Jedro

Sodnega varstva ni mogoče nuditi pogodbam, ki so sklenjene na škodo družbene lastnine. Časovno sosledje in medsebojna povezanost sklenjenih pogodb očitno kažeta na pravno nedopustno vsebino posla, na ničnost pravnega posla kot celote.

Izrek

1. Pritožbe drugotožene stranke se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Drugotožena stranka sama krije stroške pritožb. 3. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (gl. sklep sodišča druge stopnje z dne 04.01.2000, opr. št. I Cpg 1090/99-3) ugotovilo ničnost "kupoprodajne pogodbe" z dne 20.10.1993 (priloga A2) z aneksom z dne 30.11.1993 (priloga A5), "najemne pogodbe" z dne 02.10.1993 (pravilno: 20.10.1993 (priloga A3)), "dogovora o kavciji" z dne 20.01.1994 (priloga A7) in "sporazuma o garanciji" z dne 20.05.1994 (pravilno: 20.01.1994 (priloga A8)) - 1. točka izreka, istočasno pa je drugotoženi stranki naložilo, da prvotoženi stranki izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri (v izreku navedenih) nepremičninah lahko ponovno vknjižila družbena lastnina s pravico uporabe v korist prvotožene stranke, ker naj bi sicer takšno listino nadomestila sodba (2. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki nerazdelno povrne 2.275.875,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka). Drugotožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Njeni pooblaščenci so uveljavljali vse pritožbene razloge, predlagali pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (odvetnik K. z zavrženjem tožbe) oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje (odvetnik K. pred spremenjenim senatom). Pri tem sta odvetnik K. in odvetnik M. priglasila pritožbene stroške. Vse tri pritožbe so bile vročene tožeči stranki, ki je nanje odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je na podlagi 2. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 1999 postopek nadaljevalo po tem zakonu. Pritožbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje se je že v sklepu z dne 04.01.2000, opr. št. I Cpg 1090/99-3, opredelilo do vprašanja aktivne legitimacije tožeče stranke (Družbenega pravobranilca Republike Slovenije). Po njegovem mnenju je kot varuh družbene lastnine upravičen začeti postopek pred sodiščem. V sodnem postopku sicer nastopa v svojem imenu, toda za račun pravne osebe (v konkretnem primeru: prvotožene stranke), v korist katere je treba varovati družbeno lastnino. Pri tem ima samo tista upravičenja, ki bi jih (zaradi varovanja družbene lastnine) morala izkoristiti že pravna oseba sama, v katere korist nastopa (gl. razloge sodbe in sklepa VS RS z dne 11.06.1998, opr. št. III Ips 50/98). Toda ta upravičenja družbenega pravobranilca niso omejena. Na razpolago ima namreč vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije - izničenje oškodovanja družbene lastnine (gl. razloge sodbe in sklepa VS RS z dne 14.04.1995, opr. št. III Ips 99/94). Tako lahko uveljavlja vse civilne sankcije, ki so predvidene v Zakonu o obligacijskih razmerij (ZOR) - gl. razloge odločbe US z dne 31.03.1994, št. U I 133/93-56 (B.2.), objavljene v Ur. l. RS, št. 32/94; torej tudi sankcijo ničnosti (po ZOR). Pravna kvalifikacija je stvar sodišča (3. odstavek 180. člena ZPP). Sodišče (tudi druge stopnje) mora pravo poznati. Zato sodišče druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni presojalo (z vidika ničnosti) po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) niti po Zakonu o združenem delu (ZZD). Pri tožbi družbenega pravobranilca (samoupravljanja) z dne 05.10.1994 namreč ni šlo za tožbo po 2. odstavku 50. člena v zvezi z 48. členom ZLPP (na kar je naslovno sodišče opozorilo že v svojem sklepu z dne 04.01.2000, opr. št. I Cpg 1090/99-3), ko bi se na podlagi revizije lastninskega preoblikovanja podjetij iz 48. člena ZLPP ugotavljalo oškodovanje družbene lastnine pri pravni osebi z družbenim kapitalom (tj. prvotoženi stranki) - gl. razloge sklepa VS RS z dne 30.01.2001, opr. št. III Ips 127/2000. Prav tako pa ni šlo za tožbo po 249. členu v zvezi z 247. členom ZZD. Premičnine prvotožene stranke, ki naj bi bile brezplačno izročene drugotoženi stranki, namreč niso bile predmet pogodb, katerih ničnost je vtoževala tožeča stranka. Tožeča stranka je kot pravno podlago tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti "kupoprodajne pogodbe" (z aneksom), "najemne pogodbe", "dogovora o kavciji" in "sporazuma o garanciji" navedla določbe ZOR. Tako je najprej (v tožbi) uveljavljala čezmerno prikrajšanje po 139. in 140. členu ZOR, nato (tekom postopka) pa kršitev temeljnih načel obligacijskih razmerij - gl. predvsem njene navedbe v pripravljalnem spisu z dne 23.09.1996 (list. št. 58) in v pritožbi z dne 30.08.1999 (list. št. 166). Takšno (spremenjeno) pravno podlago tožbenega zahtevka (na katero sicer ni vezano) je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, saj je tožeča stranka zatrjevala zakonske dejanske stanove, ki so (po ZOR) podlaga tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti konkretnih pogodb (prim. razloge sodbe in sklepa VS RS z dne 11.06.1998, opr. št. III Ips 50/98). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke o pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede (ne)ekvivalence dajatev po sporni "kupoprodajni pogodbi". Tako pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Iz (delnega) poročila o postopku revizije pri prvotoženi stranki (ki se je sicer preoblikovala iz družbenega podjetja, v pravnoorganizacijski obliki "p.o.", v gospodarsko družbo, v pravnoorganizacijski obliki "d.o.o.") v zvezi z ugotovitvenim zapisnikom o odprodaji (z dne 20.01.1994) izhaja, da naj bi drugotožena stranka plačala le 55,3% kupnine, medtem ko je v last in posest dobila celotno nepremičnino prvotožene stranke, ki je bila predmet javne dražbe. Iz te ugotovitve, kateri drugotožena stranka niti ni ugovarjala, izhaja, da je drugotožena stranka z izpodbijanimi pravnimi dejanji pridobila premoženjsko korist zase na račun prvotožene stranke oz. na škodo družbene lastnine, kar je v nasprotju s 5. členom ZOR. Le če so pravni posli izpolnjevali vse splošne in posebne predpostavke za veljavnost (v konkretnem primeru po ZOR), so bili sklenjeni in realizirani zakonito in pravno korektno. Splošna načela obligacijskega prava so namreč zavezovala subjekte, ki so upravljali z družbenimi sredstvi, da so pri sklepanju obligacijskih razmerij spoštovali načela vestnosti in poštenja (12. člen) ter da so ravnali s skrbnostjo dobrega gospodarja (18. člen). Poleg tega pa 5. člen ZOR izrecno določa, da morajo družbene pravne osebe pri sklepanju obligacijskih razmerij družbeno in ekonomsko smotrno uporabljati družbena sredstva, s katerimi razpolagajo, in ohranjati njihovo nezmanjšano vrednost ter med drugim skrbeti tudi za varstvo družbene lastnine (gl. razloge navedene ustavne določbe in razloge sklepa VS RS z dne 12.06.1997, opr. št. III Ips 68/96). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (gl. list. št. 200 - 203), ki jih drugotožena stranka ni uspela izpodbiti, namreč izhaja ravno to, da z izpodbijanim pravnim poslom (sestavljenim iz štirih pogodb) ni bila varovana družbena lastnina. Prodaja zemljišča, pisarniških, prodajnih in skladiščnih objektov v industrijski coni V. sicer sama po sebi ni bila pravno nedopustna, saj je bila opravljena z javno dražbo (se pravi po tržnih cenah), po predhodni cenitvi sodne izvedenke in cenilke gradbene stroke M. Č., ter ob soglasju Javnega pravobranilstva mesta Ljubljane in Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (k sklenjeni kupoprodajni pogodbi). Vendar pa okoliščine prodaje, ki jih je na podlagi revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice Ljubljana, z dne 30.08.1994, št. 380-348/5111188 (priloga A10), po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, kažejo, da je pri sporni prodaji šlo za pravno nedopustno ravnanje, ki mu ni mogoče nuditi sodnega varstva. Ne glede na soglasje Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, ki ne opravičuje (izključuje) oškodovanja družbene lastnine (gl. razloge sodbe VS RS z dne 08.12.1999, opr. št. III Ips 128/98), je namreč pravno nedopustna prodaja (v smislu 49. člena ZOR), pri kateri je prvotožena stranka v "trenutku, ko je najbolj potrebovala likvidna sredstva in plačevala ogromne stroške vzdrževanja skladišč, katerih ravno razbremenitev je bila eden bistvenih razlogov za prodajo" (gl. list. št. 202), od drugotožene stranke prejela le 55,3% kupnine (gl. 35. stran revizijskega poročila), pri čemer je slednja kar 42,6% kupnine poravnala (pobotala) z najemnino (gl. 33. stran revizijskega poročila). Toženi stranki sta se v skladu z objavljenimi plačilnimi pogoji za odprodajo na javni dražbi v 5. členu "kupoprodajne pogodbe" z dne 20.10.1993 dogovorili, da naj bi drugotožena stranka prvi del kupnine v tolarski protivrednosti 5.000.000,00 DEM vplačala na žiro