Jedro

Tožnik je v času, ko mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, koristil očetovski dopust. Zato bi morala tožena stranka, da bi bila odpoved zakonita, predhodno pridobiti soglasje inšpektorja za delo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v V. točki v zvezi s VI. točko izreka sodbe tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 4.554,00 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v znesku 14.346,00 EUR zavrne.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 21,00 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 13. 7. 2011 (II. točka izreka), ampak z dnem 19. 12. 2011 (III. točka izreka), in da mu je tožena stranka za obdobje od 13. 7. 2011 do 19. 12. 2011 dolžna priznati delovno dobo, obračunati bruto plače ter plačati vse predpisane davke in prispevke po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 (IV. točka izreka), ter znesek 3.500,00 EUR (V. točka izreka). V presežku (za znesek 15.400,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ter tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 5.000,00 EUR zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo vseh okoliščin, na katere je opozarjal tekom postopka na prvi stopnji, ugotovljene okoliščine pa je tudi sicer napačno ovrednotilo. Nesporno je, da si je tožnikova družina v T. uredila stanovanje iz povsem praktičnih razlogov, to je zaradi zaposlitve tožnika in bližine bivališča prvega otroka. Tožnik je ostal brez zaposlitve in v širši okolici ne bo mogel najti zaposlitve na delovnem mestu, za katerega ima znanje, izobrazbo in delovne izkušnje. Njegovo delo je vezano na specifično dejavnost. Sodišče ni preverilo deficitarnosti njegovega poklica, povsem neustrezno pa je sklicevanje na ukvarjanje s podjetništvom. Tožnik je opozoril na dejstvo, da je zgolj formalni nosilec dejavnosti, sodišče pa ni upoštevalo, da picerija posluje z izgubo in da popoldanska obrt ne prinaša rednega prihodka za tožnikovo družino. Vse navedeno, skupaj z zdravstvenim stanjem tožnika in njegove zunajzakonske partnerke, bi moralo sodišče upoštevati ter tožniku odmeriti višjo odškodnino.

V zvezi z odločitvijo sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo opozarja na „trdovratno“ ravnanje tožene stranke. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka utemeljila z opozorili iz predhodnih postopkov, ki so dejansko pomenila šikaniranje tožnika in jih tožnik ni mogel izpodbijati. Na nezakonitost odpovedi je bila tožena stranka opozorjena ob zagovoru, a jo je kljub temu podala. Tožena stranka je poskušala vse, da bi obveljala podana odpoved, z objavo razpisa za novega reševalca pa je jasno pokazala, da s tožnikom ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je uperjena zoper tožnika z namenom, da se mu škodi. Splošno znano dejstvo je, da je izguba zaposlitve stresen dohodek, posledice pa so v obravnavanem primeru hujše, saj je izguba tožnikove zaposlitve posledica šikanoznih ravnanj tožene stranke. S tem ko je omogočila vpogled v pripravljalno vlogo tožnika, v kateri so bili zaupni podatki, je tožena stranka ponovno ravnala s škodljivim namenom. Skupaj z zunajzakonsko partnerko sta se zaradi ravnanja tožene stranke odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in zavrne zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 3.500,00 EUR in za povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, čeprav za takšno odločitev ni zakonske podlage. Izpodbija odločitev glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj od izdaje sporne odpovedi do zaključka obravnave na sodišču tožniku niso bile kršene pravice. V tem obdobju je tožnik delal na delovnem mestu reševalca iz vode in za opravljeno delo prejel plačo. Napačna je ugotovitev sodišča, da se tožnik ni počutil zaželenega pri vseh sodelavcih. Tožena stranka je v skladu z zakonom zaradi kršitev v zvezi z obračunom potnih stroškov proti tožniku začela postopek odpovedi. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 118. člena ZDR, saj ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo z dnem glavne obravnave. Po mnenju tožene stranke je pretirana prisojena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR. Če se je tožnik sam odločil, da mu preneha pogodba o zaposlitvi, ker naj bi bil nezaželen med sodelavci, to ne more biti podlaga za odmero odškodnine. Do nje bi bil tožnik upravičen le, če bi tožena stranka nasprotovala nadaljevanju delovnega razmerja z njim. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati voljo delavca ter razloge, zaradi katerih tožnik ne želi več nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v prenizkem znesku.

S tožbo z dne 30. 6. 2011 je tožnik postavil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Tožnik je nato s pripravljalno vlogo pred sodiščem prve stopnje predlagal, da za primer ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, in da se mu prisodi odškodnina zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki jo je po višini opredelil na zadnjem naroku za glavno obravnavo v znesku 18.900,00 EUR.

