zagovorom je le, da ga delavcu omogoči. Glede na ustaljeno ter enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, delodajalec ni dolžan vedno omogočiti zagovora oziroma ni dolžan čakati, da se delavec zagovora udeleži. Od delodajalca tudi ni utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določen termin zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je določen za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno tolmačenje pravice do zagovora ni sprejemljivo. Po sodni praksi je obveznost delodajalca zagotoviti, da se lahko delavec zagovarja v postopku. Če se delavec zagovora ne udeleži, to ne pomeni, da mu delodajalec ni omogočil zagovora. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena pravilno, po sodnem vročevalcu. Ker se je tožnik seznanil z odpovedjo ter vložil tožbo v zakonskem roku iz 200. člena ZDR-1, vročitev ni v nobenem primeru vplivala na tožnikove pravice iz delovnega razmerja oziroma pravice do sodnega varstva. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dokazana kršitev, ki je bila predmet pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 28. 3. 2014. Tožnik je v zvezi z zadevo C. storil nepravilnosti pri predstavitvi na kreditnem odboru, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prišel popolnoma nepripravljen na kreditni odbor ter je napačno uporabil maksimalno hipoteko za navedeno družbo. Kršitve dokazuje tudi listinska dokumentacije v spisu. Prav tako je priča T.T. potrdila, da je tožnik prišel na kreditni odbor popolnoma nepripravljen, ničesar ni znal pojasniti, izgovarjal se je na napake drugih ter odgovarjal, kako so delali v preteklosti. Pisno opozorilo je zaradi tega prejela tudi H.H., tožniku nadrejena delavka. Ker pisno opozorilo tožniku očita kršitev pogodbenih obveznosti iz 6. in 7. člena pogodbe o zaposlitvi in kršitev 33. točke 33. člena Pravilnika o odgovornosti za izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti delavcev banke P. d. d., niti ni bistveno, ali je toženi stranki nastala škoda v smislu citirane točke Pravilnika, saj je tožnik kršil pogodbene obveznosti, saj se 6. in 7. člen pogodbe o zaposlitvi nanašata na pogodbene zadolžitve tožnika, po kateri mora tožnik med drugim delo opravljati odgovorno, strokovno in učinkovito. Zato sklicevanje pritožbe na to, da škoda v smislu določbe 33. točke 33. člena Pravilnika sploh ni podana, ni bistveno.

12. V odpovedi je tožena stranka tožniku očitala devet kršitev in sicer: 1) ni pravočasno odgovoril na poziv direktorice glede stanja aktualnih vlog in je bil v zvezi s tem 10. 4. 2014 s strani direktorice pisno opozorjen po elektronski pošti; 2) dne 20. 4. 2014 je kot skrbnik za naročanje pisarniškega materiala naročil 3 tonerje v skupni vrednosti 194,50 EUR, čeprav je bil pred tem po pojasnilu U.U. pisno obveščen o novih pravilih tožene stranke, da se tonerji po sobah ne naročajo več; direktorica zaradi tega računa ni potrdila, tonerji pa so bili še pravočasno vrnjeni dobavitelju založbi G. in je nastanek materialne škode zaradi neupravičenega nakupa pisarniškega materiala bil preprečen; 3) da 29. 4. 2014 ni pravilno pripravil predloga za prenos v prestrukturiranje za stranki V. in Z. - obračunal je tudi stroške plačilnega prometa, kar ni pravilen postopek, skladno z internimi navodili pri toženi stranki; posledično je bilo potrebno predloga ponovno obravnavati na kreditnem odboru, kar prestavlja nepotrebno dodatno delo in obremenitev več bančnih delavcev iz razloga malomarnosti pri delu; navedeno pa bi tožniku glede na njegove delovne izkušnje in interna pravila banke moralo biti znano; 4) da je 29. 4. 2014 direktorica tožnika in dva druga skrbnika po elektronski pošti pozvala, da pripravijo odgovore za odvetniško pisarno, ki opravlja pregled kreditnih poslov s komitenti, do konca delovnega dne 5. 5. 2014. Skrbnici A.B.. in A.C. sta odgovore posredovali v roku, tožnik pa je podal nepopolne odgovore, na podlagi dodatnega pisnega poziva pa so bili skopi odgovori posredovani po roku (6. 5. 2014); 5) da je tožnik nepravilno izračunal stanje komitenta za prenos v sodno izterjavo, na kar je tožnika dne 7. 5. 2014 pisno opozorila I.I.; zaradi te napake in neupoštevanja internih navodil je bila zopet potrebna ponovna obravnava na kreditnem odboru; 6) da je direktorica tožnika dne 9. 5. 2014 pisno pozvala, da skladno z dogovorom na odboru za izterjavo poda informacijo o plačilu strank v dnevih 8. 5. in 9. 5. 2014, glede na rok plačila dolga. Odgovora direktorica ni prejela; 7) tožnik ni upošteval navodila direktorice z dne 4. 5. 2014 in ni pravočasno pripravil gradiva za sejo kreditnega odbora za družbo X. d. o. o., zaradi prenosa v oddelek sodne izterjave; 8) da so bile narejene napake pri vnosu kredita v K., na kar je tožnika dne 10. 5. 2014 opozorila M.M.; 9) da tožnik ni profesionalno obravnaval stranke - 14. 5. 2014 je direktorica prejela pisno pritožbo stranke N. z. o. o. O.O. nad delom delavca, češ da delo poteka prepočasi, da so potrebni pozivi, da pogodbe niso dostavljene stranki v rokih itd., zaradi česar je stranka zahtevala drugega skrbnika.

