Tožnik ni konkretizirano prerekal navedb toženke o tem, da v Centru ni več nastanjen na podlagi izpodbijane odločbe, pač pa na podlagi dne 21. 7. 2026 izrečenega mu ukrepa s strani Ministrstva za notranje zadeve o omejitvi gibanja na podlagi ZMZ-1. Te trditve je toženka tudi izkazala z zapisnikom z dne 21. 7. 2026 ter sklepom z dne 22. 7. 2026, iz katerih izhaja, da je bil tožniku kot prosilcu za priznanje mednarodne zaščite izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra od 12.00 ure dne 21. 7. 2026 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 10. 2026 do 12:00 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec.
Ob upoštevanju okoliščine, da je sklep z dne 22. 7. 2026 izvršljiv, saj tožba v skladu z ZMZ-1 ne zadrži njegove izvršitve, se ugotovi, da je omejitev gibanja in nastanitev tožnika v Centru, tožniku izrečena z izpodbijano odločbo, z dnem 21. 7. 2026 prenehala. Tožnik tako nima več pravnega interesa za uveljavljanje sodnega varstva v tem upravnem sporu. Tožniku bi bilo tudi v primeru odprave izpodbijane odločbe gibanje omejeno na prostore Centra, saj mu je v času odločanja v tem upravnem sporu tak ukrep izrečen z izvršljivim sklepom z dne 22. 7. 2026, ki ni predmet tega upravnega spora in na katerega učinkovanje odprava izpodbijane odločbe ne bi vplivala. Odprava izpodbijane odločbe ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja.
I.Tožba se zavrže.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III.Tožeča stranka sama trpi stroške tega upravnega spora.
1.Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava Novo mesto, Policijska postaja Brežice (v nadaljevanju: toženka), je z odločbo, št. 225-21/2026/2 z dne 18. 7. 2026 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce ... (v nadaljevanju: Center), ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Omejitev gibanja in nastanitev v Centru je odredila od 18. 7. 2026 od 18:00 ure do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Določila je še, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.
2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da sta bila omejitev gibanja in njegova nastanitev Centru nezakonita, toženki pa naloži, da ga je dolžna nemudoma izpustiti na prostost. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi in toženki naloži, da ga mora takoj, najkasneje pa v 2 urah po prejemu sklepa izpustiti iz Centra. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3.Toženka je 28. 7. 2026 podala odgovor na tožbo, v katerem primarno predlaga zavrženje tožbe, podrejeno njeno zavrnitev. V odgovoru pojasnjuje, da tožnik v Centru ni več nastanjen na podlagi izpodbijane odločbe, pač pa na podlagi dne 21. 7. 2026 izrečenega mu ukrepa omejitve gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Tožnik je namreč dne 20. 7. 2026 pristojnim osebam Centra izročil izjavo, s katero je izrazil, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, s čimer je preprečil izvedbo postopka njegov odstranitve iz države. Tožniku je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra od 21. 7. 2026 od 12:00 ure do prenehanja razlogov, a najdlje do 21. 10. 2026 do 12.00 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec. S tem je nastanitev tožnika na podlagi izpodbijane odločbe prenehala. Toženka se sklicuje na zapisnik Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1079/2025/62 (007121-06) z dne 21. 7. 2026 (v nadaljevanju: zapisnik z dne 21. 7. 2026) in pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo, št. 2142-1079/2025/64 (007121-06) z dne 22. 7. 2026 (v nadaljevanju: sklep z dne 22. 7. 2026), ki ju prilaga odgovoru na tožbo. Navaja, da se na podlagi desetega odstavka 76. člena ZTuj-2 čas bivanja tujca izven Centra brez dovoljenja za izhod iz centra, čas bivanja tujca, ki je v postopku mednarodne zaščite nastanjen v Centru, in čas bivanja tujca, ki je bil nastanjen v Centru in je v priporu ali zaporu, ne šteje v čas nastanitve v Centru. Posledično toženka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora. V nadaljevanju odgovora toženka še obrazloženo prereka tožbene ugovore.