Po četrtem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Navedeno po določbi tretjega odstavka 118. člena ZDR velja tudi za primer, če sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Po prvem odstavku 118. člena ZDR lahko v tem primeru sodišče že na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino v višini do največ 18 njegovih mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je zato imelo v navedenih določbah ZDSS-1 in ZDR podlago za odločitev, da ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v breme tožene stranke prizna delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, tj. do 19. 12. 2011 in mu namesto vrnitve na delo prisodi odškodnino. Navedbe tožene stranke, da ni bilo pravne podlage za dovolitev spremembe tožbe in za prenehanje delovnega razmerja z zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, so torej neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2011 nezakonita. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik v času od 1. 6. do 12. 6. 2011 koristil starševski dopust. Zato bi na podlagi četrtega odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) tožena stranka kot delodajalec, v kolikor je menila, da so podani razlogi za izredno odpoved, pogodbo o zaposlitvi lahko zakonito odpovedala le ob predhodnem soglasju inšpektorja za delo. Tega tožena stranka ni pridobila. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2011 nezakonita že iz tega razloga. Poleg tega pa je po oceni izvedenih dokazov sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil kršitev, očitano v izredni odpovedi z dne 8. 6. 2011. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini po 118. členu ZDR ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin oziroma jim je dalo premajhno težo. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je tožnik strojni tehnik, vendar pa iz podatkov v spisu izhaja, da ni nikoli delal v tem poklicu. Tožnik je opravljal delo reševalca iz vode, za katerega je usposobljen, takšno delo pa je vezano na specifično dejavnost, zato gre za težje zaposljivo osebo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ima tožnik odprto popoldansko obrt v gostinstvu, vendar zgolj kot „formalni“ nosilec dejavnosti na željo svojega brata, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da je bil poslovni izid v relevantnem obdobju negativen. Zato zgolj ukvarjanje s podjetniško aktivnostjo ne pomeni, da ima iz tega naslova tožnik stalen (mesečni) vir dohodka, ki bi nadomeščal izgubo zaslužka iz delovnega razmerja. Ob upoštevanju, da je tožnik star 32 let, da je oče dveh otrok, ki ju je dolžan preživljati, da je bil pri toženi stranki zaposlen skoraj tri leta, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku štirih plač (4 x 1.138,52 EUR = 4.554,00 EUR), upoštevaje povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kar je tožnik zahteval več, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker do višje odškodnine glede na kriterije, ki jih je pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR treba upoštevati, ni upravičen. Odškodnina v tej višini je primerna tudi ob upoštevanju odločitev sodišča v sodni praksi v podobnih primerih (opr. št. Pdp 919/2010, Pdp 1130/2010 in Pdp 961/2011). V tem delu je torej treba pritožbi tožnika delno pritrditi, pritožbene očitke tožene stranke o tem, da bi moralo pri utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine sodišče upoštevati tudi voljo tožnika po prenehanju delovnega razmerja, pa zavrniti. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja odmeno za odpoved pravici delavca do reintegracije. Do odškodnine je delavec upravičen v primeru, ko oceni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče in sam predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, ne glede na drugačno mnenje delodajalca o tem.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan element protipravnosti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, četudi se v sodnem postopku ugotovi, da ni zakonita, sama po sebi še ne more pomeniti protipravnega posega v osebnostne pravice delavca. Tožena stranka je na podlagi ZDR vodila postopek pred odpovedjo in ugotavljala izpolnjevanje tožnikove obveznosti iz delovnega razmerja, česar pa ni mogoče šteti za samovoljo tožene stranke. Tudi tega, da je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi z opozorili tožniku v letu 2009 skušala utemeljiti drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, tj. da nadaljevanje delovnega razmerja med pogodbenima strankama do poteka odpovednega roka ni mogoče, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za šikano, kot to prikazuje tožnik v pritožbi. Zato toženi stranki, ko je tožniku dne 8. 6. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja in s tem škodnega elementa protipravnosti. Pritožbene navedbe tožnika v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so torej neutemeljene.

Deloma spremenjena odločitev v posledici zvišanja zneska odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na drugačno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je odškodnina po 118. členu ZDR pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja in izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posebni stroški pa v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine po 118. členu ZDR in preostalim zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali, je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 681,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v V. točki in VI. točki izreka delno spremenilo, tako da je tožniku namesto 3.500,00 EUR prisodilo odškodnino v znesku 4.554,00 EUR. V preostalem, to je glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike do vtoževanega zneska odškodnine v višini 18 povprečja treh zadnjih mesečnih plač delavca (18.900,00 EUR) ter glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel z zvišanjem odškodnine na znesek 4.554,00 EUR. Uspeh tožnika po oceni pritožbenega sodišča znaša 5 % (tožnik je uspel s 1.054,00 EUR od izpodbijanih 20.400,00 EUR). V tem deležu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 420,48 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 – 350,40 EUR ter 20% DDV), pri čemer 5 % znaša 21,00 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).