13. V zvezi z vsebinskimi očitki, ki so predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik v pritožbi najprej izpodbija ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje glede prve kršitve, s katero se mu očita, da ni pravočasno odgovoril na poziv direktorice glede stanja aktualnih vlog in je bil v zvezi s tem 10. 4. 2014 s strani direktorice pisno opozorjen po elektronski pošti (A8). Tožnik v pritožbi priznava, da je stanje aktualnih vlog poslal direktorici takoj po pisnem opozorilu, pri tem pa se neutemeljeno sklicuje na to, da je že na predhodnem sestanku predal svoj seznam aktualnih vlog izpisan iz programa bonitetni zahtevki in da naj bi direktorica s seznamom že razpolagala. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič, ki so sodelovale s tožnikom, D.D., direktorice tožene stranke, T.T., H.H., U.U., M.M. in I.I. ugotovilo, da je tožnik samovoljno kršil navodilo. Tožnik neutemeljeno navaja, da je direktorica že razpolagala z izpiski, saj so bili vsi skrbniki pozvani, da po elektronski pošti dostavijo seznam vlog, pri čemer tožnik ni argumentirano izpodbijal navedb tožene stranke, da je na sestanku podal seznam zahtevkov, ki so že bili v postopku, diretkorica pa je zahtevala vloge, ki še niso bile vnesene v sistem. Ker je šlo za jasno navodilo, bi tožnik moral tako postopati, pri tem pa se ne more sklicevati na to, da naj bi tudi A.A. istega dne podal odgovor in da se mu njemu ne bi nič očitalo. Predmet tega postopka je odpoved, ki jo je prejel tožnik, zato ni dopustno sklicevanje na ravnanje drugih delavcev. Poleg tega se tožniku očita še vrsta drugih kršitev, zato sklicevanje zgolj na to, da tožena stranka ni sankcionirala drugega delavca zaradi domnevne ene kršitve, ne more biti relevantno in ne more predstavljati diskriminatornega ravnanja tožene stranke v razmerju do tožnika.

14. V zvezi s pritožbo zoper drugi očitek, da tožnik kot skrbnik za naročanje pisarniškega materiala ne bi smel naročiti treh tonerjev v skupni vrednosti 194,50 EUR, ker je bil pred tem pisno obveščen o novih pravilih banke, da se tonerji po sobah ne naročajo več, se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da so bili naročeni še v času prejšnje direktorice sektorja F. H.H.. Tožnik je 20. 4. 2014, torej, ko je bilo že novo vodstvo, naročil tri tonerje. Priča U.U., zaposlen pri toženi stranki kot administrator sistema, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prepričljivo pojasnil sistem naročanja in tudi, da so bila pisna navodila o sistemu naročanja materiala poslana vsem zaposlenim po elektronski pošti že v mesecu septembru 2013. Ostali zaposleni so se teh navodil držali, razen tožnika, ki je sam posebej naročil tonerje, kar je bilo v neskladju in v nasprotju z danimi navodili. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik naročil tonerje po navodilu nadrejene H.H., saj tožnik s tem le prelaga odgovornost za svojo odločitev, ki jo je sprejel v nasprotju z navodili.

