Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (in ji hkrati ponudila pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto), ker tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela člana uprave, saj jo je nadzorni svet tožene stranke odpoklical.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. oziroma 20. 9. 2007 iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sprejela tožena stranka 23. 12. 2008, nezakonita in neutemeljena ter se odpravi. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi jo bila dolžna tožena stranka razporediti nazaj na delovno mesto članice uprave, ji za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje (od 25. 1. 2009 dalje) priznati vse pravice iz navedene pogodbe za članico uprave, vključno s pravico do plače v višini bruto 10.089,75 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti prispevke in davščine, mesečne neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja blagovnih znamk II, sklenjene 25. 1. 2009. V 4. točki izreka je zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev njenih pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je imel prokurist in kasneje predsednik uprave tožene stranke pooblastilo, da tožnico razporedi na drugo delovno mesto ali da delovno razmerje s tožnico uredi na sporazumen način. Nadzorni svet te svoje odločitve ni nikoli spremenil, predsednik uprave pa je ni izpolnil na način, kot je to predvidel nadzorni svet. Ravnanje tožene stranke do tožnice je bilo šikanozno, saj je bila tožnica razrešena iz krivdnih razlogov, ki so bili iz trte zviti in jih tožnica izpodbija v pravdi. Sklep o razrešitvi ni bil napovedan, tožnici ni bila vročena obdolžitev in ji ni bil omogočen zagovor, s tem pa so ji bile kršene ustavne pravice. Sklep o razrešitvi je bil vročen tožnici šele na večkratni poziv pooblaščenca. Brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici vročila ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi brez pravnega pouka, brez zakonsko predvidenih vsebin, tožnica naj bi to pogodbo podpisala retroaktivno. Ko se je tožnica večkrat javila na delo, jo je tožena stranka poslala domov, na koncu je tožnica prišla le še do zaklenjene pisarne. Tožena stranka je tožnici vročila opozorila pred uvedbo postopkov zaradi odpovedi iz krivdnih razlogov, ti razlogi pa so bili povsem neutemeljeni in so predstavljali nedopusten pritisk na tožnico. Tožena stranka tožnici za oktober ni pravilno izplačala plače, odredila ji je čakanje na delo do konca leta 2008, nato pa ji je za december 2008 napačno obračunala plačo, saj jo je znižala za 25 %. Tožena stranka tožnici kljub njeni prošnji ni odobrila koriščenja letnega dopusta od 26. - 30. 1. 2009. Do vseh teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Tožena stranka tožnici ni omogočila niti dela niti pogojev za delo, potovanje do zaklenjene pisarne pa je tožnici povzročalo visoke potne stroške, ki jih tožena stranka tožnici ni vrnila. Tožnica se strinja, da s tožbo ne more zahtevati razporeditve na delovno mesto članice uprave, želela je le, da se pogodba ponovno obudi v veljavo in spoštuje. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je uprava tožene stranke tožnici po odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslala telegram, s katerim jo je seznanila, da ji pogodba o zaposlitvi še vedno velja in da naj se zglasi na delovno mesto članice uprave. Delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more preklicati brez soglasja delavca, vendar pa se je prav to zgodilo, ker je bila tožnica pozvana na delo. Tožnica je povsem jasno in natančno specificirala svoje argumente in dokaze glede neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodja blagovnih znamk II.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 23. 12. 2008 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja blagovnih znamk II, ki jo je tožnica tudi podpisala. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana zato, ker ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela članice uprave, saj jo je nadzorni svet tožene stranke dne 22. 7. 2008 odpoklical kot članico uprave. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ureja 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tretji odstavek citiranega člena določa, da v primeru, če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Ob izpolnjenih pogojih iz tretjega odstavka 90. člena ZDR je torej v primeru, ko delavec podpiše novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, pravica do sodnega varstva zožena zgolj na preizkus utemeljenosti odpovednega razloga, odpade pa presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugih razlogov (roki za odpoved, varstvo zaščitenih delavcev; tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 56/2008 z dne 8. 6. 2009, sodba VIII Ips 316/2005 z dne 31. 1. 2006, ...).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tedanji prokurist tožene stranke in sedanji predsednik uprave tožene stranke bil s strani nadzornega sveta tožene stranke zadolžen za ureditev razmerij s tožnico po njeni razrešitvi, zato je v skladu s sklepom nadzornega sveta št. 52, ki je bil sprejet na 24. redni seji nadzornega sveta tožene stranke dne 22. 7. 2008 (A5), imel pristojnost tudi za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. S citiranim sklepom je bil prokurist zadolžen, da tožnico razporedi na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, oziroma da na drug sporazumno dogovorjen način razreši razmerje s tožnico, pri čemer nadzorni svet ni podal pozitivne ocene njenega dela kot članice uprave. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da je imel prokurist pristojnost, da tožnico razporedi na drugo delovno (ustrezno) mesto, oziroma da s tožnico uredi delovno razmerje na sporazumen način, je potrebno ugotoviti, da sedaj veljavna delovnopravna zakonodaja instituta razporeditve delavca na drugo delovno mesto ne pozna več. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prokurist tožene stranke svojo obveznost, ki mu je bila naložena s sklepom nadzornega sveta, lahko izpolnil tudi na način redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožnica tudi podpisala).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal tudi utemeljen razlog. Tožnica, ki je bila s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 19. 9. 2007 imenovana za članico uprave s petletnim mandatom, je imela s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 9. 2007 (A2) za čas dejanskega trajanja mandata članice uprave. Ker je nadzorni svet tožene stranke tožnico dne 22. 7. 2008 iz krivdnih razlogov odpoklical s funkcije članice uprave, tožnica ni mogla več opravljati obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2007, zato je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela članice uprave. To pa pomeni, da ni mogla več izpolnjevati obveznosti iz individualne pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je že sama razrešitev tožnice s funkcije članice uprave pomenila utemeljen razlog za odpoved te individualne pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alinei prvega odstavka 88. člena ZDR (tako npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 oziroma v sklepu opr. št. VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009). Ker je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dnem razrešitve tožnice s strani nadzornega sveta tožene stranke, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice o tem, da je prišlo do podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz šikanoznih razlogov. Razrešitev tožnice s funkcije članice uprave je tisto objektivno dejstvo, ki je pomenilo utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na šikanozno ravnanje tožene stranke tudi ni mogoče sklepati v zvezi z dejstvom, da je tožnici najprej ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi (ki je tožnica ni podpisala), saj je s tem tožena stranka želela urediti tožničin delovnopravni status glede na objektivno dejansko stanje. Ravnanje delodajalca, ki poskuša z delavcem zaradi spremenjenih okoliščin urediti delovno razmerje na drugačen način tako, da delavcu ponudi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi oziroma novo pogodbo o zaposlitvi (47. člen ZDR), ni nezakonito. Šikanozno ravnanje tožene stranke ni izkazano niti z zatrjevanjem tožnice o tem, da ji tožena stranka ni pravilno izplačevala plače, da se dogovorov in sporazumov ni držala oziroma da ji ni odobrila koriščenje letnega dopusta. Navedene trditve, kot tudi zatrjevanje tožnice, da jo je tožena stranka poslala domov oziroma da ji je onemogočala dostop do njenega delovnega mesta, ne nudijo opore pritožbeni trditvi, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana iz šikanoznih nagibov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice o tem, da naj bi telegram tožene stranke z dne 9. 1. 2009 dejansko predstavljal enostranski preklic redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki nima pravnih učinkov). V tem telegramu (A9) z dne 9. 1. 2009 je bila tožnica s strani tožene stranke le opozorjena, da ima s toženo stranko še vedno sklenjeno pogodbo za opravljanje del in nalog članice uprave, zaradi česar je bila pozvana, da se dne 12. 1. 2009 zglasi na svojem delovnem mestu. To opozorilo pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja enostranskega preklica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki po uveljavljeni sodni praksi sicer nima pravnih učinkov). Dejstvo, da je bil tožnici vročen navedeni telegram pred vročitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (iz tožbenih navedb tožnice izhaja, da je bila tožnici ta redna odpoved vročena 10. 1. 2009), na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nikakršnega vpliva.

Neutemeljena je tudi pritožba tožnice, ki se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka o razveljavitvi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica s toženo stranko dne 25. 1. 2009 podpisala za delovno mesto vodja blagovnih znamk II. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tekom postopka ni navajala utemeljenih razlogov in predlagala nobenih dokazov o tem, da bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi nezakonita. Zakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na določbe ZDR oziroma glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti v novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (nepopoln naslov tožnice, v pogodbi ni datuma nastopa dela, v pogodbi ni navedeno, na katero kolektivno pogodbo se ta pogodba o zaposlitvi sklicuje, pogodba o zaposlitvi ne določa odpovednega roka) nova sklenjena pogodba o zaposlitvi iz teh razlogov še ni nezakonita.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni individualni delovni spor nanaša na spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije svoje stroške postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo ne glede izid postopka (saj tožnica z vložitvijo tožbe oziroma z ravnanjem v postopku ni zlorabljala procesnih pravic).