račun prvotožene stranke v 15 dneh po datumu izdaje soglasja Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo (28.10.1993), preostali del kupnine pa v treh obrokih, najkasneje do 31.12.1993 oz. v dveh mesecih od pričetka veljavnosti pogodbe (tj. od pridobitve soglasja Agencije in plačila prvega dela kupnine). Vendar pa sta toženi stranki istega dne (Đ), tj. dne 20.10.1993, sklenili "najemno pogodbo" za šest skladiščnih hal, pripadajoče funkcionalno zemljišče, industrijski tir in naprave za skladiščno manipulacijo, že dne 30.11.1993 pa aneks h "kupoprodajni pogodbi", v katerem sta se v 2. členu dogovorili, da se od "kupnine" (v znesku 13.526.000,00 DEM) odšteje "najemnina" (v znesku 5.760.000,00 DEM). Dne 20.01.1994 pa sta se dogovorili še za "garancijo" ("posojilo" drugotožene stranke prvotoženi stranki) v znesku 2.000.000,00 DEM, ki sta ga prav tako odšteli od "kupnine", kot to izhaja iz ugotovitvenega zapisnika z istega dne (Đ), tj. z dne 20.01.1994, v katerem pa sta se dodatno dogovorili še za "kavcijo" v znesku 286.936,00 DEM, ki sta jo prav tako odšteli od "kupnine". Na podlagi navedenega je mogoče pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da s takim ravnanjem ni bila varovana družbena lastnina, saj "dober gospodar skladišč v družbeni lastnini, katerih ne potrebuje, nujno pa potrebuje likvidna sredstva, nikakor ne bi vzel v najem, pretežno le z namenom trženja teh prostorov naprej" (gl. list. št. 202), in da je takšno ravnanje pravno nedopustno, nično (že po 47. v zvezi z 49. členom ZOR). Sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje ni presojalo pravne (ne)dopustnosti posamezne pogodbe, dogovora oz. sporazuma, ampak je vsa (štiri) pravna dejanja obravnavalo kot eno. Glede na časovno sosledje "kupoprodajne" in "najemne" pogodbe ter "dogovora o kavciji" in "sporazuma o garanciji" ter na njihovo medsebojno povezanost je namreč ocenilo, da je bila sklenitev "prodajne pogodbe" samo prvi del pravno nedopustnega ravnanja, sklenitev "najemne pogodbe", "dogovora o kavciji" in "sporazuma o garanciji" pa drugi del, medtem ko je bilo znižanje "kupnine" s pobotom (na škodo družbene lastnine) posledica obeh ravnanj. Ker je navedena pravna dejanja obravnavalo kot eno (za kar je imelo vso podlago v ugotovljenih dejstvih), je pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča, da so vse (v okviru enotnega pravnega posla sklenjene) pogodbe nične. Tako ni sledilo pritožbenim navedbam drugotožene stranke, da naj bi bila morebiti nična le "najemna pogodba", ker naj bi bila sklenitev "prodajne pogodbe" in sklenitev "najemne pogodbe" dva ločena pravna posla (prim. 105. člen ZOR), ko bi bilo znižano "kupnino" mogoče nadomestiti s plačilom ustreznega denarnega zneska (razlike do "kupnine" v znesku 13.526.000,00 DEM). Sicer pa bi bilo "nepošteno", če bi drugotožena stranka, ki je s pravno nedopustnim ("skonstruiranim") pravnim poslom pridobila sporne nepremičnine, ostala njihov lastnik (prim. 104. čl. ZOR v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP). Prav tako pa ni sledilo sklicevanju drugotožene stranke na 2. odstavek 103. člena ZOR. Če namreč uveljavlja ničnost pogodbe oseba, ki ni pogodbena stranka, mora zajeti kot toženca obe pogodbeni stranki, ki sta nujna sospornika (gl. razloge sodbe in sklepa VS RS z dne 11.06.1998, opr. št. III Ips 50/98). Glede na vse navedeno je drugostopenjsko sodišče na podlagi 353. člena ZPP neutemeljene pritožbe drugotožene stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Pri tem ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, ki niso bile odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), niti ni komentiralo pritožbenih navedb, v katerih se je drugotožena stranka "v izogib ponavljanju" sklicevala na navedbe in dokaze v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožnica mora namreč navesti razloge, ki jih želi v pritožbi uveljavljati, in ne zadostuje samo sklicevanje na vloge v prejšnjem postopku, v konkretnem primeru v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. razloge sodbe in sklepa VS RS z dne 08.12.1999, opr. št. III Ips 128/98). Ker tožena stranka s pritožo ni uspela, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije stroške pritožb (2. točka izreka). Ker pravna naziranja tožeče stranke v odgovoru na pritožbo (3. odstavek 284. člena ZPP) niso prispevala k odločitvi, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora (3. točka izreka).