4.Sodišče je odgovor toženke vročilo tožniku s pozivom, da se o utemeljitvi toženkinega predloga za zavrženje tožbe izjavi najkasneje do 30. 7. 2026 do 12.00 ure.
5.Tožnik je dne 27. 7. 2026 podal obrazložen odgovor le o navedbah toženke, s katerimi ta v odgovoru na tožbo utemeljuje svoj predlog za zavrnitev tožbe. Sicer je vztrajal pri dotedanjih navedbah, tožbenem zahtevku ter predlogu za izdajo začasne odredbe.
6.Toženka je sodišču dne 30. 7. 2026 poslala še vlogo, v kateri vztraja, da je treba tožbo zavreči. Pojasnjuje, da je bil sklep z dne 22. 7. 2026 tožniku vročen 23. 7. 2026 in da je naslovno sodišče tožbo tožnika zoper sklep z dne 22. 7. 2026 zavrnilo s sodbo I U 1401/2026 dne 29. 7. 2026, ki jo vlogi prilaga.
7.Sodišče je tožbo zavrglo iz sledečih razlogov:
8.Za vsebinsko odločanje o vsaki tožbi v upravnem sporu morajo biti izpolnjene z zakonom predpisane procesne predpostavke. ZUS-1 te predpostavke določa v prvem odstavku 36. člena. Na njihov obstoj mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev s tožbo uveljavljani zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas teka upravnega spora.
9.Tožnik ni konkretizirano prerekal navedb toženke o tem, da v Centru ni več nastanjen na podlagi izpodbijane odločbe, pač pa na podlagi dne 21. 7. 2026 izrečenega mu ukrepa s strani Ministrstva za notranje zadeve o omejitvi gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1. Te trditve je toženka tudi izkazala z zapisnikom z dne 21. 7. 2026 ter sklepom z dne 22. 7. 2026, iz katerih izhaja, da je bil na podlagi tretje v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim in četrtim odstavkom tega člena ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 tožniku kot prosilcu za priznanje mednarodne zaščite izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra od 12.00 ure dne 21. 7. 2026 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 10. 2026 do 12:00 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec.
10.Iz sodbe in sklepa I U 1401/2026 z dne 29. 7. 2026 izhaja, da je naslovno sodišče tožnikovo tožbo zoper sklep z dne 22. 7. 2026 in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ta sodba in sklep na dan izdaje tega sklepa še nista pravnomočna.
11.Ob upoštevanju navedenega, zlasti okoliščine, da je sklep z dne 22. 7. 2026 izvršljiv, saj tožba zoper njega v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1 ne zadrži njegove izvršitve, sodišče ugotavlja, da je omejitev gibanja in nastanitev tožnika v Centru, tožniku izrečena z izpodbijano odločbo, z dnem 21. 7. 2026 prenehala.
12.Posledično toženka utemeljeno ugovarja, da tožnik nima več pravnega interesa za uveljavljanje sodnega varstva v tem upravnem sporu.
13.Tožniku bi bilo namreč tudi v primeru odprave izpodbijane odločbe gibanje omejeno na prostore Centra, saj mu je v času odločanja naslovnega sodišča tak ukrep izrečen z izvršljivim sklepom z dne 22. 7. 2026, ki ni predmet tega upravnega spora in na katerega učinkovanje odprava izpodbijane odločbe ne bi vplivala. Odprava izpodbijane odločbe zato po presoji sodišča ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja.
14.Po presoji sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa niti za ugotovitveni tožbeni predlog. Po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Po prvem odstavku 64.a člena ZUS-1 sodišče v primeru utemeljenosti tožbe iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 s sodbo ugotovi, da je upravni akt nezakonit. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011 zavzelo stališče, da je zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva tožnikom treba omogočiti naknadno sodno presojo zakonitosti upravnega akta z možnostjo ugotovitve, da je bilo z njim poseženo v njihove pravice in pravne koristi. Tudi Ustavno sodišče pa je to sodno varstvo predvidelo pod predpostavko, da tožnik izkaže pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe.