15. Nadalje pritožba izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede kršitve, ki jo je tožnik storil s tem, da 29. 4. 2014 ni pravilno pripravil predloga za prenos v prestrukturiranje za stranki V. in Z.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kršitev izkazana, da je tožnik pri tem storil napako in je nato sam napravil popravek sklepa, kot razlog pa navedel številnost in nepreglednost pravilnikov pri toženi stranki, ki se nenehno spreminjajo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na domnevno veliko število navodil in da naj bi šlo za interno knjiženje stroškov, kar naj ne bi vplivalo na komitente in da ne bi nastala nobena škoda. Kršitev je namreč podana, pri čemer navedbe, da gre za takšno število navodil, ki naj ne bi bila več pregledna oziroma da bi se stalno spreminjala, ne more razbremeniti tožnika odgovornosti za storjeno napako. Dejstvo, da gre za samo interno knjiženje stroškov znotraj banke ni odločilno, saj je bistveno, da tožnik ni pravilno pripravil predloga, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi ravnanja tožnika je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje bilo potrebno delo drugih zaposlenih bančnih delavcev, kar je nepotrebno in dodatna obremenitev, ki je zgolj posledica malomarnega ravnanja tožnika. Tožena stranka je v zvezi s tem izpostavila, da če tožena stranka nepravilno obračuna stroške plačilnega prometa, to pomeni, da se avtomatično zapre račun komitenta, saj se šteje, da je stranka v sistemu sodne izterjave. To bi negativno vplivalo na odnos tožene stranke do komitenta, ki je bil prenesen v službo za prestrukturiranje ter se mu račun iz tega razloga ni zaprl. 16. Nadalje pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s četrto kršitvijo z dne 29. 4. 2014, ko je direktorica njega in dve drugi skrbnici po elektronski pošti pozvala, naj pripravijo odgovore za odvetniško pisarno, ki opravlja pregled kreditnih poslov s komitentom, do konca delovnega dne 5. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta skrbnici odgovore posredovali v roku, tožnik pa je podal nepopolne odgovore, ki so bili skopi in je potem na podlagi dodatnega pisnega poziva odgovoril šele po roku s skopimi odgovori dne 6. 5. 2014. Tožnik se je zagovarjal tako, da poslov iz pred dveh ali več let ni imel več v spominu ter da je bil teden dni pred potekom roka na dopustu, vendar je sodišče takšen zagovor utemeljeno zavrnilo, saj ni opravičljiv in tožnika ne razbremeni, če se na pamet ne spomni posla izpred določenega časa, in to ne more biti opravičljiv razlog za pomanjkljivo opravljeno delo. Ker sta ostali dve skrbnici A.B. in A.C. odgovore lahko posredovali, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je tožena stranka tudi v tem delu od tožnika zahtevala tako kot od vseh ostalih zaposlenih, kot bo obrazloženo tudi v nadaljevanju, ter da tožnik dela ni opravil po lastni krivdi in ne zaradi drugih okoliščin, ki bi ga pri tem ovirale.

17. V zvezi s peto očitano kršitvijo je tožnik storil napako pri računski operaciji seštevanja in jo takoj tudi odpravil po ustnem opozorilu referentke I.I. iz sektorja J.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved I.I., da so vnosne napake pri kreditu bistvenega pomena, ker to pomeni, da je treba narediti popravke pri vseh poročilih, pri vodenju kredita, pregledati vso dokumentacijo, ki je potrebna za potrditev kredita, potrebna je ponovna obravnava na kreditnem odboru, prav tako ima točnost podatkov vpliv na izvršilni postopek. Tožnik je sicer napako priznal in to opravičeval s tem, da gre za povsem običajne napake, ki so se pojavljale in se tudi bodo pojavljale, ter toženi stranki v zvezi s tem očitane življenjsko nerazumno in neživljenjsko in nečloveško pričakovanje, da delavec ne bo delal napak. Tudi v tem je tožnik torej ravnal malomarno, njegovo sklicevanje na to, da gre za lažjo kršitev, pa ga ne more razbremeniti odgovornosti.