15.Pri presoji tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveni tožbeni predlog je sodišče upoštevalo, da z ugotovitvijo nezakonitosti upravnega akta (namesto njegove odprave) ne pride do odprave posledic, ki so iz njega nastale (prim. prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP; in zadnji stavek četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Lahko pa sodna ugotovitev nezakonitosti upravnega akta ali ravnanja toženke tožniku olajša odpravo teh posledic v drugih postopkih.
16.Vendar tožnik ne v vlogi z dne 27. 7. 2026 ne do izdaje tega sklepa ni podal navedb, s katerimi bi utemeljeval svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo v tej zadevi. Tožnik ne navaja in ne izkazuje, da naj bi mu z izdajo izpodbijane odločbe nastale kakšne posledice (npr. pravno pravno nepremoženjska škoda), ki bi mu jih sodna ugotovitev nezakonitosti omejitve gibanja, izvršena na podlagi izpodbijane odločbe, olajšala odpraviti v drugih postopkih. Obstoj, obseg in trajanje posledic morebiti nezakonitega upravnega akta pa se ne domneva. Tako se ne domneva niti, da je tožniku z izdajo in izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala premoženjska ali nepremoženjska škoda. Tožnik tako ne navaja niti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je vsled omejitve gibanja v času od 18. 7. 2026 do 21. 7. 2026 utrpel pravno priznano (nepremoženjsko) škodo. Zatrjevanja tožnika o nedopustnem poseganju v njegovo (osebnostno) pravico ne zadoščajo, saj mora oškodovanec, ki je fizična oseba, za uveljavitev pravice do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zatrjevati in izkazati nastanek tudi subjektivnega elementa tovrstne škode, tj. duševnega trpljenja (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, OZ; prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 821/2005 z dne 14. 4. 2008, II Ips 157/2013 z dne 7. 5. 2015, II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015 in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 101/2023 z dne 4. 5. 2023 ter II Cp 828/2024 z dne 1. 10. 2025).
17.Ker tožnik ni navajal in izkazal, da bi mu z izdajo izpodbijane odločbe nastala škoda ali kakšna druga pravna posledica, katere odpravo bi lažje dosegel z ugotovitveno sodbo tega sodišča, sodišče zaključuje, da tožnik tudi za ugotovitveni del tožbe ni izkazal pravnega interesa.
18.Glede na navedeno je sodišče tožbo v zvezi s tožbenimi predlogi za odpravo izpodbijane odločbe ter za ugotovitev nezakonitosti tožniku izrečene omejitve gibanja in nastanitev v Centru zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
19.Prav tako je sodišče tožbo zavrglo v še ostalem delu, s katerim tožnik nedopustno uveljavlja tožbeni predlog, naj sodišče toženki naloži, da ga nemudoma izpusti na prostost. Poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode temelji na upravnih aktih (izpodbijana odločba, sklep z dne 22. 7. 2026), ki jih lahko tožnik izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. To pa izključuje uveljavljanje sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj lahko sodišče v upravnem sporu po tej določbi odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedeno pomeni, da tožnik ob neuspešnem uveljavljanju sodnega varstva zoper izpodbijano odločbo (in sklep z dne 22. 7. 2026) odprave izrečene omejitve gibanja ne more uveljavljati v subsidiarnem upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo tudi v zvezi s predlogom tožnika, naj sodišče toženki naloži, da ga nemudoma izpusti na prostost.
20.Sodišče je ta sklep izdalo brez oprave glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev o vprašanjih pravne narave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.
K II. točki izreka
ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Na podlagi drugega odstavka istega člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.
Upoštevajoč navedene določbe ZUS-1 in na tej podlagi oblikovano in ustaljeno sodno prakso (npr. sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 124/2008, I Up 141/2010, I Up 227/2011, I Up 47/2016, I Up 13/2018, I Up 95/2022), je procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu vložena tožba, ki je prestala predhodni preizkus. To jasno izhaja tudi iz zakonskega namena, ki ga zasleduje preventivno varstvo z začasno odredbo. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Ker je v obravnavanem primeru sodišče tožbo s sklepom zavrglo, je zavrglo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbo.
K III. točki izreka:
Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 je sodišče ob zavrženju tožbe odločilo, da tožnik trpi svoje stroške postopka, kar vključuje tudi stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.