18. Tožnik nadalje izpodbija ugotovitve v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na to, da ni odgovoril na pisni poziv direktorice, ki ga je podala tožniku 9. 5. 2014, in sicer, da skladno z dogovorom na odboru za izterjavo poda informacijo o plačilu strank v dnevih 8. 5. 2014 in 9. 5. 2014, glede na rok plačila dolga. Tožnik je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje to kršitev neutemeljeno zavračal iz razloga, ker pred tem še nobeno vodstvo od njega ni zahtevalo pisnih odgovorov glede plačila, oziroma da so že vsi podatki direktorici dostopni v aplikaciji „K.“. Prav tako ne more biti bistveno, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da naj bi šlo le za dva komitenta, ki nista problematična, in za manjše zneske, pri tem pa tožnik povsem neutemeljeno nalogo, ki mu je bila odrejena, prenaša na direktorico in od nje zahteva, da za komitenta pridobi informacije iz informacijskega sistema. Tudi v tem delu je tožnik torej kršil navodilo direktorice, ki ga je bil dolžan izpolniti v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi.

19. Tožnik nadalje neutemeljeno izpodbija sedmo kršitev, in sicer zamudo roka pri delu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi elektronske pošte z dne 4. 7. in 9. 5. 2014 (B20) - korespondenca med tožnikom in direktorico D.D., v zvezi s konkretno nalogo tožnik ni upošteval rokov, navodil in opozoril pri delu. Direktorica je namreč naročila prenesti v oddelek sodne izterjave oziroma restrukturiranje več strank v odrejenih rokih. Tožnik je bil 9. 5. 2014 opozorjen glede prenosa družbe X. d. o. o. v oddelek sodne izterjave, vendar ni upošteval roka najave in oddaje gradiva za sejo kreditnega odbora. Tožnik tudi v tem delu ni upošteval delovnih navodil in rokov, ki so bili za vse zaposlene enaki. Zato sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zamudo roka opravičeval s tem, da komitent ni bil nikoli v njegovem skrbništvu, ter da mu ga je kot dodatno delo naložila direktorica, da komitenta ni poznal, ga ni videl niti ni poznal vsebine posla. Z oddajo naj bi tudi zamudil, ker je bil predlog zahtevnejši. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in le kažejo tožnikov odnos do kršitev oziroma nekritičen odnos do lastnih nepravilnosti pri opravljanju dela. Ni izkazano, da bi mu direktorica namenoma dajala nove naloge, za katere naj bi vedela, da jih niti teoretično ne more pravočasno opraviti. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da E.E. pri tem ni želel sodelovati.

20. Nadalje tožnik izpodbija ugotovitve glede napak pri vnosu kredita v aplikacijo K., na kar je 10. 5. 2014 opozorila M.M.. M.M. je ovrgla tožnikove trditve, v katerih je tožnik zatrjeval napake samega sistema. Kot direktorica sektorja J. pri toženi stranki je M.M. namreč izpovedala o pogostih napakah, ki so se tožniku dogajale pri delu, da je o takih napakah tožnika in komercialiste že opozarjalo prejšnje vodstvo ter jim predlagalo, da naj z njimi opravijo novo šolanje, saj je predvsem tožnik nenehno delal napake in je nato trajalo, da jih je popravljal, prav tako je pisno opozorila tudi tožnika na branje in upoštevanje navodil. Tožnik je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje seznanjen z vsemi navodili za uporabo aplikacije K., kar je potrdila tudi priča I.I., ki je povedala, da se navodila za uporabo aplikacije nahajajo na portalu in so dostopna vsem zaposlenim. Tožnik v tem delu izpodbija dokazno oceno, da ni tako pogosto delal napak pri vnosu, ter da bi ga nedvomno poslali na šolanje pa ga niso, kar ni utemeljeno, ter nekritično navaja, da je včasih teh popravkov vnosa v aplikacijo K. manj, drugič pa več. Tožnik je popravljal datume pogodbe, vendar se ne more sklicevati na to, da se je ta spremenil, saj je dejansko sam vnesel nepravilen datum. Zato sklicevanje na kasnejše sklepanje pogodb pri notarju oziroma na dolgotrajnost priprave kreditov ni bistveno in ne vplivala na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje.

21. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni profesionalno obravnaval strank N. z. o. o. V tem delu je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved direktorice tožene stranke ter predvsem tudi izpovedi delavca E.E. ter ugotovilo, da je kršitev utemeljena. Tožena stranka je bila o delu tožnika, s katerim N. z. o. o. ni bila zadovoljna, seznanjena preko mail-a, ki ga je dne 14. 5. 2014 podala O.O. iz N. z. o. o., ko je tožena stranka oziroma njena direktorica prejela pisno pritožbo N. z. o. o.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje N. z. o. o. z ostalimi zaposlenimi potekalo brez zapletov, pri tožniku pa je delo potekalo počasi, z zapleti, pri čemer niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi le on pripravljal kredite, pomagati pa bi moral tudi E.E.. Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved E.E., da bi morale biti vloge kmetovalcev rešene v najmanj petih dneh, da bi to sam lahko naredil, tožnik pa tega ni opravil v takšnem roku. Prav tako je E.E. izpovedal, da je sam hitro opravil odrejeno delo, tožnik pa svojega dela ni opravil do nastopa bolniškega staleža, niti ni povedal, da dela ni opravil do konca.

22. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil izpostavljen nedovoljenim ravnanjem in neenakopravni obravnavi v primerjavi z ostalimi zaposlenimi oziroma mobingu. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predmetna odpoved ni bila posledica teh ravnanj. Navajal je, da ni hotel biti zgolj kimavec in copata novemu vodstvu, zato naj bi mu tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved posledica neupoštevanja tožnikovih navodil, da se tožnik ni držal rokov, zaradi česar je bil moten delovni proces, ne pa šikaniranja delodajalca oziroma odločitve, da se tožnika „znebi“. Ostali delavci, ki so bili opozorjeni na napake, so ta opozorila upoštevali, tožnik pa kljub opozorilom napake ni odpravil in ni želel razumeti, da dela narobe ter da s svojim ravnanjem zato obremenjuje ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved T.T. in D.D., da se je novo vodstvo tožene stranke odločilo narediti toženo stranko učinkovitejšo, pripravljeno na prihodnost in stroškovno učinkovito. T.T. je bila kot članica uprave sedaj zaposlena za komercialo, je že prvi teden opravila z vsemi komercialisti razgovore, tudi s tožnikom, se pogovorila o načinu dela, pregledala portfelj in ugotovila, da je izjemno veliko slabih naložb, da so v preteklosti nadrejenim delavcem dajali različna navodila za dela, zato se je odločila za spremembo organizacije dela, vzpostavitev enakega sistema za vse delavce, da so imeli vsi enaka navodila in enaka pravila igre. Z direktorico D.D. sta veliko časa namenili delavcem, da bi ti spremenili način dela na področjih, kjer so se v preteklosti pojavljale največje težave. Nekateri so prejeli pisne opomine in jih je to „streznilo“, da so pričeli delati na način, ki je bil skladen s temi navodili, le tožnik ni upošteval ustnih niti pisnih opozoril, saj je bil prepričan, da se mu godi krivica, ni sprejemal kritik, probleme pa je videl v drugih. Tudi H.H. je v svoji izpovedi potrdila, da je tako kot tožnik tudi ona prejela pisno opozorilo v zvezi z zadevo C. zaradi nepravilnosti pri predstavitvi predlogov k kreditnemu odboru. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil neenako obravnavan, prav tako pa so tudi zaslišane priče H.H., U.U., M.M. in D.D. v svojih izpovedbah potrdile navedbe, da tožnik ni upošteval delovnih navodil in odrejenih rokov kljub večkratnim opozorilom in da je s svojim malomarnim in nevestnim delom motil delovni proces. Sodišče prve stopnje je tudi s tega vidika osvetlilo dejansko stanje, tako kot mu je naročilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, ter prišlo do pravilnega zaključka, da odpoved ni posledica niti šikaniranja niti takšnega ravnanja novega vodstva tožene stranke, ki bi kazalo na „neposrečene in nepravilne odločitve vodstva“. Novo vodstvo je lahko zastavilo delovni proces tako, kot je štelo, da je to pravilno oziroma učinkovito, zato odrejanja nalog in navodil tožniku ne prestavlja šikaniranja oziroma se tožnik ne more sklicevati na to, da je bil preobremenjen z delom in da ni poznal internih pravil tožene stranke oziroma, da se ga je vodstvo tožene stranke hotelo znebiti.

23. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

25. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).